VSL sklep I Cp 2247/2016

Pritožbi tožnikov se delno ugodi in se izpodbijani sklep tako spremeni, da se plačilni nalog z dne 20. 6. 2016 razveljavi. V preostalem delu se pritožba zavrne in v nespremenjenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo ugovore tožnikov zoper plačilne naloge za plačilo sodne takse z dne 20. 6. 2016 in 24. 6. 2016.

2Zoper sklep vlagata laično pritožbo oba tožnika iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov. Opozarjata, da drugemu tožniku plačilni nalog z dne 20. 6. 2016 ni bil vročen. Oba tožnika sta enotna sospornika in sta za zahtevek solidarno zavezana. Tožba, razširjena v šesti pripravljalni vlogi, se nanaša izključno na dolžnost toženca v zvezi s prekopanim delom trase služnostne poti in ne na celotno zgradbo. Če se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarni znesek, je pravilna vrednost spornega predmeta, ki sta jo tožnika navedla v tožbi. To pa je 1.500,00 EUR. Sodnik je napačno opredelil kot sporni predmet celotno zgrajeno hišo dolžine 20 metrov in ne le v obsegu treh metrov, zato je vrednost spora določena napačno. Za narok 26. 5. 2016 ni bila izpolnjena procesna predpostavka, to je plačana sodna taksa. Ta mora biti plačana takrat, ko nastane taksna obveznost. Tožnika nista razširjala tožbenega zahtevka in nista podajala sprememb tožbe na naroku 26. 5. 2016, temveč sta to storila s šesto pripravljalno vlogo. Predlagata, da sodišče ugodi njuni pritožbi in v celoti odpravi ter razveljavi plačilne naloge.

3Pritožba je delno utemeljena.

4Vrednost zahtevka za plačilo sodne takse v sporih o stvarni služnosti ureja 29. člen ZST-1, in sicer v višini 1.500,00 EUR. Takšno vrednost spora sta v postopku označila tudi tožnika in enako jo je ocenilo prvostopno sodišče po prvi spremembi tožbe na naroku 30. 8. 2012. Čeprav sta tožnika v šesti pripravljalni vlogi svoj zahtevek ponovno spremenila in razširila, tako da sta poleg ugotovitve služnostne pravice zahtevala tudi odstranitev preprek, ki ovirajo izvrševanje stvarne služnosti, gre po oceni pritožbenega sodišča še vedno za situacijo iz 2. točke 29. člena ZST-1, torej za spor o stvarni služnosti. Za takšen primer je sodno takso treba odmeriti od vrednosti zahtevka 1.500,00 EUR, ne pa od vrednosti 98.735,55 EUR, kot jo je na naroku v zvezi z zahtevkom na vzpostavitev prejšnjega stanja določilo sodišče. Iz omenjenega razloga je pritožbeno sodišče plačilni nalog za plačilo sodne takse v znesku 1.893,00 EUR z dne 20. 6. 2016 razveljavilo in v tem obsegu pritožbi tožnikov ugodilo.

5Situacijo, ko se spremeni vrednost predmeta med postopkom, ureja 32. člen ZST-1. V tretjem odstavku določa, da če se spremeni vrednost predmeta postopka zaradi razširitve tožbenega zahtevka, se vzame kot vrednost za plačilo takse povečana vrednost. Tožnika sta na naroku 26. 5. 2016 po pozivu sodišča konkretizirala odškodninska zahtevka, tako da je prvi tožnik zahteval povračilo škode v višini 30.000,00 EUR, drugi tožnik pa v višini 18.000,00 EUR. Od omenjenih zneskov jima je sodišče pravilno odmerilo sodno takso v skladu z določilom tarifne številke 1111 ZST-1 ter jima vročilo plačilna naloga z dne 24. 6. 2016. Ker imata tožnika vsak svoj odškodninski zahtevek, sta tudi vsak zase zavezana za plačilo sodne takse, ki znaša za prvega tožnika 741,00 EUR, za drugega tožnika pa 567,00 EUR.

6Po povedanem je sodišče druge stopnje pritožbi tožnikov delno ugodilo in plačilni nalog z dne 20. 6. 2016 razveljavilo, v preostalem delu (glede plačilnih nalogov z dne 24. 6. 2016) pa je pritožbo tožnikov zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep na podlagi 2. točke 365. člena ZPP. Pri tem se do preostalih, za zadevo nebistvenih, laičnih navedb pritožnikov ni opredeljevalo.