VSL sodba V Cpg 43/2015

I. Pritožbi zoper točko II izreka prvostopenjske sodbe se delno ugodi in se prvostopenjska sodba spremeni tako, da mora tožena stranka tožeči stranki plačati še 1.249,01 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 4. 2014 naprej do plačila, vse v 15 dneh od prejema te sodbe.

Glede izpodbijanega, vendar nespremenjenega dela sodbe v točki II, glede točk IV in V izreka prvostopenjske sodbe se pritožba zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Pritožbi zoper točko VI izreka prvostopenjske sodbe se delno ugodi in se sodba v tej točki spremeni tako, da se glasi:

„Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v višini 318,91 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku petnajstdnevnega roka do plačila.“

III. Tožena stranka mora tožeči stranki plačati 178,21 EUR stroškov pritožbenega postopka v 15 dneh od vročitve te sodbe. Če bo s plačilom zamudila, bo morala plačati še zakonske zamudne obresti.

1Spor se je vodil glede pravic proizvajalcev fonogramov zaradi javne priobčitve fonogramov.

2Prvostopenjsko sodišče je zahtevek na povrnitev škode in na plačilo civilne kazni delno zavrnilo. V celoti je zavrnilo zavrnilo zahtevek na povrnitev z ugotavljanjem kršitve tožene stranke povezanih stroškov. O stroških postopka je odločila glede na uspeh.

3Tožeča stranka je vložila pritožbo zoper zavrnilni del sodbe. Po mnenju pritožbe je zahtevek, ki ga je uveljavljala zato, ker tožena stranka ni plačevala nadomestila, zahtevek iz neupravičene obogatitve. Pritožba obširno navaja, zakaj bi se moralo uporabiti za odmero nadomestila druga tarifa. Glede civilne kazni tudi navaja, da bi bila morala biti odmerjena po drugi tarifi. Odločitev o civilni kazni naj bi bila tudi neobrazložena. Tožeča stranka tudi meni, da stroški z ugotavljanjem kršitve tožene stranke niso takšni stroški, ki bi jih tožeča stranka morala kriti kot svoje stroške poslovanja. Zato naj bi bila tožeča stranka upravičena do povrnitve tudi teh stroškov.

4Pritožba je deloma utemeljena. Pritožbeno sodišče ji je ugodilo na temelju 358. člena ZPP in deloma spremenilo prvostopenjsko sodbo.

5Tožeča stranka je organizacija za kolektivno upravljanje pravic proizvajalcev fonogramov. Tožena stranka je predvajala fonograme v svojih treh gostinskih obratih. Prvi je bil „Okrepčevalnica G.“ v velikosti 65 m2 (vključno s teraso), kjer so se fonogrami predvajali do 24.00 ure po radijskem in TV sprejemniku, in sicer 20 mesecev. Drugi je bil gostinski obrat „I.“ v velikosti 110 m2 (vključno s teraso), ki je obratoval tudi po 24.00 uri, in je bil v njem glasbeni stolp. Glasba se je predvajala 20 mesecev. Tretji in zadnji gostinski obrat je bila „K.“ v velikosti 170 m2 (vključno s teraso), ki je obratovala do 24.00, v njem so se fonogrami predvajali na TV sprejemniku, in sicer 15 mesecev. V lokalih, v katerih so se predvajali fonogrami 20 mesecev, so se predvajali med majem 2010 in decembrom 2011. V obratu „K.“ so se priobčevali od oktobra 2010 do decembra 2011.

6Tožena stranka ni niti sklenila pogodbe o neizključnem prenosu pravice za uporabo dela niti ni položila zneska, ki ga zaračunava kolektivna organizacija (158. člen ZASP).

Zahtevek iz civilnega delikta

7Tožeča stranka je od tožene stranke zahtevala plačilo 2.136,41 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Prvostopenjsko sodišče je temu zahtevku ugodilo delno. Po njegovi materialnopravni presoji je bil zahtevek tožeče stranke zahtevek iz civilnega delikta (2. odstavek 168. člena ZASP).

8Glede samega pravnega temelja odločbi opr. št. VS RS III Ips 141/2014 in III Ips 142/2014 (obe v r. št. 20) povsem nedoločno pišeta o tem, da gre za „zahtevek za plačilo obveznosti, ki jo neposredno vzpostavlja zakon (130. člen ZASP)“. Pravni temelj obveznosti je sicer res v 130. členu ZASP. Ker pa je s 130. členom ZASP proizvajalcu fonogramov podeljena zakonska premoženjska pravica, pomeni njena kršitev nedvomno civilni delikt. Prav tako pa lahko pripelje uporaba takšne premoženjske pravice v svojo korist, kar pomeni predvajanje fonogramov, tudi do neupravičene obogatitve (1. odstavek 190. člena OZ). Stranka lahko svoj zahtevek uveljavlja na en ali drug način. Tožeča stranka je v tožbi določno trdila, da je tožena stranka kršila pravice (tožba pod II) in tudi pisala o dolžnosti plačila tožene stranke. Če je prvostopenjsko sodišče torej iz takšnih navedb sklepalo, da gre za deliktni zahtevek, materialnega prava ni uporabilo zmotno.

9Tožeča stranka nadomestila ni plačala. Prvostopenjsko sodišče je zato v temelju pravilno ravnalo, ker je toženo stranko obsodilo na plačilo v višini nadomestila.

10Kolikor se je odločitev prvostopenjskega sodišča nanašala na višino zahtevka, je bila oprta na tarifo, ki je določena v „Skupnem sporazumu o višini nadomestil za uporabo varovanih del iz repertoarja Zavoda IPF kot javno priobčitev pri poslovni dejavnosti“ (v nadaljevanju: SS 2006).(1) V tem sporazumu dogovorjena tarifa je nižja od tiste v „Tarifi Zavoda IPF za javno priobčitev fonogramov (v nadaljevanju: T 2005).(2) Pritožba se zavzema za uporabo tarife, kakor je bila določena v T 2005. Ta pritožbeni razlog je podan. Obe prej navedeni odločbi (opr. št. VS RS III Ips 141/2014 in III Ips 142/2014) sta namreč odločili, da je treba ob takšnem dejanskem stanju (kot je v tej zadevi) uporabiti T 2005.

11Ker je pravni temelj civilne deliktne narave, tožena stranka ni dolžna plačati DDV od zneska, ki ga sicer dolguje zaradi storjenega civilnega delikta. Tožena stranka mora namreč tožeči stranki povrniti škodo, ki je nastala zaradi civilnega delikta (132. člen OZ). Povrniti mora toliko, da bo premoženje tožeče stranke enako veliko, kot bi bilo, če bi škodnega dogodka ne bilo.

12Škoda je nastala zaradi tega, ker tožena stranka ni plačala nadomestila prostovoljno. Pri tem je torej bistveno, koliko bi tožeča stranka prejela in obdržala, če bi tožena stranka prostovoljno plačala nadomestilo. Tožeča stranka bi morala od nadomestila plačati še DDV, in sicer Republiki Sloveniji, točneje FURS. Njeno premoženje bi se trajno zvečalo le za znesek (čistega) nadomestila (t. j. nadomestila brez DDV), in ne (čistega) nadomestila in še DDV.

13Odločilno vprašanje je torej, ali mora tožeča stranka od zneska, ki ji ga bo morala plačati tožena stranka, sama plačati DDV. Odgovor na takšno vprašanje je nikalen. Odškodnina za civilni delikt ni nadomestilo niti za dobavo blaga, niti za opravljeno storitev v smislu 1. odstavka 3. člena ZDDV-1.(3) Tožeča stranka zato ne more zahtevati zneska, ki bi ustrezal za DDV zvišanemu nadomestilu. Isto izhaja tudi iz 13. člena Pravilnika o izvajanju ZDDV-1.(4) Odškodnina v višini nadomestila (brez DDV) bo torej vzpostavila enako premoženjsko stanje, kot če bi tožena stranka plačala nadomestilo z DDV.

14Glede na povedano je tožeča stranka za gostinski obrat Okrepčevalnica G. lahko po točki II. B. po T 2005 zahtevala 28,21 EUR nadomestila mesečno. Za ta obrat je zahtevala 564,20 EUR (brez DDV) za celotno obdobje.

15Za gostinski obrat I. je zahtevala skupaj 475,36 EUR (brez DDV). Mesečno nadomestilo znaša 59,42 EUR, in sicer po točki II. B. po T 2005.

16Za gostinski obrat K. je zahtevala skupaj 929,40 EUR (brez DDV). Mesečno nadomestilo znaša 61,96 EUR, in sicer po točki II. B po T 2005.

17Skupaj je bila upravičena do 1968,96 EUR. Prvostopenjsko sodišče je prisodilo le 719,95 EUR, zato je pritožbeno sodišče spremenilo prvostopenjsko sodbo tako, da je prisodilo še razliko, to je 1.249,01 EUR. Upravičena je tudi do zakonskih zamudnih obresti (165. člen OZ). Te je zahtevala od vložitve tožbe (24. 4. 2014) naprej in je do njih vsekakor upravičena.

Civilna kazen

18Prvostopenjsko sodišče je prisodilo civilno kazen v višini 719,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V presežku (v višini 3.332,87 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi) je zahtevek zavrnilo. Civilno kazen je prisodilo zato, ker je tožeča stranka toženo stranko večkrat pisno pozvala in jo opozorila na kršitev. Tožena stranka kljub temu ni izpolnjevala svojih obveznosti (prvostopenjska sodba, r. št. 10). Civilno kazen je odmerilo glede na tarifo v SS 2006, ki ga je uporabilo tudi za odmero odškodnine za civilni delikt.

19Pritožba graja, da je odločitev kot takšna neobrazložena in da je civilna kazen odmerjena po napačni tarifi. Prvi očitek je očitno neutemeljen; razlog je naveden že v prejšnji točki.

20Pri odločanju o zahtevku za plačilo civilne kazni in o odmeri višine upošteva sodišče vse okoliščine primera, med drugim tudi stopnjo krivde in pa velikost običajnega nadomestila (3. odstavek 168. člena ZASP). Nadomestilo za uporabo pravice je torej tisti računski temelj, od katerega se odmerja civilna kazen.

21Glede na dosedanjo sodno prakso v podobnih primerih, kot je ta, ni bila civilna kazen nikoli višja od 100 % nadomestila, ki bi ga bila stranka morala plačati po SS 2006, če je civilno kazen odmerilo pritožbeno sodišče. Glede na nekatere sodne odločbe pritožbenega sodišča je bila tudi odmerjena nižja kazen v višini 50 %, če je vložila pritožbo tudi tožena stranka.

22Literatura sama po sebi ne podpira prisojanja visokih civilnih kazni. Opozarja na to, da mora biti civilna kazen odmerjena glede na okoliščine primera. Predlaga pa, da je civilna kazen sorazmerno (relativno) višja pri nižjem honorarju, in nižja pri relativno visokem honorarju (Trampuž v: Trampuž, Oman Zupančič, Zakon o avtorski in sorodnih pravicah s komentarjem, Ljubljana 1997, kom. k 168. členu, pod V). Smiselno isto mora to seveda veljati tudi za vsako drugo nadomestilo za uporabo pravice.

23Do odločb VS RS opr. št. VS RS III Ips 141/2014 in III Ips 142/2014 je ustaljena sodna praksa višjega sodišča kot temelj za odmero višine nadomestila, s tem povezane odškodnine ali neupravičene obogatitve v nekaj sto odločbah vselej vzela enega od skupnih sporazumov (če je bil takšen sporazum sklenjen). Civilna kazen, odmerjena v takšni zadevi, bi znašala bistveno manj kot sedaj, ko je lahko odmerjena kvečjemu od nadomestila, ki se izračunava po v T 2005 objavljeni tarifi. Za primerjavo pritožbeno sodišče navaja, koliko znaša mesečno nadomestilo po SS 2006 za vsakega od treh lokalov: 10,43 EUR, 14,61 in 14,61 EUR mesečno. Za vse tri znaša skupaj približno 40 EUR mesečno. Sedaj znaša po T 2005 za vse tri obrate skupaj 149,59 EUR mesečno, torej približno 3,75 kratnik zneska po tarifi iz SS 2006.

24Razlika med nadomestilom po tarifah iz T 2005 in SS 2006 je izredno velika. V tej konkretni zadevi je znašala približno 3,75 kratnik. Takšne razlike si ni mogoče pojasniti s stvarnimi razlogi, kot so na primer prihranki pri uveljavljanju terjatve, če se uporabnik fonogramov prostovoljno prijavi kot takšen pri tožeči stranki in plačuje nadomestilo. Uporaba tarifnega dela T 2005 ima torej sama po sebi že odškodninski in kaznovalni učinek.

25Če bi pritožbeno sodišče ohranilo dosedanjo sodno prakso glede relativne višine civilne kazni, potem bi to samodejno vodilo do visokega zvišanja absolutnih (denarnih) zneskov civilne kazni. Pripeljalo bi do tega, da bi bila civilna kazen izredno visoka tako v absolutnem znesku, kot tudi v primerjavi z dosedaj prisojenimi zneski.

26Zaradi obeh prej navedenih, posredno na odločanje o civilni kazni vplivajočih odločb VS RS in samega učinka visoke tarife iz T 2005 je svojo sodno prakso glede civilne kazni spremenilo tudi pritožbeno sodišče. Odločilo je, da je v takšnih okoliščinah, kot so že bile opisane v tej zadevi, primerna civilna kazen v višini 10 % od nadomestila po tarifi iz T 2005. Zahtevku tožeče stranke je bilo že ugodeno do višine 719,95 EUR, kar presega takšno civilno kazen, do katere bi bila tožeča stranka upravičena po spremenjeni sodni praksi.

27Iz zgoraj obrazloženih materialnopravnih razlogov pa se izkaže kot pravilna odločitev prvostopenjskega sodišča o zavrnitvi zahtevka na plačilo civilne kazni v izpodbijanem delu II. točke izreka prvostopenjske sodbe, zato je pritožbeno sodišče pritožbo v tem delu zavrnilo.

Odločitev o povrnitvi z ugotavljanjem kršitve nastalih stroškov

28Pritožba je neutemeljena tudi v delu, v katerem se nanaša na z iskanjem tožene stranke nastalih stroškov. Pritožba predvsem navaja, da je dolžnost uporabnikov tožečo stranko obveščati o predvajanju fonogramov (4. odstavek 159. člena ZASP). Kdor to dolžnost krši, mora povrniti stroške, povezane z odkrivanjem svoje kršitve.

29Prvostopenjsko sodišče je materialnopravno pravilno odločilo, da mora tožeča stranka stroške svojega poslovanja nositi sama. K tem stroškom spadajo tudi stroški nadzornega aparata, s pomočjo katerega preizkuša izvrševanje določb ZASP o plačevanju nadomestil proizvajalcem fonogramov (153. člen ZASP). Vendar pa to ni edini razlog, zaradi katerega je pravilna odločitev prvostopenjskega sodišča.

30Za zasebnopravne subjekte je značilna pravna enakopravnost. Takšno pravilo vzpostavlja 4. člen OZ, smiselno pa velja tudi za vsa ostala zasebnopravna razmerja. V literaturi velja takšno pravilo kot ena bistvenih značilnosti zasebnopravnih razmerij. Popolne pravne enakopravnosti pa očitno prav pri kolektivnih organizacijah deloma ni. Na to med drugim tudi kaže tudi to, da je kršitev nekaterih določb ZASP celo prekršek (gl. 185. člen ZASP). To bi bilo nepredstavljivo, če bi imele kolektivne organizacije v celoti značaj zasebnopravnih organizacij. Morebitna kršitev obveznosti zavezane osebe bi sicer lahko predstavljala kršitev pravnoposlovnih ali zakonskih obveznosti, nikoli pa ne bi pomenila prekrška.

31V luči povedanega je mogoče tudi razumeti nerodno odkazovanje v 2. točki 1. odstavka 185. člena ZASP, ki govori o pošiljanju sporedov, hkrati pa izrecno odkazuje na 4. odstavek 159. člena ZASP. Zadnja določba se na sporede ne nanaša. Očitno je, da je zakonodajalec imel namen odkazati tudi na 4. odstavek 159. člena ZASP, čeprav mu to ni uspelo. Tako je treba to normo tudi razumeti; njena kršitev bi naj bila po zakonodajalčevem namenu prekršek, ni pa pravni temelj za nastanek zasebnopravne obveznosti poročanja o priobčevanju fonogramov. Do odškodninske odgovornosti torej 4. odstavek 159. člena ZASP ne more pripeljati.

Stroški prvostopenjskega in drugostopenjskega postopka

32Pritožbeno sodišče je glede na 2. odstavek 165. člena in 1. odstavek 154. člena ZPP ponovno odločilo o stroških prvostopenjskega postopka. Odločilo je tudi o stroških pritožbenega postopka.

33Stroški tožeče stranke so bili odmerjeni na 724,79 EUR. Zoper ta del se pritožnica ni pritožila.

34Njen uspeh pred prvostopenjskim sodiščem pa znaša (po končanem pritožbenem postopku) skupaj 2.856,36 EUR. Ker je zahtevala skupaj 6.474,23 EUR, torej znaša njen uspeh 44 %. Upravičena je do povrnitve skupaj 318,91 EUR.

35Na pritožbeni ravni je znašala vrednost spornega predmeta le še 5034,33 EUR. Glede na to vrednost spornega predmeta znaša nagrada za delo odvetnika 350,40 EUR (tar. št. 3210 ZOdvT). Tožeča stranka je zahtevala celo manj, in sicer 312,00 EUR. Upravičen strošek je še strošek v višini 20,00 EUR po tar. št. 6002 in DDV (tar. št. 6007 ZOdvT). Ni pa upravičen strošek po tar. št. 6000 ZOdvT, saj dvojnikov listin ni bilo več kot 50 strani.

36Upravičeni pritožbeni stroški znašajo torej skupaj 405,04 EUR. Glede na uspeh lahko tožeča stranka od tožene stranke zahteva torej skupaj 178,21 EUR.

37Pravdne stroške bo morala tožena stranka plačati v 15 dneh po prejemu te sodbe. V primeru zamude bo morala plačati še zakonske zamudne obresti (1. odstavek 299. in 1. odstavek 378. člena OZ).

------------

Op. št. (1): Ur. l. RS, št. 107/2006.

Op. št. (2): Ur. l. RS, št. 68/2005.

Op. št. (3): Zakon o davku na dodano vrednost, Ur. l. RS, št. 117/2006 s kasnejšimi spremembami.

Op. št. (4): Ur. l. RS, št. 141/2006 s kasnejšimi spremembami.