VSRS Sodba I Ips 41308/2013-166

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

1Z uvodoma navedeno sodbo Okrožnega sodišča v Krškem je bil M. A. spoznan za krivega kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po drugem in prvem odstavku 323. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu je bila na podlagi drugega odstavka tega člena izrečena kazen dve leti in osem mesecev zapora. Po določilu člena 48 KZ-1 mu je bil izrečen ukrep prepovedi vožnje motornega vozila B kategorije v trajanju enega leta in šest mesecev, oškodovanca pa je sodišče s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Višje sodišče je pritožbi zagovornika obsojenca in okrožne državne tožilke zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta ga oprostili plačila stroškov kazenskega postopka.

2Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo je vložil zagovornik obsojenca zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navaja uvodoma zaradi zmotne uporabe materialnega prava, kršitev določb kazenskega postopka ter tudi zato, ker so določena odločilna dejstva očitno napačno ugotovljena, zaključki sodišča so arbitrarni in v izrecnem nasprotju s podatki v spisu in z zbranim procesnim gradivom. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijano pravnomočno sodno odločbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, ali pa podrejeno obe sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Vrhovna državna tožilka svetnica v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti konkretno ne navaja nobene zakonske določbe, ki naj bi jo sodišče z izpodbijano pravnomočno sodbo prekršilo. Z nasprotovanjem dokaznim zaključkom nižjih sodišč ne konkretizira kršitev določb kazenskega zakona, niti bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, torej razlogov iz prvega odstavka 420. člena ZKP, na katere se uvodoma v zahtevi za varstvo zakonitosti sklicuje. Predlaga zavrnitev zahteve.

4V izjavi o odgovoru vrhovne državne tožilke pa zagovornik vztraja na navedbah iz zahteve in poudarja, da je glede na ugotovljeno dejansko stanje sodišče materialnopravno zmotno presodilo, da je podana vzročna zveza med vožnjo obsojenca in nastalimi škodnimi posledicami in da je posledično obsojencu krivda za očitano kaznivo dejanje dokazana.

5Po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP se sme zahtevo za varstvo zakonitosti vložiti zoper pravnomočno sodno odločbo, s katero je bil končan kazenski postopek zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena tega zakona, zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka pa le, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe. Zahtev za varstvo zakonitosti ni dopustno vlagati iz razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

6Bistveni očitek zagovornika v zahtevi je, da protipredpisna vožnja obsojenca ni v vzročni zvezi z nastalimi posledicami, ker jo je s svojim ravnanjem prekinil voznik Passata F., oziroma je ta voznik s svojim nesprejemljivim ravnanjem in kršitvijo cestnoprometnih pravil povsem spremenil potek dogodkov in je edini povzročil to, da je v posledici njegovega ravnanja prišlo do nekontroliranega odboja obsojenčevega vozila neposredno na teraso gostinskega lokala in s tem do nastalih hudih posledic. Če bi voznik F. ravnal v skladu s predpisi in ne bi zavijal, kjer to sploh ne bi smel, saj ni imel proste poti, poleg tega pa tam zavijanje ni dovoljeno, do nesreče ne bi prišlo. Pri tem vložnik navaja svoje videnje poteka dogodkov, svojo dokazno oceno, ki bi po njegovem mnenju pripeljala do drugačnih zaključkov oziroma do ugotovitve, da je prišlo do pretrganja vzročne zveze.

7Trditve v zvezi s pretrganjem vzročne zveze je zavrnilo tako sodišče prve stopnje, kakor tudi sodišče druge stopnje. Sodišče prve stopnje je v točki 20 obrazložitve sodbe navedlo, da je obsojenec prehiteval na delu cestišča, kjer je bilo prehitevanje prepovedano. Nameraval je prehiteti dve vozili naenkrat, ki sta pred tem že zmanjševali hitrost, ni videl ali pa celo ni upošteval vključenega smerokaza na vozilu Passat, v času prehitevanja pa je bila hitrost njegovega vozila najmanj 72 km/h, kar je bistveno preko dovoljene hitrosti 50 km/h, zaradi česar svojega vozila tudi ni mogel pravočasno ustaviti in preprečiti nesreče. Nesreča se je zgodila v naselju L., kjer je trgovina z gostinskim lokalom, kjer se običajno nahajajo ljudje, na drugi strani ceste je bencinski servis, v bližini pa tudi stranski priključek na glavno cesto in hiše, kar vse je obsojenec pri svoji vožnji, kot nadalje ugotavlja sodišče prve stopnje, pravočasno zaznal, sam pa je tudi povedal, da se je na tej relaciji že večkrat peljal. On je bil torej tisti, ki je povzročil kritično situacijo. Res je sicer izvedenec H. povedal, da bi po njegovih izračunih F. lahko opazil prehitevanje vozila Scenic v času od dveh do petih sekund, vendar iz izvedenčevega mnenja nadalje izhaja, da je bil ta izračun podan na podlagi predpostavke oziroma gre za hipotetični račun, ki velja le, če so vse predpostavke ugotovljene točno. Če upoštevamo še reakcijski čas ene sekunde, po stališču sodišča prve stopnje, F. ni mogoče očitati, da je zakrivil nesrečo s tem, ko ni opazil manevra obsojenca in posledično ostal na svojem voznem pasu. Predvsem pa sodišče opozarja še na načelo zaupanja v prometu oziroma na določbo tretjega odstavka 4. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP), ki določa, da smejo udeleženci pričakovati od drugih udeležencev, da bodo ti ravnali v skladu s predpisi cestnega prometa. Tako F. ni mogel pričakovati obsojenčevega manevra prehitevanja, ker je vedel, da na tistem mestu prehitevanje ni dovoljeno, zato tudi na dogajanje na sosednjem pasu, namenjen za vožnjo v nasprotni smeri; ni bil pozoren, še posebej ne zato, ker je za njim vozil Megane, ki je prav tako upočasnil hitrost vožnje.

8Podobne pritožbene navedbe, kot jih uveljavlja vložnik v zahtevi pa je zavrnilo tudi višje sodišče, ki je navedlo (točka 6, 7, 8 in 9), da je vzročna zveza med ravnanjem storilca in posledico sestavni del kaznivega dejanja oziroma, če takšne vzročne zveze ni, tudi ni kaznivega dejanja. Ugotavljanje vzročne zveze med storilčevim ravnanjem in nastalo prepovedano posledico ni le empirično pač pa tudi vrednostno vprašanje. To pomeni, da za izpolnjenost biti inkriminacije ne zadošča le ugotovitev, da sta obtoženčevo ravnanje in posledica v razmerju vzroka in posledice (vzročnost kot empirična kategorija, ki se ugotavlja predvsem z uporabo ekvivalenčne teorije vzročnosti). Pri selekciji vzrokov za nastanek prepovedane posledice je pritožbeno sodišče izhajalo iz teorije o adekvatni vzročnosti in poudarilo, da je treba presoditi, ali je bila prepovedana posledica v danih okoliščinah za obsojenca objektivno prepovedana in predvidljiva in ali so obstajale objektivne možnosti, da se njen nastanek prepreči (primerjaj sodbo VSRS I Ips 61/2005 z dne 9. 3. 2006). Po presoji pritožbenega sodišča je tako sodišče prve stopnje v točki 9 izpodbijane sodbe pravilno ugotovilo, da je obsojenec prehiteval vozilo pred seboj na mestu, kjer je bila neprekinjena ločilna črta in s tem kršil določbo 98. člena ZPrCP v zvezi s prvim odstavkom 37. člena Pravilnika o prometni signalizaciji in prometni opremi na javnih cestah. Njegova hitrost je bila, kot to izhaja iz izvedenskega mnenja S. H. z dne 13. 11. 2013, v trenutku trčenja med 72 in 82 km/h, kar nedvomno pomeni precejšnjo prekoračenje dovoljene hitrosti, ki je bila zaradi naselja L. na tem mestu omejena na 50 km/h. Pritožnik ima sicer prav, da iz podatkov in izračunov navedenega izvedenca in izvedene priče T. J. izhaja, da je obsojenec pričel s prehitevanjem prej kot voznik vozila Passat A. F. z zavijanjem v levo, vendar pa to tudi po prepričanju pritožbenega sodišča navedeno na vzročno zvezo med s kršitvami obremenjeno vožnjo obsojenca in nastalimi tragičnimi posledicami ne more vplivati. Voznik F. pri manevru zavijanja v levo nikakor ni mogel pričakovati, da bo iz leve strani v tistem trenutku pripeljalo vozilo, ker je bil ta pas namenjen nasproti vozečim vozilom. Na protipravno ravnanje drugih, ki so vključeni v promet, namreč ni mogel računati in tega skladno s 4. členom ZPrCP tudi ni bil dolžan in tako s svojim ravnanjem ni kršil določil četrtega odstavka 51. člena ZPrCP, kot mu to zmotno očita pritožnik, ker obsojencu ni omogočil prehitevanja, saj ga niti ni opazil in tega v tistih nekaj sekundah tudi ni bil dolžan. Nadalje je še pritožbeno sodišče še navedlo, da obravnavani primer ne ustreza tezi, ki jo - in pri tem omenja sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 283/99 - zagovarja pritožnik, da je bilo F. ravnanje takšne narave, ki je povsem preusmerilo vzročni potek oziroma povsem odpravilo učinke obtoženčevega ravnanja. Četudi bi A. F. pričel z zavijanjem v levo že nekoliko pred prekinjeno ločilno črto, ta kršitev v primerjavi z obsojenčevimi kršitvami cestnoprometnih predpisov ni bila takšna, da bi po presoji pritožbenega sodišča pripeljala do drugačnega sklepa.

9Obstoj vzročne zveze med ravnanjem oziroma opustitvijo dolžnostnega ravnanja storilca in nastankom prepovedane posledice ni zgolj naravoslovni (ontološki) pojem, temveč tudi pravna konstrukcija. Tako ločimo naravno vzročnost (katere ugotavljanje spada v dejansko sfero sojenja) in pravno vzročnost, ki je vrednostna oziroma akseološka kategorija, od katere je odvisen obstoj kaznivega dejanja, oziroma njegova pravna opredelitev. V praksi in teoriji se je razvilo več teorij vzročnosti, od katerih so bile nekatere tudi opuščene. Opuščena je tako npr. teorija sine qua non (teorija o naravni vzročnosti, ekvivalentna vzročnost), po kateri je vsak pogoj, brez katerega posledica ne bi nastopila, obenem že samostojen vzrok, za katerega naj storilec odgovarja. Utemeljeni očitki tej teoriji so bili, da ne razlikuje med bolj ali manj pomembnimi vzroki, da je preširoka in da v določenih primerih odpove, ker ne pripelje do razumne in pravične rešitve. Prevladujoči teoriji v našem času in prostoru, in to tudi v sodni praksi, sta ratio legis teorija in teorija adekvatne vzročnosti. Naravna vzročna zveza med ravnanjem storilca in posledico mora seveda obstajati, vendar pa ni vsak naravni vzrok tudi pravno upošteven. Po teoriji adekvatne vzročnosti je tako potrebno izmed več okoliščin, ki so v zvezi z nastankom škode kot pravno upošteven vzrok šteti tiste okoliščine, ki po rednem teku stvari pripeljejo do take posledice. Življenjske izkušnje pokažejo, ali je določeno ravnanje primerno za povzročitev določene posledice, ali je torej posledica normalna, običajna, v skladu z rednim tekom stvari.

10V konkretni kazenski zadevi je sodišče odločilo, da je obsojenec povzročil nevarno prometno situacijo oziroma, da je vzrok prometne nesreče protipredpisna vožnja obsojenega M. A., ki je pričel prehitevati preko neprekinjene ločilne črte vozili, ki sta že zmanjševali hitrost, A. F. pa je že vključil smerokaz in pričel zavijati v levo, hitrost vožnje obsojenčevega vozila pa je bila tudi izrazito preko dovoljene. Vzročne zveze med navedenimi kršitvami cestnoprometnih predpisov s strani obsojenca in nastalo posledico, pa tudi ni prekinilo dejstvo, da bi voznik F. imel možnost sekundo ali dve pred trčenjem reagirati, če bi pogledal nazaj, kakor tudi ne, če je pričel z manevrom zavijanja tik pred koncem nepretrgane črte, saj sta sodišči pravilno ocenili, da v takšni prometni situaciji, kot je bila obravnavana, ni bil dolžan gledati nazaj, ali morda tik pred križiščem, kjer je hitrost vožnje omejena na 50 km/h, preko nepretrgane črte, po pasu namenjenem za promet iz nasprotne smeri, drvi morda kakšno vozilo. Promet namreč brez načela zaupanja sploh ne bi bil mogoč. Ker je torej v izpodbijani sodbi obstoj vzročne zveze med ravnanjem obsojenca in nastalo posledico ugotovljen in tudi natančno in logično obrazložen, je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti v zvezi z izraženimi dvomi v pravno presojo zavrnilo. Prav tako pa je zavrnilo tudi pomisleke v zvezi z dokaznim zaključkom nižjih sodišč, da v obravnavani zadevi ni izkazano, da bi obsojenčevo nepravilno prehitevanje bilo v vzročni zvezi z nastalimi posledicami in da zato obsojenec ne more biti odgovoren za kaznivo dejanje, saj je vzročno zvezo prekinil voznik Passata, kar potrjuje izvedensko mnenje izvedenca H. ter časovnopotna analiza, ipd., saj s temi očitki vložnik sodišču ne očita kršitve procesnega ali materialnega zakona, temveč, kot rečeno, izraža zgolj nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem oziroma izpodbija pravnomočno sodno odločbo iz razloga iz katerega se po izrecni določbi drugega odstavka 420. člena ZKP teh odločb ne sme izpodbijati.

11Vrhovno sodišče je glede na navedeno zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi določila člena 425. ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

12Odločitev o stroških nastalih pri odločanju o tem izrednem pravnem sredstvu temelji na določilih členov 98.a v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP.