VSM sklep I Cpg 276/2016

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba v zvezi s sklepom o popravi razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Z uvodoma navedeno sodbo v zvezi s sklepom o popravi z dne 3. 5. 2016 je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek, da obstaja terjatev tožeče stranke proti toženi stranki kot stečajnemu dolžniku za plačilo 122.380,62 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 1. 2013 dalje do plačila. Zavrnilo je tudi stroškovni zahtevek tožeče stranke in odločilo, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki 4.449,60 EUR stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od prvega dne po preteku 15-dnevnega roka za izpolnitev obveznosti do plačila.

2Proti tej sodbi se pritožuje tožeča stranka in se z uveljavljanjem vseh zakonskih pritožbenih razlogov zavzema za spremembo izpodbijane sodbe tako, da se njenemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje, ker je štelo, da je tožeča stranka odgovorna za obveznost stečajnega dolžnika kot solidarni dolžnik, porok ali zastavitelj. V zvezi s tem sodišče prve stopnje ni izvedlo nobenih dokazov in sodbe o tem tudi ni obrazložilo, zaradi česar sodba nima razlogov in je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka.

- Po stališču tožeče stranke je slednja pravilno prijavila svojo terjatev kot nepogojno terjatev in je stališče sodišča, da bi bilo v tem primeru potrebno prijaviti v stečaj zoper toženo stranko terjatev pod odložnim pogojem, nezakonita, s tem pa je sodišče prve stopnje tudi kršilo določbe materialnega prava. Po stališču pritožbe je terjatev tožeče stranke do tožene stranke nastala že na dan 30. 1. 2013 in ne šele dne 24. 9. 2013. Res je, da je po določilu 268. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju - (v nadaljevanju ZFPPIPP) pogodba razvezana, ko postane sklep, s katerim da sodišče soglasje k uresničitvi odstopne izjave, pravnomočen, toda pravne posledice razveze in odstopne pravice učinkujejo ex tunc, torej retrogradno. Sodna odločba je v sporu zgolj deklaratorne narave, zaradi česar je nastopilo stanje, kakršno je bilo pred sklenitvijo pogodbe med C.D. d.o.o. in C. d.o.o., to pa pomeni, da je imela tožeča stranka na dan 30. 1. 2013 terjatev do tožene stranke, stečajnega dolžnika. S tem pa je tudi njen tožbeni zahtevek v celoti utemeljen. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3Tožena stranka v odgovoru na pritožbo pritrjuje sprejeti odločitvi sodišča druge stopnje, predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene in priglaša stroške pritožbenega postopka.

4Pritožba je utemeljena.

5Sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah razlogov, uveljavljanih s pritožbo, in v okviru uradnega preizkusa zadeve po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ugotavlja, da izpodbijana sodba prvostopnega sodišča temelji na napačni uporabi materialnega prava.

6V obravnavani zadevi tožeča stranka oziroma njen pravni naslednik vtožuje ugotovitev obstoja terjatve na podlagi posojilne pogodbe št. 1/2007 z dne 14. 6. 2007, na podlagi katere se je kot zavezanec za vračilo posojila zavezala družba C.D. d.o.o., v nadaljevanju pa je obveznost iz naslova te posojilne pogodbe prešla na družbo C. d.o.o. na podlagi Pogodbe o prevzemu gospodarskih dobrin in obveznosti obratovalnice gospodarske družbe z dne 10. 4. 2008. Citirana pogodba je bila v stečajnem postopku nad toženo stranko razvezana, saj je Okrožno sodišče v Mariboru s sklepom St 69/2013 z dne 17. 7. 2013, dalo soglasje k odstopu od vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe. Navedeni sklep je postal pravnomočen s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani Cst 359/2013 z dne 24. 9. 2013, tako da je dolžnik iz posojilne pogodbe postala ponovno družba C.D. d.o.o. oziroma pravilno premoženje izbrisane pravne osebe C.D. d.o.o..

7Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo o tožbenem zahtevku odločalo že drugič. Potem ko je s sodbo I Pg 1234/2013 z dne 10. 6. 2014 tožbenemu zahtevku ugodilo in je bila po pritožbi tožene stranke sodba s sklepom Višjega sodišča v Celju Cpg 51/2015 z dne 7. 5. 2015 razveljavljena in zadeva vrnjena v novo sojenje sodišču prve stopnje, je slednje z izpodbijano sodbo tožbeni zahtevek zavrnilo. Z odločitvijo, ki jo je sprejelo, je sodišče prve stopnje v bistvenem sledilo stališču pritožbenega sodišča iz razveljavitvenega sklepa, da tožeča stranka ob začetku stečaja nad toženo stranko (30. 1. 2013) niti na dan vložitve tožbe, to je dne 5. 8. 2013, še ni imela terjatve do tožene stranke in da bi terjatev v stečajnem postopku nad toženo stranko zato morala prijaviti pogojno pod odložnim pogojem, če postane naknadno dolžnik, kot to določa ZFPPIPP v 296. členu.

8Tožeča stranka takšnemu materialnopravnemu stališču utemeljeno nasprotuje, saj je tudi po presoji sodišča druge stopnje prvostopno sodišče materialno pravo zmotno uporabilo.

9Za presojo v obravnavani zadevi je res odločilnega pomena dejstvo, da je bila Pogodba o prevzemu gospodarskih dobrin in obveznosti obratovalnice gospodarske družbe z dne 10. 4. 2008, sklenjena med družbama C.D. d.o.o. in C. d.o.o., v stečajnem postopku nad premoženjem izbrisane pravne osebe C.D. d.o.o. razvezana. Sodišče prve stopnje je v tem pogledu sicer pravilno ugotovilo, da se je zaradi razveze pogodbe vzpostavilo prejšnje stanje, tako da je dolžnik iz posojilne pogodbe postala ponovno družba C.D. d.o.o. oziroma pravilno premoženje izbrisane pravne osebe C.D. d.o.o., vendar pa je sodišče prve stopnje pravne učinke tako razvezane pogodbe napačno razlagalo in napačno zaključilo, da v začetku stečajnega postopka nad toženo stranko, to je dne 30. 1. 2013, tožena stranka ni bila dolžnica iz posojilne pogodbe, zato tožeča stranka na dan 30. 1. 2013 ni imela terjatve do tožene stranke, pač pa jo je pridobila kasneje, dne 24. 9. 2013.

10Tožeča stranka v pritožbi utemeljeno izpostavlja, da je terjatev tožeče stranke do tožene stranke nastala že dne 30. 1. 2013 in ne šele dne 24. 9. 2013, sklicujoč se pri tem na pravne posledice razvezane pogodbe, ki po pritožbenem stališču učinkuje ex tunc, torej retrogradno.

11Osnovna posledica razveze pogodbe je prenehanje vseh obveznosti, ki so bile predmet te pogodbe. Pogodba je z nastopom razveze prenehala, skupaj z njo pa tudi vse pravice in obveznosti. Posledice razvezane pogodbe lahko učinkujejo od sklenitve (ex tunc) ali od trenutka, ko je nastopilo prenehanje (ex nunc). Pogodba je razvezana z učinkom za nazaj, če sta obe obveznosti iz pogodbe trenutni. Poskuša se vzpostaviti stanje, kot da med strankama ni prišlo do poslovnega odnosa. Drugače je pri trajajočih obveznostih, če neizpolnitev ni nastopila že glede začetnega ravnanja pri takšni obveznosti. Če se je na podlagi razvezane pogodbe nekaj časa izvrševala trajajoča obveznost, te okoliščine ni mogoče spregledati. Zato naj posledice razveze učinkujejo le za naprej (M. Juhart, Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2003, 1. knjiga, stran 588).

12V obravnavanem primeru ni dvoma, da je glede na način in čas izpolnitve pogodbene obveznosti iz razvezane pogodbe šlo za trenutno in ne za trajno oziroma trajajočo obveznost, zato razveza zadevne pogodbe učinkuje za nazaj (ex tunc). Zaradi takšnega učinka razveze pogodbe je torej nastopilo stanje, kakršno je bilo pred sklenitvijo zadevne pogodbe, to pa pomeni, da je imela tožeča stranka na dan 30. 1. 2013 terjatev do tožene stranke, kot to utemeljeno uveljavlja v pritožbi.

13Tožeča stranka prav tako utemeljeno graja materialnopravno zmotno sklicevanje sodišča prve stopnje na drugi odstavek 296. člena ZFPPIPP, ker da bi morala tožeča stranka prijaviti pogojno terjatev pod odložnim pogojem, ki se uresniči, če v času stečajnega postopka stečajni dolžnik postane naknadno dolžnik. Drugi odstavek 296. člena ZFPPIPP namreč določa obveznost prijave terjatve pod odložnim pogojem upniku, ki je odgovoren za obveznost stečajnega dolžnika kot solidarni sodolžnik, porok ali zastavitelj, da mora v stečajnem postopku prijaviti tudi svojo morebitno regresno terjatev, za kar pa v obravnavanem primeru gotovo ne gre.

14Materialnopravno zmotno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da bi morala tožeča stranka po razvezi zadevne pogodbe, torej po 24. 9. 2013 svojo terjatev prijaviti v skladu s smiselno uporabo četrtega odstavka 268. člena ZFPPIPP, ki določa obvezno prijavo terjatve v stečajnem postopku v primeru razveze vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe zaradi uresničitve odstopne pravice stečajnega dolžnika. Tožeča stranka ni pogodbena stranka pogodbe, ki je bila razvezana in njena terjatev ne izvira iz vzajemno neizpolnjene pogodbe, do razveze katere je prišlo, zato posebne določbe ZFPPIPP za vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe v obravnavanem primeru niso uporabljive.

15Sicer pa je tožeča stranka dolžnost prijaviti svojo terjatev po presoji sodišča druge stopnje v obravnavanem primeru izpolnila. Pri tem je iz njene prijave terjatve (priloga A2 spisa) celo razbrati, da terjatev uveljavlja pogojno, sicer z navedbo razveznega pogoja, s čemer je po presoji sodišča druge stopnje v celoti zadostila zakonskim pogojem iz 296. člena ZFPPIPP, zaradi česar, tudi če bi šteli, da bi zaradi učinkov razveze pogodbe terjatev pridobila šele 24. 9. 2013, tožeča stranka ne bi bila dolžna ponovno prijaviti svoje terjatve. To še posebej ne ob dejstvu, da je v času, ko je prišlo do razveze pogodbe, že tekel obravnavani postopek, v katerem tožeča stranka nasproti toženi stranki uveljavlja zahtevek, da obstoji njena terjatev, ki jo je v stečajni postopek pravočasno prijavila. Pod predpostavko, da je tožeča stranka terjatev pridobila šele 24. 9. 2013, tedaj terjatve do začetka stečajnega postopka in tudi še v času vložitve predmetne tožbe res še ni imela, vendar so za odločitev o tožbenem zahtevku relevantne okoliščine, kakršne obstajajo v času izdaje sodbe. V tem pogledu ne more biti dvoma, da je tožeča stranka v času, ko je sodišče prve stopnje s sodbo prvič odločalo o tožbenem zahtevku, to je po dne 10. 6. 2014 opravljeni glavni obravnavi, tožeča stranka terjatev, ki jo je v stečajnem postopku prijavila, gotovo imela.

16Ker sodišče prve stopnje zaradi zmotne materialnopravne pravne presoje terjatve, katere obstoj se uveljavlja, po temelju in višini ni presojalo, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Sodišče druge stopnje je zato pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). Ob dejstvu, da je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi odločalo tudi o podanem ugovoru zastaranja, pa sodišče druge stopnje v celoti pritrjuje zavzetemu stališču o neutemeljenosti ugovora zastaranja in razlogom, ki jih je v oporo takšni odločitvi sodišče prve stopnje navedlo, v celoti pritrjuje kot pravilnim.

17Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.