UPRS sodba I U 924/2015

I. Tožba se zavrne.
II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Finančna uprava Republike Slovenije, Finančni urad Kranj (v nadaljevanju: prvostopni davčni organ), in ne Carinski urad Ljubljana, kot napačno v tožbi navede tožeča stranka (v nadaljevanju: tožnik), je z izpodbijanim sklepom, s sklicevanjem na 2. točko prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP), zavrgel vlogo za odložitev izvršitve začete davčne izvršbe do odločitve organa II. stopnje o pritožbi zoper sklep o davčni izvršbi na dolžnikove nematerializirne vrednostne papirje št. DT 4934-95543/2014-1 07-3201-02 z dne 5. 12. 2014. V obrazložitvi svoje odločitve je prvostopni davčni organ pojasnil, da se skladno s 157. členom Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju: ZDavP-2) postopek odločanja o odlogu izvršitve začete davčne izvršbe do odločitve organa II. stopnje ne more začeti na zahtevo stranke, ampak le po uradni dolžnosti.

2Ministrstvo za finance (tudi: organ II. stopnje) je z odločbo DT-499-31-56/2015-2 z dne 8. 5. 2015 pritožbo tožnika zoper izpodbijani sklep zavrnilo kot neutemeljeno. V svojih razlogih ugotavlja, da po določbi tretjega odstavka 157. člena ZDavP-2 pritožba ne zadrži začete davčne izvršbe ter da je v četrtem odstavku istega člena določeno, da glede na tretji odstavek tega člena davčni organ po uradni dolžnosti do odločitve o pritožbi zadrži začeto davčno izvršbo, če oceni, da bi bilo pritožbi mogoče ugoditi. V 157. členu ZDavP-2 odločanje o odlogu izvršbe do rešitve pritožbe na predlog stranke ni predvideno. Izpodbijano zavrženje zahteve je zato skladno z 2. točko prvega odstavka 129. člena ZUP, po kateri se vloga zavrže, če vložnik v vlogi ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi, oziroma če po tem zakonu ne more biti stranka.

3Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga odpravo sklepa ter povrnitev stroškov postopka. Predlaga tudi, da sodišče „opravi ustavnopravno presojo četrtega in petega odstavka 11. člena Zakona o sodnih taksah oziroma podrejeno, da postopek prekine in sproži pobudo za presojo ustavnosti omenjenega člena glede pravne osebe pri Ustavnem sodišču“.

4Toži iz vseh tožbenih razlogov po določbah Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ter zaradi kršitev 22. in 25. člena Ustave in 6. člena EKČP. V tožbi dodatno navaja, da je prosil za odlog plačila davčnih obveznosti, ker ne pridobiva nobenih dohodkov in ker ima blokiran račun več let zaporedoma ter da je opozoril davčni organ, da bi mu plačilo dajatev povzročilo hujšo gospodarsko škodo. Meni, da izpolnjuje vse kriterije iz 40. in 43. člena Pravilnika, saj je popolnoma plačilno nesposoben, kar je razvidno iz bilance stanja in bilance uspeha. Z izvršitvijo odločb bi mu nastala težko popravljiva škoda, saj bi moral odpustiti večje število delavcev in predlagati stečaj družbe.

5Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih ter predlaga zavrnitev tožbe.

6Tožba ni utemeljena.

7Po pregledu spisov in izpodbijanega sklepa sodišče sodi, da je izpodbijana odločitev davčnih organov pravilna in utemeljena v določbah 2. točke prvega odstavka 129. člena ZUP in v določbah ZDavP-2 o odlogu začete davčne izvršbe.

8V zvezi z izpodbijano odločitvijo sodišče dodaja še, da davčni organ v postopku davčne izvršbe po prejemu pritožbe zoper odločbo, ki je predmet davčne izvršbe, oziroma zoper sklep o izvršbi uradoma presodi, ali bi bilo po njegovi oceni glede na možnost uspeha s pritožbo, smiselno odložiti oziroma zadržati že začeto davčno izvršbo. Če oceni, da je treba izvršbo zadržati, o tem odloči s sklepom, v nasprotnem primeru pa mu posebnega sklepa o tem, da izvršba ne bo zadržana, ni treba izdati. Tudi po presoji sodišča tožnik ni oseba, ki bi lahko zahtevala odločanje o odlogu davčne izvršbe, saj 157. člen ZDavP-2 ne omogoča odložitve izvršbe na zahtevo oziroma predlog stranke, kot v svojih razlogih odločitve pravilno utemelji tudi tožena stranka. Ob takem stanju stvari pa tudi finančno oziroma premoženjsko stanje, na katero se sklicuje tožnik v tožbi, za odločitev v obravnavani zadevi ni relevantno.

9Iz spisa izhaja, da je tožnik dne 16. 1. 2015 vložil pritožbo zoper sklep o davčni izvršbi na nematerializirane vrednostne papirje št. DT 4934-95543/2014-1 07-3201-02 z dne 5. 12. 2014 in hkrati predlagal odložitev njegove izvršitve do odločitve organa II. stopnje ter podredno tudi prošnjo za odobritev obročnega odplačevanja. Predmet tega upravnega spora je izključno presoja pravilnosti odločitve o prošnji tožnika „za odložitev izvršitve odločbe do odločitve organa II. stopnje“ torej odločitev o zadržanju začetka davčne izvršbe. Zato tožnik z ugovori in predlogi, ki se ne nanašajo na ustavitev postopka davčne izvršbe, v konkretnem upravnem sporu ne more biti uspešen. Navedbe v tej smeri bi sodišče upoštevalo zgolj v primeru, da bi presojalo pravilnosti odločitve glede izdanega sklepa o davčni izvrši, kar pa ni predmet konkretnega upravnega spora.

10V ostalem tožnik konkretnih ugovorov nima. Sodišče samo pa nepravilnosti, na katere pazi uradoma, tudi ni ugotovilo. Zato je tožbo na podlagi določb 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

11V zvezi s predlagano „ustavnopravno presojo“ sodišče še pripominja, da izpodbijana odločba ne temelji na določbah ZST-1, zato tožnikovih navedb v tej zvezi ni presojalo.

12Odločitev o stroških temelji na določbah četrtega odstavka 25. člena ZUS-1.

13Sodišče je odločilo izven glavne obravnave, ker dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijanega sklepa, med strankama ni sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1). V zadevi je odločilo po sodniku posamezniku na podlagi 2. alineje drugega odstavka 13. člena istega zakona.