VSL sklep Cpg 419/93

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v izpodbijanem delu, to je v prvem odst. 1. točke in v 2. točki razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim senatom.
O stroških postopka s pritožbo bo odločeno v končni odločbi.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim delom sodbe naložilo toženi stranki, da mora priznati lastništvo tožeče stranke "na v prilogah A1 do A4 navedenega posnetega filmskega in video gradiva, ki je v prilogi sestavni del izreka te sodbe in ga kot je opredeljen v postavki "arhiv.št." v 15 dneh izročiti tožeči stranki." Toženi stranki je nadalje naložilo, da mora v 8. dneh povrniti tožeči stranki 46.696,00 SIT pravdnih stroškov.

Tožena stranka se je zoper ta del sodbe pravočasno pritožila.

Uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz 1. odst. 333.čl. ZPP.

Vztraja pri svojem stališču, da ob sklenitvi vseh pogodb med strankama ni bil dogovorjen, niti naročen prevzem posnetega gradiva.

Zato naj bi po njenem sodišče nepravilno ugotovilo vsebino dogovorov med pravdnima strankama in zato o obveznosti tožene stranke ni prav odločilo. Poudarja, da ponudba tožene stranke ne vsebuje obveznosti, da bi bilo treba izročiti posneto gradivo. Izročala je le končne izdelke, nikoli pa nedokončanih kinematografskih del. Prav zato je tožena stranka v svoji ponudbi dosledno navajala vse, kar bo naročniku izročila in pod kakšnimi pogoji bo to storila. Česar tožena stranka v ponudbi ni ponudila, tega ni dolžna storiti. Zavezala se je za sistematično snemanje dokumentarnega gradiva in za izdelavo izgotovljenih kinematografskih del iz posnetega dokumentarnega gradiva ter za izročitev končnih izdelkov. Dodaja še, da je pripravljena izročiti tudi polizdelke, vendar ob svojih pogojih, to je pogojih, ki bi jih vsebovala nova ponudba. Poudarja, da Zakon o avtorski pravici ne dopušča nikakršne analogije, niti ustnega dogovora: zahteva pogodbo v pisni obliki. Zato sodišče ne bi smelo na vsebino dogovora sklepati po vsebini računov. Na računih ne piše, da so bile z njimi plačane oz. odkupljene tudi materialne avtorske pravice za prevzem posnetega gradiva. Plačano je bilo le tisto, kar je na računu navedeno. Ceno vsakega avtorskega dela sestavlja cena materialov, cena fizičnega dela in cena avtorskih pravic. Tožeča stranka je plačala izključno samo materialno ceno in fizično delo (trak in snemanje), ni pa odkupila materialnih avtorskih pravic, s čimer bi dobila pravico zahtevati nedokončano kinematografsko delo.

Nasprotna ugotovitev sodišča prve stopnje ni točna. Zato poudarja, da tožeča stranka še ni predložila dokumenta, iz katerega bi izhajalo, da se je tožena stranka zavezala izročiti posneta, a še nedokončana kinematografska dela, in to izročiti brez posebnega plačila. Odkup materialnih avtorskih pravic za prevzem posnetkov ni zajet v ceni za snemanje. V nadaljevanju obširno ugovarja pojmovanju sodišča o vlogi R. K.

Tožeča stranka je na pritožbo tožene stranke odgovorila in navedla, da ni utemeljena.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče druge stopnje je pri uradnem preizkusu sodbe ugotovilo, da tožbeni zahtevek ni določen in da sodba ni popolna. Tožeča stranka je zahtevala izročitev posnetega filmskega in video gradiva, ki naj bi bilo na prilogah A1 do A4, kot je opredeljen v postavki "arhiv. št." Vendar pa sodba ne vsebuje omenjenih listin kot sestavni del, kot prilog k sodbi, zato je nepopolna. Ker so omenjene listine sestavni del sodbe, bi bilo potrebno vročiti sodbo skupaj s temi listinami.

Navedeno pomanjkljivost (na katero je to sodišče že opozorilo prvostopno sodišče z dopisom z dne 4.2.1992, ko mu je bila predložena prva sodba) bi bilo sicer možno odpraviti po 342. členu ZPP, vendar sodišče druge stopnje ugotavlja, da priloge A1-A4 ne morejo biti podlaga za določitev tožbenega zahtevka, ker iz njih ni razvidno, kateri material tožeča stranka zahteva. Priloga A1 je po vsebini dopis tožene stranke tožeči stranki, A2 je pooblastilo pooblaščenca tožeče stranke, A3 seznam plačil tožeče stranke in A4 predstavlja ponudbo z dne 23.2.1990. (Sodišče druge stopnje pripominja, da v spisu obstoji tudi seznam posnetih filmskih in video gradiv, ki pa je označen le z listovnimi številkami 4a, 5b, 6c, 7d. Nikjer tudi ni opredelitve "arhiv. št", ampak je le "arh. št.") Ker je izrek sodbe nerazumljiv, ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni možno preizkusiti. Podana je bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP. Nadaljnja kršitev, in sicer tista iz 1. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, pa je podana, ker je v tej zadevi odločal sodnik posameznik, namesto senata, kar izrecno zahteva določilo 5. odstavka 43. člena ZPP.

Sodišče druge stopnje v zvezi s tožbenim zahtevkom še pripominja, da ga je tožeča stranka oblikovala, kot da gre v tem sporu za lastninsko tožbo. Tožeča stranka namreč s tožbo zahteva priznanje lastninske pravice na posnetem filmskem in video gradivu, kot tudi izročitev tega. Dejansko pa iz tožbenih navedb izhaja, da tožeča stranka uveljavlja šele izpolnitveni zahtevek po pogodbi s toženo stranko.

Pogodba pa je eden od možnih pravnih naslovov za pridobitev lastninske pravice. Kako se pridobi lastninska pravica, ureja 20. čl. Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Ur.l. SFRJ št. 6/80 in 36/90 - v nadaljevanju ZTLR): "Lastninska pravica se pridobi po samem zakonu, na podlagi pravnega posla in z dedovanjem. Lastninska pravica se pridobi tudi z odločbo državnega organa na način in pod pogoji kot to določa zakon." Torej šele v primeru, da bi tožeča stranka v tem sporu uspela, bi ji pozneje lahko šlo pravno varstvo, ki ga omogoča lastninska tožba. (Pri tem sodišče druge stopnje pripominja, da ZTLR ne predvideva poleg dajatvenega še posebnega ugotovitvenega zahtevka za lastninsko tožbo. Določilo 37. člena ZTLR se glasi: "Lastnik lahko zahteva s tožbo, naj mu posestnik vrne individualno določeno stvar. Lastnik mora dokazati, da ima na stvari, katero vrnitev zahteva, lastninsko pravico in da je stvar v dejanski oblasti toženca. Pravica tožbe iz 1. odst. tega člena ne zastara.") Torej bo potrebno pri novem odločanju urediti zahtevek tudi glede tega vprašanja.

Kot je bilo že rečeno, uveljavlja tožeča stranka zahtevo, naj tožena stranka izpolni obveznosti, nastale s pogodbo oziroma dogovori med strankama. V ta namen pa sama (še) ni predložila ustreznih listin, temveč je nekatere ključne predložila tožena stranka. Tako na primer Sporazum o poslovnem sodelovanju z aneksom (B2) in ponudbo (B3), ki kažejo na vsebino spornega razmerja. Tega je sodišče prve stopnje pravilno opredelilo kot avtorskopravnega.

Vendar pa, po oceni sodišča druge stopnje, ni prepričljivo stališče, ki ga je zavzelo sodišče prve stopnje, na podlagi dokazne ocene listinske dokumentacije. Sklepanje iz vsebine računov na vsebino pogodbenih razmerij ni pravilno. Sodišče prve stopnje je po vpogledu računov ugotovilo, da pri nobenem od računov ni postavke za plačilo materialnih avtorskih pravic - se pa ta sicer pojavlja pri nekaterih drugih računih. Tako je tožene stranka zaračunala le:

- filmski ali video snemalni dan,

- filmski trak ali video kaseto,

- arhiviranje filmskega gradiva ali video posnetka,

- potne stroške in včasih še

- laboratorijska obdelava v Jadran filmu Zagreb.

Torej je bilo, po vsebini računov sodeč, naročeno arhiviranje filmskega gradiva ali video posnetka, ne pa morda kar izročitev tega tožeči stranki. Kljub temu je sodišče prve stopnje odločilo, da je nastala sporna obveznost tožene stranke. Zato stališče, ki izhaja iz izpodbijane sodbe ni sprejemljivo. Ob tem je treba poudariti, da bi taka obveznost tožene stranke le morala izhajati iz pisne pogodbe (naročilnice), kar sodišče prve stopnje tudi (samo) omenja. Po določilu 1. odstavka 16. člena Zakona o avtorskih pravicah se razmerja proizvajalca kinematografskega dela do avtorjev kinematografskega dela, kot tudi razmerje med samimi avtorji kinematografskega dela, urejajo s pogodbo, ki se sklene v pismeni obliki. Sodišče prve stopnje s tem v zvezi samo omenja vrsto ustnih dogovorov med pravdnima strankama, pri tem pa ne navede konkretno, kdaj in kdo se je dogovoril za sporno obveznost. Res je, da za pomanjkanje obličnosti pri te vrste pogodbah niso predvidene najstrožje sankcije in je možna konvalidacija ustne pogodbe, vendar le, če vsebina pogodbe med strankama ni sporna in jo sami tudi realizirata (prim. 73. člen ZOR).

Pri ponovnem odločanju bo moralo sodišče natančno presoditi in obrazložiti, kaj so bile obveznosti tožene stranke, oziroma ali obstoji obveznost, ki je predmet tožbenega zahtevka ter pri tem navesti dokaze, iz katerih ugotovljena dejstva nedvoumno izhajajo.