VDSS sklep Pdp 319/2016

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zaradi delnega umika tožbe postopek ustavilo v delu tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na izplačilo razlike v plači v višini neto zneska od bruto zneska 91,00 EUR mesečno za čas od 18. 9. 2010 do 18. 6. 2013 (II. točka tožbenega zahtevka).

2Zoper navedeni sklep se pritožuje tožnik. V pritožbi navaja, da iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je plačal sodno takso za razširitev tožbe šele 24. 12. 2015, torej prepozno. Drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da je pooblaščenec tožnika prejel nalog za plačilo sodne takse 3. 12. 2015. Še isti dan je tožnikov pooblaščenec ta nalog poslal na tožnikov začasni naslov. S tožnikom je večkrat poskušal priti v telefonski stik, vendar neuspešno. Narava tožnikovega dela je namreč taka, da je odsoten več tednov (je poklicni voznik tovornega vozila). Tožnik ima osebni mobilnik izključen, na službenem mobilniku pa je dovoljena zgolj službena komunikacija, zato tožnik službene številke mobilnika, ki je v lasti njegovega sedanjega delodajalca, ne sme dati nikomur. Tožnik se je šele 24. 12. 2015 vrnil domov in takoj po prevzemu pošte plačal takso v prepričanju, da roka ni zamudil. V tem času s pooblaščencem ni komuniciral, le v začetku januarja (3. 1. 2016) mu je po elektronski pošti poslal skeniran odrezek o plačani taksi. Tožnik je šele po prejemu izpodbijanega sklepa izvedel, da je takso plačal prepozno. Ker je to takso plačal prepozno iz opravičljivega razloga, je tožnik vložil tudi predlog za vrnitev v prejšnje stanje.

3Pritožba ni utemeljena.

4Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v 2. odstavku 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

5Iz podatkov spisa izhaja, da je tožnik v tem individualnem delovnem sporu vtoževal izplačilo nadur, po vložitvi odgovora na tožbo s strani tožene stranke pa je razširil tožbo še na plačilo neto zneskov od bruto zneskov 91,00 EUR mesečno za čas od 18. 9. 2010 do 18. 6. 2013. Ob razširitvi tožbe tožnik sodne takse ni plačal. Zato ga je sodišče prve stopnje na podlagi 34. člena Zakona o sodnih taksah (ZTT-1; Ur. l. RS, št. 37/08 in nadalj.) z nalogom pozvalo k plačilu sodne takse, ta nalog pa je 3. 12. 2015 vročilo njegovemu pooblaščencu. Ker se je rok za plačilo sodne takse iztekel 18. 12. 2015, tožnik pa je dolžno takso plačal šele 24. 12. 2015, je sodišče prve stopnje v skladu s tretjim odstavkom 105.a člena ZPP utemeljeno štelo, da je zaradi prepozno plačane sodne takse prišlo do umika tega dela tožbe, zato je posledično postopek v tem delu ustavilo.

6Iz tega razloga je tožnik vložil v spis predlog za vrnitev v prejšnje stanje (ki naj se podredno šteje kot pritožba, kolikor s predlogom za vrnitev v prejšnje stanje ne bi uspel). O tem predlogu je odločalo sodišče prve stopnje s sklepom opr. št. I Pd 3771/2013 z dne 19. 1. 2016 in ga zavrnilo. Zoper ta sklep ni bilo pritožbe, tako da je 5. 2. 2016 postal pravnomočen.

7Ker tožnik dolžne sodne takse ni plačal pravočasno, je sodišče prve stopnje na podlagi že omenjenega tretjega odstavka 105.a člena ZPP razširitev tožbe utemeljeno štelo za umaknjeno. Tretji odstavek 105.a člena ZPP namreč določa, da se v primeru, če sodna taksa ni plačana v roku iz drugega odstavka 105.a člena ZPP, pa niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, šteje, da je vloga umaknjena.

8Za odločitev o utemeljenosti tožnikove pritožbe so nebistvene njegove pritožbene navedbe, da je do prepoznega plačila sodne takse prišlo zato, ker pooblaščenec tožnika s tožnikom ni uspel pravočasno vzpostaviti komunikacije, saj to dejstvo na ugotovitev, da je bila taksa plačana po izteku roka za njeno plačilo, na pravilnost izpodbijanega sklepa nima odločilnega vpliva. Razlog, s katerim tožnik utemeljuje svojo pritožbo, bi bil lahko kvečjemu razlog za utemeljitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje. Tožnik je to tudi predlagal, vendar pa je sodišče prve stopnje njegov predlog zavrnilo, zoper takšno odločitev pa se tožnik ni pritožil.

9Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo treba tožnikovo pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

10Pritožbeno sodišče o pritožbenih stroških tožnika ni odločalo, ker niso bili priglašeni.