VSL sodba I Cpg 770/2015

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (I.) toženi stranki naložilo plačilo 29.451,50 EUR s pripadki, (II.) zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala plačilo 19.548,50 EUR s pripadki in (III.) toženi stranki naložilo v plačilo pravdne stroške tožeče stranke.

2V pritožbi zoper ugodilni del sodbe je tožena stranka uveljavljala pritožbena razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in napačne uporabe materialnega prava s predlogom višjemu sodišču, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da bo zahtevek v celoti zavrnilo, podrejeno pa sodbo (v izpodbijanem delu) razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglasila je tudi pritožbene stroške.

3Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo višjemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

4Pritožba ni utemeljena.

5Res je bilo, kot to navaja pritožba, šele s sodbo Okrožnega sodišča v Kranju I P 326/2007 (ki je postala pravnomočna 18. 6. 2013) odločeno, da je tožeča stranka zemljiškoknjižna lastnica navedene nepremičnine, vendar iz navedene sodbe izhaja, da je tožeča stranka lastninsko pravico na nepremičnini pridobila originarno na podlagi Zakona o zaključku lastninjenja in privatizacije pravnih oseb in sicer z dnem njegove uveljavitve (1. 5. 1998). Ker je tožeča stranka uveljavljala pridobitev lastninske pravice na podlagi zakona, ni pomembno, kdaj je sodišče na podlagi pravnomočne sodne odločbe vpisalo lastninsko pravico v korist tožeče stranke v zemljiško knjigo.

6Nima prav pritožba, da tožeča stranka ni upravičena do uporabnine, ker tožene stranke ni nikoli pozvala k izročitvi nepremičnine. Kot je navedlo sodišče prve stopnje (11. točka obrazložitve), se je tožena stranka z dokumentom: Dogovorom o uskladitvi pravnega in dejanskega stanja in vknjižbeno dovoljenje (Priloga A14) z dne 22. 11. 1995 zavezala nepremičnino izročiti tožeči stranki. Med strankama je bilo doseženo soglasje, da tožena stranka prenese sporno nepremičnino na tožečo stranko, vsebina dogovora pa je bila povzeta v Izvensodni poravnavi (Priloga A13), v kateri sta se tožena stranka in Družbeni pravobranilec dogovorila, da (zaradi sklenitve Dogovora) ni več razlogov za nadaljevanje sodnega spora. Zato je Državno pravobranilstvo umaknilo tožbo zoper toženo stranko in je bila 28. 12. 1995 izdana sodba na podlagi odpovedi, s katero se je Družbeni pravobranilec odpovedal zahtevku na „izročitev brunarice na ...“. Glede na navedeno višje sodišče ocenjuje, da tožeča stranka ni bila dolžna (še enkrat) zahtevati od tožene stranke izročitev nepremičnine oziroma jo glede tega (ponovno) opominjati.

7Ob upoštevanju obogatitvenega načela lahko tožeča stranka zahteva le povračilo tistega, za kolikor je bila tožena stranka obogatena (torej znesek dosežene koristi). S tem, ko je tožena stranka neupravičeno uporabljala nepremičnino, je onemogočila njeno uporabo tožeči stranki ter si pridobila korist, ki je v tem primeru v brezplačni uporabi nepremičnine, zato mora tožena stranka tožeči stranki povrniti znesek, ki ustreza najemnini za uporabljano nepremičnino (198. člen Obligacijskega zakonika).

8Tožena stranka v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje naredilo napako, ker od zneska pričakovane najemnine ni odštelo skupnega zneska vlaganj. Iz sodbe Okrožnega sodišča v Kranju I P 326/2007 izhaja, da je sodišče v navedeni zadevi odločilo tudi o vlaganjih v tem sporu tožene stranke v nepremičnino. Pri tem je ugodilo tožbenemu zahtevku v višini 13.284,89 EUR, ker nekaterih vlaganj ni upoštevalo, pa je delno (za znesek 11.704,99 EUR) tožbeni zahtevek zavrnilo. O vlaganjih tožene stranke v sporno nepremičnino je bilo torej že odločeno. Sodišče prve stopnje pa je vlaganja tožene stranke upoštevalo v njeno korist s tem, ko je toženi stranki naložilo plačilo uporabnine le v višini najemnine, kot bi lahko bila dosežena brez zatrjevanih vlaganj, v preostalem delu pa je (ker je štelo, da se je dosežena najemnina povečala zaradi vlaganj tožene stranke) tožbeni zahtevek zavrnilo.

9Tožena stranka ves čas postopka neutemeljeno opozarja, da ni pridobila koristi v takšni višini, kot jo je ugotovil izvedenec in kot jo je priznalo sodišče prve stopnje. Vendar ni pomembno, ali za obogatenega pomeni uporaba stvari objektivno korist ali ne, oziroma ali se je dejansko okoristil s stvarjo ali ne, ali bi se lahko, pa je to iz kakršnegakoli razloga opustil. Pomembna je predvsem korist, ki bi jo obogateni lahko imel od stvari, ki jo je (neupravičeno) uporabljal. Drugačna razlaga (samo dejanske koristi, ki jo je imel) bi bila v nasprotju s pravnim redom, ki na obligacijskem področju terja od vsakogar, da ravna gospodarno. Če stvari, ki jo ima uporabi, ne uporablja v celoti in ves čas, gre to v njegovo breme (primerjaj II Ips 394/2000).

10Višje sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da tožena stranka od prejema tožbe za izročitev nepremičnine dalje (22. 11. 1995) ni bila dobroverna (14. točka obrazložitve), zato je pravilno odločilo, da tožena stranka od prisojene glavnice dolguje še zamudne obresti od zapadlosti posamezne mesečne uporabnine dalje.

11Višje sodišče je s tem odgovorilo na pritožbene trditve, za katere je ocenilo, da so bile pomembne pri presoji pravilnosti izpodbijane sodbe (prvi odstavek 360. člena ZPP). Glede na navedeno zaključuje, da uveljavljani pritožbeni razlogi tožene stranke niso podani. Odločitev sodišča prve stopnje je materialnopravno pravilna, prav tako v postopku na prvi stopnji ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi višje sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12Ker tožena stranka ni uspela s pritožbo, sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

13Tožeča stranka je priglasila stroške odgovora na tožbo. Ker pa njenih stroškov, glede na vsebino odgovora, ni mogoče šteti za stroške, potrebne za pravdo (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP) jih bo morala nositi sama.