VSM sklep I Cp 989/2016

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani I. in III. točki izreka.

II. Tožena stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom v I. točki izreka toženi stranki prepovedalo motenje posesti tožeče stranke pri uporabi nepremičnine apartmajske hiše X., ležeče na parc. št. Y k.o. Z, z odklopom vode ali z drugimi podobnimi ravnanji onemogočati preprečevati ali omejevati uporabo pitne vode (I. točka izreka). V II. točki izreka je zavrnilo zahtevek po ponovnem priklopu vodomernega števca in vzpostavitvi nemotene dobave pitne vode in v III. točki izreka je toženi stranki naložilo plačilo stroškov postopka tožeče stranke v znesku 1.480,24 EUR.

2Zoper sprejeto odločitev pod I. in II. točko izreka (pravilno III. točko izreka, saj je v točki II izreka sodišče prve stopnje zahtevek tožeče stranke zavrnilo) se pritožuje tožena stranka, in sicer pod točko I in II izreka iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da ima tožeča stranka za svoj apartmajski turistični objekt priključen vodomer DN40 v skladu z izdanim gradbenim dovoljenjem. Tožena stranka pa, kot izvajalec gospodarske javne službe, oskrbuje objekt s pitno vodo. Tožeča stranka že nekaj let povzroča konfliktno stanje in samovoljno popravlja in spreminja njej izdane račune za omrežnino vodovoda, odvajanje odpadnih vod in čiščenje odpadnih vod, zaradi česar je tožena stranka zoper tožečo stranko vložila več tožb pred Okrožnim sodiščem v Mariboru. Tožeča stranka si mesečno zmanjšuje račune za cca. 171,00 EUR, kar pa je dejansko in pravno nevzdržno. Odklop vode s strani upravljalca vodovoda pa ni protipraven, v kolikor temelji na ustrezni zakonski podlagi, to pa je v konkretnem primeru Odlok o prevzemu veljavnosti predpisov Občine R. in njenih organov na območju Občine P. - R na P. (MUV2/1995) in Odlok o prevzemu veljavnosti predpisov od Občine P. - R na P.. in njenih organov na območju Občine R. na P. (Ur. l. RS 11/99 - v nadaljevanju Odlok). 26. člen predmetnega Odloka namreč določa, da mora uporabnik prejete račune vodarine plačati v določenem roku, sicer mu lahko upravljalec po predhodnem opominu prekine dobavo vode. Tako je tožena stranka v predmetni pravdi dokazala, da je vse počela korektno z dolgoletnim in neuspešnim prepričevanjem tožeče stranke z vnaprejšnjimi opomini in napovedmi, da bo prisiljena ukrepati z zaprtjem vode. V posledici tega je sklep sodišča prve stopnje nepravilen in nezakonit v smislu materialne kršitve zakona. Prav tako je zmotna ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni poravnala le manjšega dela računa in se se sklicuje na načelo sorazmernosti iz odločbe Ustavnega sodišča RS Up156/98 z dne 11. 2. 1999. Prekinitev dobave vode je namreč sredstvo, s katerim je varovana izterjava računa za dobavljeno a neplačano vodo. Povsem nesprejemljivo je po mnenju pritožbe stališče sodišča prve stopnje, da neporavnava le manjšega dela računa ni v sorazmerju z ukrepom, kot ga je izvedla tožena stranka. Sodišče prve stopnje se je nadalje zmotno sklicevalo na sodbo I Pg 92/2014, s katero je bil zahtevek na plačilo neporavnanih računov zavrnjen, saj iz obrazložitve te sodbe izhaja, da je sodišče zahtevek zavrnilo zaradi slabega procesnega pravdanja tožene stranke, ki je zamudila procesne roke za odgovor na ugovorne navedbe tožeče stranke in niti ni pravočasno predložila temeljnih dokazov, to je vtoževanih računov. Tekom postopka po izdaji sklepa sodišča prve stopnje je namreč sodba Okrožnega sodišča v Mariboru I Pg 536/2015 na podlagi sodbe Višjega sodišča v Mariboru I Cpg 158/2016 postala pravnomočna in na podlagi le-te je sedaj tožeča stranka dolžna plačati toženi stranki omrežnino, katero je sama zadržala oziroma je ni plačevala. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi, izpodbijani sklep sodišča prve stopnje razveljavi in zahtevek tožeče stranke zavrne.

3Pritožba ni utemeljena.

4Sodišče druge stopnje je sklep sodišča prve stopnje preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti glede na določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP.

5Iz sklepa sodišča prve stopnje izhaja, da samo dejanje odklopa dobave vode med strankama ni sporno. Prav tako je nesporno, da tožeča stranka zahteva menjavo vodomera in da je ves čas poravnavala večji del obveznosti (plačala ni le dela omrežnine). Tožena stranka namreč priznava, da je dne 10. 6. 2015 zaradi neporavnanih finančnih obveznosti za vodooskrbo, prekinila dobavo pitne vode za nepremičnino tožeče stranke. S tem je tožena stranka posegla v dotedanji način izvrševanja posesti tožeče stranke na obravnavani nepremičnini, ki ji je pred tem nemoteno dobavljala vodo (8. in 9. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa).

6Sporno med pravdnima strankama pa je, ali je z odklopom vode na nepremičnini tožeče stranke bila tožeča stranka motena in ali je bilo to dejanje samovoljno in protipravno. Protipravnost je v sporih zaradi motenja posesti odločilnega pomena, saj se posest lahko moti le s takim dejanjem in ravnanjem, ki nasprotuje pozitivnim predpisom oziroma z dejanji in ravnanji, za katera pravni subjekt nima pooblastila, temelječega na ustrezni pravni podlagi (tretji odstavek 33. člena Stvarnopravnega zakonika - v nadaljevanju SPZ).

7Tožena stranke je nedvomno prekinila dobavo vode tožeči stranki na njeni nepremičnini na podlagi Odloka, ki ji daje takšno pooblastilo v primeru neplačila dobavljene vode. V predmetni zadevi si tako stojita nasproti pravica do nemotenega izvajanja javne službe in 33. člen Ustave RS, ki vsakomur zagotavlja pravico do zasebne lastnine. Prekinitev dobave vode v prostore nepremičnine tožeče stranke vsekakor pomeni poseg v ustavno pravico do zasebne lastnine. Ustavno sodišče RS, kot pravilno opozarja pritožba, se je že ukvarjalo s vprašanjem protipravnosti ravnanja javnega podjetja v podobnem primeru, kot je obravnavano in se je postavilo na stališče, da prekinitev dobave vode uporabnikom ne omejuje njihove pravice do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave RS le tedaj, če je tak ukrep potreben in nujen zaradi varstva drugih ustavnih pravic oziroma drugih ustavnih dobrin ali vrednot (odločba Ustavnega sodišča RS, št. Up156/98 z dne 11. 9. 1999). Gre za načelo sorazmernosti izpeljano iz določbe tretjega odstavka 15. člena Ustave RS.

8Sodišče prve stopnje je, po oceni sodišča druge stopnje, pravilno presojalo dejanje tožene stranke prav skozi načelo sorazmernosti (10. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa). Pri tem je zaključilo, da je tožena stranka pretežni del računa plačala, neporavnan pa je ostal manjši sporni del, katerega plačilo je tožeča stranka pisno zavrnilo in zavrnitev obrazložila ter utemeljila in glede katerega je v teku več pravdnih postopkov pred Okrožnim sodiščem v Mariboru.

9Sodišče druge stopnje soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da odklop vode zaradi neplačila stroškov vodarine kot skrajni ukrep nikakor ni predviden za neplačilo obrazloženo prerekanega manjšega dela ob poravnanem večjem delu nespornega dela tega stroška. Takšen ukrep tožene stranke, kot izvajalke javne službe je vsekakor nesorazmeren s težo posega v pravico do zasebne lastnine tožeče stranke, kateri je z odklopom vode na njeni nepremičnini nenazadnje onemogočeno opravljati njeno gospodarsko dejavnost.

10Tretji odstavek 33. člena SPZ je tudi po oceni sodišča druge stopnje potrebno razlagati ob upoštevanju načela sorazmernosti. Sodišče druge stopnje pri tem še pojasnjuje: da je v predmetnem motenjskem sporu tako odločujoče odgovoriti na vprašanje ali je lahko delno neplačilo računa podlaga za odklop dobave. Nesporno namreč je, da je plačilo omrežnine po računih tožene stranke med pravdnima strankama sporno. Tožena stranka kot nosilka javne gospodarske službe v konkretnem sporu vsekakor nastopa kot močnejša stranka, zato je njeno dejanje prekinitve dobave vode potrebno presojati tudi v tej luči, saj zaradi zgolj delnega plačila s strani tožeče stranke, ki je zmanjšano za cca. 171,00 EUR mesečno, same dejavnosti tožene stranke ne more ogroziti, nenazadnje ima ta na razpolago druga pravna sredstva, ki se jih je tudi že poslužila in je takšen ukrep prisiljevanja k plačevanju, med strankama spornih delov računa, vsekakor nesorazmeren. Samo delno neplačilo pa je potrebno v konkretnem primeru presojati prav z vidika sorazmernosti in zgolj iz tega razloga je odklop dobave vode ob neplačilu sorazmerno majhnega dela računa, ki tudi skozi daljše obdobje še vedno ne predstavlja takšnega zneska, ki bi po oceni sodišča druge stopnje lahko vplival na opravljanje dejavnosti gospodarske javne službe tožene stranke, nesorazmeren in s tem protipraven.

11Na samo odločitev v predmetni motenjski pravdi pa nima vpliva, kako so bili zaključeni postopki, ki jih vodi tožena stranka zoper tožečo stranko pred Okrožnim sodiščem v Mariboru glede plačila spornega dela vodarine. Zato je obrazložitev sodišča prve stopnje v tem delu nepotrebna, saj je spor zaradi motenja posesti, spor v katerem se varuje gola dejanska oblast na stvari in se pri odločanju upošteva zgolj zadnje stanje posesti in nastalo motenje. Zato se sodišče druge stopnje do dejstva pravnomočno končanih postopkov izterjave spornih zneskov ni opredeljevalo.

12Na podlagi ugotovljenega je sodišče druge stopnje, ker ni podana nobena izmed v pritožbi očitanih kršitev, prav tako ni podana nobena uradoma upoštevana kršitev, pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

13Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člen ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).