VSRS Sodba in Sklep III Ips 69/2015

I. Revizija zoper odločitev sodišča druge stopnje o stroških se zavrže.

II. Revizija zoper sodbo sodišča druge stopnje se zavrne.

III. Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te odločbe povrniti prvotoženki njene revizijske stroške v znesku 6.063,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Dosedanji potek postopka

1Tožeča stranka je s tožbenim zahtevkom od prvotoženke zahtevala plačilo škode, ki naj bi ji nastala zaradi zmotne zahteve pravne prednice prvotoženke (Agencije RS za prestrukturiranje in privatizacijo, v nadaljevanju Agencija), po kateri je morala tožeča stranka v okviru postopka lastninskega preoblikovanja v otvoritveno bilanco in program lastninskega preoblikovanja vključiti tudi nepremičnini T. in M. Ker sta bili nepremičnini kasneje izločeni iz premoženja tožeče stranke, je tej nastala škoda v vtoževani višini.

2Sodišče prve stopnje je z delno sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek zoper prvotoženko. Odločitev je utemeljilo na zaključku, da skladno z določbo 5. člena Zakona o prenosu pooblastil, pravic in obveznosti Slovenske razvojne družbe in o prenehanju Agencije Republike Slovenije za prestrukturiranje in privatizacijo (v nadaljevanju ZPPSRD) prvotoženka ni prevzela obveznosti Agencije iz naslova plačila škode, nastale v postopku lastninskega preoblikovanja podjetij.

3Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

4Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila revizijo, v kateri uveljavlja razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Vrhovnemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi pritožbi tožeče stranke oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču druge stopnje v ponovno sojenje oziroma razveljavi drugo in prvostopenjsko sodbo ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

5Revizija je bila vročena prvotoženki, ki je v odgovoru na revizijo predlagala njeno zavrnitev.

6Revizija proti odločitvi o stroških pritožbenega postopka ni dovoljena, revizija proti sodbi pa ni utemeljena.

Ugotovljeno dejansko stanje

7Agencija je 1. 7. 1996 izdala odločbo o lastninskem preoblikovanju tožeče stranke, LP 1, po kateri sta bili v lastninsko preoblikovanje tožeče stranke vključeni tudi nepremičnini T. in M. Dne 21. 5. 1997 je Agencija izdala tudi soglasje za vpis lastninskega preoblikovanja tožeče stranke v sodni register.

8Ministrstvo za ekonomske odnose in razvoj (v nadaljevanju MEOR) je 8. 10. 1996 zavrnilo pritožbo A. A. in S. ter potrdilo odločbo Agencije z dne 1. 7. 1996. V upravnem sporu, ki sta ga zoper odločbo MEOR sprožila pritožnika A. A. in S., je bila ta odpravljena. MEOR je v ponovljenem postopku izdal odločbo, s katero je odločil, da se iz lastninskega preoblikovanja tožeče stranke izločita nepremičnini M. in T. Po tožbi tožeče stranke je upravno sodišče odločitev MEOR potrdilo, z odločitvijo pa se je strinjalo tudi Vrhovno sodišče v postopku odločanja o reviziji tožeče stranke.

O nedovoljenosti revizije proti odločitvi o stroških pritožbenega postopka

9Odločitev o stroških postopka se šteje za sklep (peti odstavek 128. člena ZPP), revizija proti sklepu pa je dovoljena le, če gre za sklep sodišča druge stopnje, s katerim je postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 384. člena ZPP). Sklep o pravdnih stroških ne sodi med take sklepe, zato revizija proti odločitvi o pravdnih stroških ni dovoljena(1) in jo je revizijsko sodišče v tem delu zavrglo (377. člen ZPP).

O neutemeljenosti revizije proti sodbi

10Tožeča stranka je odškodninski zahtevek zoper prvotoženko, kot pravno naslednico Agencije, utemeljevala na njenem protipravnem ravnanju, ki naj bi bilo v tem, da je od tožeče stranke zmotno zahtevala, da nepremičnini M. in T. vključi v program svojega lastninskega preoblikovanja. Škodo je utemeljevala na izgubi premoženja, do katere naj bi prišlo, ker je morala tožeča stranka naknadno, po odločitvi upravnega in Vrhovnega sodišča, iz svojega premoženja izločiti navedeni nepremičnini. Zatrjevala je, da ji v primeru, če Agencija lastninskega preoblikovanja tožeče stranke ne bi nezakonito pogojevala z vključitvijo nepremičnin v program lastninskega preoblikovanja, škoda ne bi nastala.(2) Višino škode je tožeča stranka utemeljevala na ocenjeni vrednosti nepremičnin.

11Namen odškodninske odgovornosti je v vzpostavitvi stanja, kakršno bi bilo, če ne bi bilo protipravnega ravnanja odgovorne osebe (prvi odstavek 164. člena Obligacijskega zakonika). Tožeča stranka (nasprotno) zahteva povrnitev škode, ki je ne bi utrpela, če bi obveljalo protipravno stanje in bi bili nepremičnini M. in T. še naprej vključeni v njen program lastninskega preoblikovanja. Navedeno pomeni, da med premoženjem, ki bi ga tožeča stranka imela, če zatrjevanega škodnega ravnanja prvotoženke (protipravna zahteva za vključitev nepremičnin v program lastninskega preoblikovanja) ne bi bilo, in premoženjem, ki ga ima tožeča stranka sedaj, ni nobene razlike in zatorej tožeči stranki škoda ni nastala. Trditve tožeče stranke o nastali ji škodi odškodninske odgovornosti prvotoženke tako ne morejo utemeljevati in je odločitev sodišč nižjih stopenj o zavrnitvi tožbenega zahtevka zato že iz teh materialnopravnih razlogov pravilna.

12Skladno z navedenim se odločanje o pravnem nasledstvu prvotoženke po 5. členu ZPPSRD izkaže kot neodločilno in zato Vrhovno sodišče na navedbe revizije o podani pasivni legitimaciji prvotoženke ni odgovarjalo. Revizijo je na podlagi 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo.

Odločitev o stroških revizijskega postopka

13Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na določbi prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Tožeča stranka z revizijo ni uspela, zato nosi sama svoje revizijske stroške in mora prvotoženki povrniti njene stroške revizijskega postopka. Vrhovno sodišče je prvotoženki skladno z Zakonom o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2008, 35/2009) priznalo priglašeno nagrado za odgovor na revizijo v višini 4.950,00 EUR in materialne stroške v višini 20,00 EUR, oboje povečano za 22-odstotni davek na dodano vrednost.

----

(1) Primerjaj pravno mnenje VS RS z dne 15. 12. 1998, Pravna mnenja, 2/98, str. 4.

(2) Točka XXIV četrte pripravljalne vloge z dne 12. 7. 2012.