VDSS sodba Pdp 217/2016

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki plačati stroške pritožbenega postopka v znesku 214,19 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 1.935,97 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 4. 2015 dalje do plačila (I. točka izreka) in tožeči stranki naložilo, da toženi stranki povrne stroške postopka v višini 471,23 EUR s pp.

2Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje. Navaja, da se uveljavlja bistvena kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj so razlogi sodbe nejasni in med seboj v popolnem nasprotju. Sodišče namreč ugotavlja, da naj bi bilo jasno, da se akontacija dohodnine plača od zneska dogovorjene odpravnine, katere plačnik je tožeča stranka (delavec), nato pa na več mestih navaja ravno nasprotno, da je plačnik dejansko delodajalec. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka je podana tudi zaradi neizvedbe vseh predlaganih dokazov, in sicer zaslišanje prič A.A. in B.B., ki sta bila prisotna ob sklenitvi sporazuma. Sodišče je ta dokazni predlog zavrnilo z obrazložitvijo, da gre za neprimeren dokaz, ob tem pa razloga za neprimernost ni obrazložilo. Posledično je pomanjkljiva tudi obrazložitev sodbe, ki ima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti in je podana kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče pa je tudi povsem zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo. Tožena stranka se je v sporazumu zavezala plačati tožnici odpravnino v višini treh neto plač. Ob tem je povsem nepravilen zaključek sodišča, da iz sporazuma ne izhaja, da naj bi tožnica tolikšno odpravnino prejela kot neto znesek. Razlika med pojmoma neto in bruto je povsem jasna in zato niso bile potrebne v sporazumu nikakršne dodatne navedbe. Sodna praksa in ekonomska teorija zastopata stališče, da je delavčeva neto plača dejansko izplačana plača, ki jo delavec prejme po odbitku vseh davkov in prispevkov. Zato v kolikor bi se stranki dogovorili, da se od zneska odpravnine v višini treh neto plač odšteje tudi akontacija dohodnine, ne bi uporabili izraza „neto“. Podlago za obračun davkov in prispevkov namreč predstavlja bruto in ne neto plača. Sodišče je končno nepravilno ugotovilo dejansko stanje pri navedbi, da je tožena stranka plačala dohodnino v znesku 1.935,47 EUR, čeprav sta obe pravdni stranki navajali znesek 1.935,97 EUR. Tožeča stranka priglaša tudi stroške pritožbenega postopka.

3Tožena stranka v odgovoru na pritožbo zlasti poudarja, da tožeča stranka v pritožbi poskuša zgolj zamegliti relevantna dejstva, ob tem pa na nekorekten način izkorišča očitno pomoto sodišča. Sodba sodišča prve stopnje je v celoti zakonita in jasna. Zato naj pritožbeno sodišče pritožbo zavrne, tožeči stranki pa naloži plačilo pritožbenih stroškov.

4Pritožba ni utemeljena.

5Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, niti tistih na katere opozarja pritožba.

6Sodišče prve stopnje ni storilo absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je svojo odločitev jasno in argumentirano obrazložilo, tako da sodba vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih. Sodišče je sodbo tudi ustrezno obrazložilo. Pravilno in popolno je ugotovilo tudi dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

7Neutemeljen je očitek tožeče stranke, da je prvostopno sodišče storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP pri navedbah v obrazložitvi sodbe o tem, kdo je plačnik akontacije dohodnine. Več kot očitno je, da je šlo za očitno pisno pomoto, pri čemer pa so bile pravilno citirane določbe Zakona o dohodnini (ZDoh-2, Ur. l. RS, št. 117/2006 s sprem.), kjer je določeno, da so predmet obdavčitve z dohodnino dohodki fizične osebe (člen 15/1), torej delavca, plačnik pa je oseba, ki izplačuje dohodke (člen 125/3), torej delodajalec.

8Neutemeljen je nadaljnji očitek o zmotni ugotovitvi dejanskega stanja, ker je prvostopno sodišče zapisalo napačen znesek plačane dohodnine 1.935,47 EUR. Tak znesek je prvostopno sodišče res zapisalo, npr. v 9. in 14. točki obrazložitve. Vendar gre tudi v tem primeru za očitno pomoto, ob tem pa je sodišče pravilni znesek 1.935,97 EUR zapisalo v izreku sodbe.

9Neutemeljen je tudi očitek o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka, ker je sodišče zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje odvetnikov A.A. in B.B. Tožeča stranka je ta dokazni predlog podala v pripravljalni vlogi z dne 16. 7. 2015, da bi dokazovala dejstvo, da bi tožena stranka morala tožeči stranki na njen račun nakazati znesek v višini treh neto plač (5.440,74 EUR) oziroma, da bi tožeča stranka morala ta znesek prejeti na svoj transakcijski račun. Na zadnjem naroku za glavno obravnavo je tožeča stranka še navedla, da bi priči potrdili tudi dejstvo, da je bilo med strankama dogovorjeno, da vse obveznosti iz naslova predpisanih obveznosti bremenijo toženo stranko. Sodišče je dokazni predlog zavrnilo z obrazložitvijo v sodbi, da zaslišanje teh prič, ki bi izpovedali o sklepanju sporazuma o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi oziroma o tem, kako je potrebno razumeti določbo sporazuma o odpravnini, ni potrebno (neprimeren dokaz), saj je določba sporazuma jasna in se uporabi, kot se glasi. Sodišče je torej v nasprotju s pritožbenimi navedbami svojo odločitev o zavrnitvi dokaznega predloga obrazložilo, in sicer tudi po mnenju pritožbenega sodišča povsem utemeljeno. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z obrazložitvijo prvostopnega sodišča in zato njegovih navedb ne ponavlja, dodaja pa, kot sledi v nadaljevanju.

10Skladno s členom 94 Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 97/2007 s sprem.) bi tožnica lahko izpodbijala veljavnost sporazuma, če so bile pri njegovi sklenitvi napake glede volje strank. V kolikor je prišlo med strankama sporazuma do zmote glede višine zneska, ki naj bi ga tožeča stranka dejansko prejela na svoj račun, pomeni, da je šlo za bistveno zmoto o predmetu pogodbe, kot je določeno v 46. členu OZ. Vendar tožeča stranka ni uveljavljala izpodbojnosti sporazuma. Zato je bilo potrebno določila sporazuma uporabljati (razlagati) tako, kot se glasijo (člen 82 OZ). Za to, kako je potrebno sporno določilo uporabiti, pa prvostopno sodišče ni potrebovalo razlage predlaganih prič.

11Tudi glede same razlage določila četrtega odstavka sporazuma, ki ga je obrazložilo sodišče prve stopnje, pritožbeno sodišče nima pripomb. V tej določbi sta stranki določili višino odpravnine, in sicer v znesku treh neto plač tožeče stranke. Stranki sta torej opisno zapisali osnovo za izračun odpravnine, kar zneskovno predstavlja 5.440,74 EUR (ta znesek med strankama ni bil sporen). Skoraj enako je osnova za izračun odpravnine opredeljena v prvem odstavku 108. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/13), kjer pa je jasno glede na obstoječo sodno prakso, da so mišljeni bruto zneski plač. Pravdni stranki pa sta odpravnino določili s posebno pogodbo (po samem zakonu ji niti ne bi pripadala) in pri tem določili, da se pri izračunu osnove upoštevajo neto plače.

12Odpravnina, do katere delavec ni upravičen po samem zakonu ali v višjem znesku, kot jo določa zakon, je po ZDoh-2 obdavčena kot dohodek fizične osebe. Plačnik davka (akontacije) pa je po tretjem odstavku 125. člena ZDoh-2 oseba, ki dohodek izplača, kar vse je pravilno ugotovilo že prvostopno sodišče. Zato je bilo povsem nepotrebno v sporazumu zapisati, da mora delodajalec za navedeno odpravnino obračunati in plačati vse predpisane prispevke (in davke, kot pravilno navaja tožeča stranka v pritožbi). To je tožena stranka tudi pravilno storila ter plačala davek v višini 1.935,97 EUR.

13Na podlagi navedenega in skladno s členom 353 ZPP je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

14Izrek o stroški temelji na členu 165 v zvezi s členom 154/1 ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, je dolžna toženi stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo. Sodišče je toženi stranki skladno s členom 155 ZPP priznalo naslednje potrebne stroške: sestava odgovora na pritožbo 375 točk (tar. št. 15, tč. 4 OT), 2 % materialnih stroškov (11. člen OT), 22 % DDV, kar skupaj znaša 214,19 EUR.