UPRS sodba II U 370/2015

I. Tožbi se ugodi. Odločba Inšpektorata Republike Slovenije za delo, Območne enote Ljubljana - Kranj št. 06152-269/2015 z dne 11. 5. 2015, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.
II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Inšpektorat Republike Slovenije za delo, Območna enota Ljubljana - Kranj, kot prvostopenjski organ, je v izpodbijani odločbi odločil, da je tožeča stranka dolžna v svoji trgovini A., zagotoviti stol - po možnosti za polsedeči položaj in to vsaj za blagajniškim pultom, v roku do konca junija 2015 in da je o izvršitvi odločbe tožeča stranka dolžna pisno poročati prvostopenjskemu organu v 8. dneh po izteku rokov za odpravo nepravilnosti oziroma pomanjkljivosti, kot to določa 15.a člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o inšpekciji dela.

2Odločitev temelji na ugotovitvah zapisnika z dne 26. 2. 2015, na podlagi katerih je bila dne 13. 3. 2015 izdana odločba za odpravo pomanjkljivosti, zoper katero se je zavezanec pritožil 2. 4. 2015. Iz razlogov navedenih v pritožbi, se v postopku na podlagi pritožbe, pritožbi ugodi tako, da se črtajo zahteve navedene v točki 2 do 4, ter naloži zavezancu samo obveznost zagotovitve stola.

3Drugostopenjski organ, Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, je pritožbo zoper prvostopenjsko odločbo zavrnil.

4Tožeča stranka vlaga tožbo iz vseh razlogov Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in pojasnjuje, da je bila določba 2. člena in 5. člena Pravilnika o zahtevah za zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev na delovnih mestih uporabljena nepravilno, saj ne evropski, ne slovenski predpisi te zahteve ne predpisujejo. Nepopolno je bilo ugotovljeno tudi dejansko stanje v delu zaključka, da tožnik naj ne bi predvidel in izvajal nobenih ukrepov za zmanjševanje tveganj v zvezi s stoječim delom, da naj bi bil edini učinkovit ukrep za zmanjšanje tega tveganja postavitev stola za blagajniški pult in organiziranje sedečih delovnih mest, da ni nobenega razloga, da prodajalci ne bi imeli stola za blagajniškim pultom, da ni nobenega stola v bližini delovnega mesta prodajalca in da naj bi bila poslovalnica dolga 100 m, čeprav je v resnici dolga 58 m. Ker so konkurenti kot B., C. in drugi obravnavani drugače, je kršeno tudi načelo enakosti pred zakonom. Nepravilno in nepopolno je bilo tudi ugotovljeno dejansko stanje, saj bi moral inšpekcijski organ ugotoviti dejstvo ali tožnik v zadostni meri zagotavlja varnost pri delu v zvezi s stoječim delom in dolgotrajno hojo in ali je tožnikova ocena tveganja v tem delu ustrezna; ugotoviti ali je zagotovitev stolov za blagajniškim pultom potreben in sorazmeren ukrep; ali je delo mogoče organizirati v sedečem položaju; dejstvo ali imajo zaposleni v bližini delovnega mesta zagotovljen stol in dejstvo o dolžini poslovalnice. Tožnik obširno pojasnjuje dejstva v zvezi z zgoraj navedenim očitkom. Toženi stranki očita tudi kršitev pravil postopka, ker ni upošteval načela sorazmernosti, niti načela zakonitosti, ampak je bilo njeno ravnanje arbitrarno in samovoljno. Iz navedenih razlogov sodišču predlaga, da tožbi ugodi, odpravi izpodbijano odločbo v 1. točki izreka in ugotovi, da dodatni ukrep, zagotovitev stola, ni potreben. Predlaga tudi povrnitev stroškov postopka.

5Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise in predlagala, da sodišče tožbo zavrne.

K I. točki izreka:

6Tožba je utemeljena.

7V obravnavani zadevi sodišče ugotavlja, da je prvostopenjski organ dne 26. 2. 2015 pri tožeči stranki opravil izredni inšpekcijski pregled varstva pri delu in na podlagi ugotovitev tega inšpekcijskega pregleda, dne 13. 3. 2015, izdal odločbo št. 06152-269/2015-2, ki je bila tožeči stranki vročena 19. 3. 2015. V navedeni odločbi je v 1. točki izreka tožeči stranki naložil obveznost zagotovitve stola - po možnosti za pol sedeči položaj in to vsaj za blagajniškim pultom; v 2. točki izreka odločil, da je treba zaposlenim zagotoviti delovno obutev; v 3. točki izreka odločil, da je treba zagotoviti poučevanje zaposlenih o varnosti in zdravju pri delu in v 4. točki odločil, da je tožeča stranka dolžna v trgovini A., popraviti vtičnico. Zoper navedeno odločbo je tožeča stranka 2. 4. 2015 vložila pritožbo. Listine priloženega upravnega spisa izkazujejo, da je prvostopenjski organ, v zvezi z izdano odločbo in pritožbo inšpekcijskega zavezanca, na podlagi pregleda poslovnega prostora inšpekcijskega zavezanca dne 3. 4. 2015, torej po vložitvi pritožbe, v uradnem zaznamku zabeležil, da so bile zahteve iz točke 2. , 3. in 4. odločbe z dne 13. 3. 2015 že realizirane in da zavezanec ni realiziral 1. točke izreka prej navedene inšpekcijske odločbe.

8V tem upravnem sporu je bila izpodbijana odločba št. 06152-269/2015 z dne 11. 5. 2015, s katero je prvostopenjski organ v izreku te odločbe odredil ukrep zagotovitve stola, izdana na podlagi določbe 242. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ki določa, da organ, ki je izdal odločbo, če spozna, da je pritožba utemeljena, pa ni potreben nov ugotovitveni postopek, reši zadevo drugače in z novo odločbo nadomesti odločbo, ki se s pritožbo izpodbija. Prvostopenjski organ je torej izpodbijano odločbo izdal po ugotovitvi, da je pritožba utemeljena in izdal novo oziroma nadomestno odločbo.

9Sodišče toženi stranki pojasnjuje, da ZUP dovoljuje izdajo nove, nadomestne odločbe, bodisi na podlagi določbe 242. člena, bodisi določbe 243. člena ZUP, odvisno od ugotovitve organa, da se izvede nov ugotovitveni postopek, ali da izvedba novega ugotovitvenega postopka ni potrebna. Prav tako že sam inštitut nadomestne odločbe in besedilo 242. člena ZUP zahteva, da organ v izreku nove odločbe, poleg odločitve o stvari, odloči tudi, da se s to odločbo nadomesti prejšnja odločba. Ker prvostopenjski organ v odločbi z dne 11. 5. 2015 v izreku odločbe ni izrecno navedel, da z novo odločbo nadomešča svojo prejšnjo odločbo, je odločba z dne 13. 3. 2015 še vedno v veljavi. S takšno, nepravilno uporabo postopkovnih pravil, je prvostopenjski organ bistveno kršil določbe upravnega postopka.

10Tudi sicer sodišče ugotavlja, da so bile z izdajo izpodbijane odločbe z dne 11. 5. 2015 kršene določbe Zakona o inšpekcijskem nadzoru (v nadaljevanju ZIN). Postopkovne določbe ZIN namreč od inšpektorja zahtevajo, da po izdaji ureditvene odločbe, kolikor so bile realizirane zahteve iz te odločbe, s sklepom inšpekcijski postopek ustavi (28. člen ZIN). Če inšpekcijski zavezanec zahtev iz ureditvene odločbe ni realiziral, pa ne ZUP, ne ZIN, ne predvidevajo izdaje nove odločbe. Odločba št. 06152-269/2015-2 z dne 13. 3. 2015 je namreč postala izvršljiva in z njo tožeči stranki naložena tudi obveznost zagotovitve stola. Gre za pravno zavezujočo obveznost, ki zavezuje tožečo stranko k izpolnitvi in hkrati v skladu z določbami ZUP zavezuje tudi inšpekcijski organ, da v primeru, ko zavezanec naložene obveznosti ne izpolni prostovoljno, izvede postopek izvršbe.

11Ker torej na podlagi navedenega prvostopenjski organ izpodbijane odločbe ni izdal skladno z zavezujočimi določbami ZUP, je sodišče na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 izpodbijano odločbo odpravilo, ter zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje. V postopku ponovnega odločanja bo moral prvostopenjski organ, ob upoštevanju stališča sodišča, ki se tiče postopka, odločiti o vloženi pritožbi.

K II. točki izreka:

12Ker je sodišče ugodilo tožbi in odpravilo izpodbijani upravni akt, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 285 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika). V skladu z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča se navedeni znesek, ker je tožečo zastopal odvetnik davčni zavezanec, poviša še za 22% DDV. Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika; OZ).