VSL sklep I Cpg 1539/99

Pritožbi se deloma ugodi in se izpodbijani sklep v 1. odstavku izreka spremeni tako, da se ugovoru tožene stranke zoper sklep o začasni odredbi ugodi, sklep o začasni odredbi Okrožnega sodišča v Krškem, opr. št. Pg 72/99-13 z dne 21.10.1999 se razveljavi in se predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe zavrne.
V preostalem delu (2. odst. izreka izpodbijanega sklepa) se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v tem delu sklep sodišča prve stopnje potrdi.
Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti ugovorne in pritožbene stroške, odmerjene v višini 52.134,70 SIT, v osmih dneh.

Sodišče prve stopnje je s sklepom opr. št. Pg 72/99-13 z dne 21.10.1999 ugodilo predlogu tožeče stranke in izdalo začasno odredbo, s katero je toženi stranki prepovedalo odtujitev in obremenitev ter razpolaganje z vsemi njenimi vrednostnimi papirji, odredilo vknjižbo oz. zaznambo navedene prepovedi pri Klirinško depotni družbi d.d. Ljubljana, Trg republike 3 in slednji še odredilo, da mora toženi stranki ali komu drugemu po njenem naročilu odreči in onemogočiti promet (odtujitev in obremenitev) z vrednostnimi papirji tožene stranke. Tožena stranka je zoper izdano začasno odredbo ugovarjala, obenem pa predlagala, da v primeru neuspešnosti tega pravnega sredstva prvostopno sodišče tožeči stranki določi kot pogoj za izdajo začasne odredbe položitev varščine v višini 2,000.000.000,00 SIT.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom tako ugovor tožene stranke zoper sklep o začasni odredbi, kot njen predlog za polog varščine, zavrnilo.

Zoper tako odločitev se je tožena stranka po svojem pooblaščencu pravočasno pritožila. Uveljavljala je vse pritožbene razloge po 1. do 3. točki 1. odst. 338. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ in predlagala, da pritožbeno sodišče napadeni sklep razveljavi. Po mnenju pritožnice se je prvostopno sodišče pri ugotavljanju nevarnosti, kot pogoja za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve, nepravilno oprlo na več kot 10 mesecev stare podatke, izhajajoče iz izvedenskega mnenja in časopisnega članka, s katerimi je tožeča stranka navedeni pogoj izkazovala, saj v času od začetka predmetnega postopka tožena stranka s svojim premoženjem na nikakršen način ni razpolagala.

Težave v poslovanju pa ne pomenijo primerne podlage za ugotovitev navedenega pogoja za začasno odredbo. Za zavrnitev predloga za odreditev varščine pa prvostopno sodišče po mnenju pritožnice ni navedlo pravno relevantnih razlogov. Priglasila je pritožbene stroške.

Pritožba je deloma utemeljena.

Po določbi 2. odst. 270. čl. ZIZ se nevarnost onemogočanja oziroma otežitve uveljavitve terjatve, kot drugega pogoja za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve kaže v konkretnih dolžnikovih dejanjih v smeri zmanjševanja premoženja z odtujevanjem, skrivanjem ali njegovim drugačnim razpolaganjem (subjektivna nevarnost).

Ugotovitev prvostopnega sodišča, da je tožena stranka v poslovnih težavah, ker iz izvedenskega mnenja izhaja, da so njene delnice brez prodajne vrednosti, je v okviru pogoja po 2. odst. 270. čl. ZIZ brezpredmetna. Navedeno dejstvo bi lahko vodilo le v zaključek, da zaradi položaja, v katerem se je znašla tožena stranka, s predlagano odredbo ne bo utrpela znatne škode, tega pa tožeča stranka ni zatrjevala.

Ugotovitev prvostopnega sodišča, da tožena stranka prodaja vrednostne papirje, kar izhaja iz časopisnega članka časnika Finance pa ne pomeni, da s tem toženka premoženje, ki ga potrebuje za plačilo vtoževane terjatve, zmanjšuje. Storitve v zvezi z vrednostnimi papirji, zlasti trgovanje z njimi, je namreč edina dejavnost borzno posredniške družbe, kar je pravni status tožene stranke (primerjaj 79. čl. Zakona o trgu vrednostnih papirjev - Ur.l. RS št. 56/99, v nadaljevanju ZTVP). Pravna oseba prav z izvrševanjem svoje registrirane dejavnosti premoženje pridobiva. Iz članka, ki ga prvostopno sodišče ocenjuje, kot dokaz o ravnanju tožene stranke v smislu 2. odst. 270. čl. ZIZ ne izhaja, da bi šlo za izvrševanje te registrirane dejavnosti v nasprotju s pogoji in načini njenega opravljanja, ki je po ZTVP pod nadzorom Agencije za trg vrednostnih papirjev (primerjaj 1. odst. 94. čl. in 194. čl. ZTVP). Če namreč borzno posredniška družba ne posluje v skladu s pravili, ki jih mora v svojem poslovanju upoštevati (glej 1. odst. 194. čl. ZTVP) je po določbah poglavja o ukrepih nadzora citiranega zakona Agencija za trg vrednostnih papirjev pooblaščena odrejati ustrezne ukrepe zoper kršiteljico (glej 204. čl. ZTVP). Vsebina članka, na katerega se prvostopno sodišče sklicuje pa bolj kaže na predvidene postopke tožene stranke v smislu obvladovanja tveganj v borzno posredniškem poslovanju (primerjaj 6. poglavje ZTVP).

Navedeno so razlogi, na podlagi katerih je sodišče druge stopnje ocenilo, da je glede ugotovitve drugega, kumulativno določenega pogoja za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve, prvostopno sodišče svojo odločitev oprlo na zmotno presojo listin, s katerimi je tožeča stranka v tem delu svoj predlog utemeljevala in na tej podlagi nepravilno zaključilo, da je izkazan pogoj po 2. odst. 270. čl. ZIZ. Napačno odločitev je bilo zato potrebno spremeniti, ugoditi ugovoru tožene stranke in razveljaviti izdano začasno odredbo ter predlog za izdajo začasne odredbe, oprt na pravno nerelevantna dejstva, zavrniti (3. točka 365. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ).

Sodišče prve stopnje je res, kot opozarja pritožnica, odločitev glede njenega predloga po 275. čl. ZIZ, oprlo na 1. odst. 275. čl. ZIZ.

Zapisalo je namreč, da lahko sodišče določi varščino le v primeru, kadar ni izkazana verjetnost terjatve in nevarnost za njeno uveljavitev. Predlog je zavrnilo, ker je oba, z zakonom določena pogoja za izdajo začasne odredbe, ugotovilo. Vendar pa je tožena stranka svoj predlog podala v skladu z 2. odst. 275. čl. ZIZ, po katerem je potrebno o takem predlogu odločati glede na okoliščine primera in ne glede na izkaz verjetnega obstoja terjatve in nevarnosti. Zaradi predhodne odločitve pritožbenega sodišča o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe, pa je odpadla potreba po odločanju o varščini, kot pogoju za začasno odredbo, zato je v tem delu sodišče druge stopnje pritožbo tožene stranke zavrnilo in napadeno odločitev potrdilo (2. točka 365. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ).

Pritožnica je s pritožbo v pretežnem delu uspela. V zvezi z njenim predlogom za položitev varščine namreč posebni stroški tega postopka niso nastali (glej 3. odst. 154. čl. ZPP). Navedeno je sodišče druge stopnje upoštevalo, ko je na podlagi 2. odst. 165. čl. ZPP odločalo o stroških vsega postopka v zvezi z zavarovanjem po ZIZ. Te je tožena stranka priglasila tako za ugovor zoper izdano začasno odredbo, kot za pritožbo, vse pa v skladu z določili Zakona o sodnih taksah in Odvetniške tarife. Na teh podlagah odmerjene stroške ji je tožeča stranka v skladu z že citiranim pravilom dolžna povrniti.