VSRS sodba II Ips 109/2015

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranke njene stroške odgovora na revizijo v znesku 3.701,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

1Med pravdnimi strankami ni sporno, da je toženec leta 2009 pri Upravni enoti Domžale oddal ponudbo za prodajo kmetijskih zemljišč, ki je visela na oglasni deski od 12. 5. do 14. 6. 2010. Prav tako ni sporno, da je ponudbo sprejelo več oseb, med njimi tožnik in A.A.. Toženec je pogodbo sklenil z A.A., vendar je pristojna upravna enota odobritev tega pravnega posla zavrnila. Tožnik navaja, da je ta odločitev postala pravnomočna 1. 2. 2012, da je toženca 26. 3. 2012 pozval na sklenitev pogodbe, ko pa je ta ni hotel skleniti je 20. 4. 2012 vložil to tožbo, s katero od sodišča zahteva naj razsodi, da je toženec dolžan z njim skleniti prodajno pogodbo z vsebino, kot je navedena v tožbenem zahtevku.

2Sodišče prve stopnje je njegovemu tožbenemu zahtevku ugodilo. Zavrnilo je ugovor toženca, da bi tožnik moral tožbo vložiti v roku iz 22. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju ZKZ), ki je predpisan za vložitev vloge za odobritev pravnega posla. Navedlo je, da je tožnik glede na tedanjo sodno prakso upravičeno čakal na izid upravnega postopka o odobritvi pravnega posla, ki ga je toženec sklenil z A.A., da pa tudi sicer v sodni praksi prevladuje stališče, da je rok za vložitev tožbe za sklenitev pogodbe oziroma po novejši sodni praksi za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila, zastaralen in ne prekluziven. Tako je odločilo, da je tožnik tožbo vložil pravočasno, ocenilo pa je tudi, da je tožba sklepčna, ker je tožbeni zahtevek za sklenitev pogodbe oblikovan v skladu s sodno prakso, kakršna je prevladovala, ko se je začel postopek prodaje zemljišča, torej pred sprejetjem načelnega pravnega mnenja iz leta 2012.

3Sodišče druge stopnje je pritožbo toženca zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

4Zoper takšno odločitev toženec vlaga revizijo zaradi bistvenih kršitev pravil postopka in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, naj Vrhovno sodišče obe sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Navaja, da se glede pravočasnosti vložitve tožbe stališči rednega in upravnega sodišča razlikujeta. Opozarja, da je upravno sodišče v odločbi I U 197/2011, s katero je potrdilo odločitev Upravne enote Domžale, ki prodajne pogodbe z A.A. ni odobrila, navedlo, da bo moral toženec ponudbo ponoviti, ker mora oseba, ki s ponudnikom sklene pogodbo, najpozneje v 60 dneh podati vlogo za odobritev pogodbe. Poudarja, da pa je pravdno sodišče v tej zadevi odločilo drugače, saj je toženca zavezalo k sklenitvi pogodbe. Navaja, da je obrazložitev sodišča druge stopnje pod točko 5 nejasna in nasprotujoča, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb postopka. Vztraja pri stališču, da je tožnik tožbo vložil prepozno, saj v 60-dnevnem roku ni zahteval odobritve pravnega posla, ni vložil tožbe, niti ni pozval toženca k sklenitvi pogodbe ampak je tožbo vložil šele po dveh letih. Navaja, da je v času vložitve tožbe že veljalo načelno pravno mnenje in bi moral tožnik tožbeni zahtevek oblikovati tako, da bi od sodišča zahteval ugotovitev, da je bila pogodba sklenjena in izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila. Toženec poudarja, da sta sodišči priredili razloge iz zadeve II Ips 369/2010, saj po njegovi oceni dejansko stanje pri obeh zadevah ni primerljivo.

5Sodišče je revizijo vročilo tožniku, ki je nanjo odgovoril. Opozarja, da je neutemeljena primerjava razlogov iz odločbe upravnega in pravdnega sodišča v tej zadevi, saj je upravno sodišče odločalo o vsebinsko drugem sporu med drugima dvema strankama. Meni, da sodišči utemeljeno opozarjata na zadevo II Ips 369/2010 in na tam izpostavljeno dejstvo, da je bila pred sprejemom načelnega pravnega mnenja prevladujoča praksa upravnih organov, da so v primeru, ko ponudnik ni hotel skleniti pogodbe s tistim ponudnikom, ki je imel najboljši vrstni red, od njega zahtevali, da pri rednem sodišču iztoži sklenitev pogodbe in šele po pravnomočnosti odločbe v 60 dneh zahteva odobritev. Poudarja, da mu ni mogoče očitati neaktivnosti, ker se je zanašal na tedaj uveljavljeno sodno prakso in je počakal na izid postopka glede odobritve pravnega posla z A. J. B. in šele nato vložil tožbo. Predlaga, naj Vrhovno sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrne.

6Revizija ni utemeljena.

7Vrhovno sodišče je že v več odločbah, tudi v citirani zadevi II Ips 369/2010 navedlo, da je bila v primerih, ko je v postopku prodaje kmetijskih zemljišč po določbah ZKZ ponudnik odklonil sklenitev pogodbe s predkupnim upravičencem z najboljšim vrstnim redom, pred sprejemom načelnega pravnega mnenja iz leta 2012 prevladujoča praksa sodišč in upravnih organov, da mora predkupni upravičenec pred vložitvijo vloge za odobritev pravnega posla najprej iztožiti sklenitev pogodbe in izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila v pravdnem postopku, pristojna upravna enota pa je v tem primeru štela, da rok za vložitev zahteve za odobritev začne teči šele od pravnomočnosti sodbe. Vrhovno sodišče je nato v sodbi X Ips 365/2010 z dne 9. 6. 2011 spremenilo to stališče in je odločilo, da zato, ker je pravni posel sklenjen že s sprejemom ponudbe, vlogi za odobritev pravnega posla ni treba predložiti sklenjene pogodbe o pravnem poslu, ampak zadošča sklic na sprejem ponudbe. Vendar pa to seveda pomeni, da morajo vsi sprejemniki ponudbe zahtevo v skladu z prvim odstavkom 22. člena ZKZ vložiti v 60 dneh od dneva, ko je bila ponudba objavljena na oglasni deski upravne enote. Temu stališču je sledilo tudi načelno pravno mnenje, ki je bilo sprejeto 6.4.2012. Po tem pravnem mnenju pristojna upravna enota za vse, ki so pravočasno zahtevali odobritev pravnega posla, vodi en postopek in z odločbo odobri le enega od pogojno sklenjenih pravnih poslov. Predkupni upravičenec, katerega pravni posel je bil odobren s pravnomočno odločbo pristojne upravne enote, pa lahko nato s tožbo v pravdnem postopku od prodajalca zahteva izročitev zemljiškoknjižnega dovolila.

8Pravilno je stališče sodišč prve in druge stopnje, da je za odločitev pomembno, da je v obravnavani zadevi ob izteku roka iz 22. člena ZKZ veljala prejšnja sodna praksa, da je tožnik v celoti ravnal v skladu s takšno prakso in da je zato tudi utemeljeno vztrajal pri tožbenem zahtevku za sklenitev pogodbe, s čimer si je ohranil rok za odobritev pravnega posla. Vrhovno sodišče je že v zadevi II Ips 210/2015 zavzelo stališče, da za vložitev tožbe s takšnim, po prejšnji sodni praksi oblikovanim zahtevkom, ne velja 60 dnevni prekluzivni rok iz ZKZ, ki je predpisan za vložitev zahteve za odobritev pogodbe. V obrazložitvi je bilo navedeno, da je v primeru, ko prekluzivni rok ni (jasno, torej izrecno ali vsaj z razumno razlago po analogiji) določen, razširjujoča razlaga v nasprotju z načelom pravne predvidljivosti in s tem v nasprotju z 2. členom Ustave. Vrhovno sodišče še dodaja, da je bila upravna odločba, na katero se sklicuje revident, izdana pred sprejemom načelnega pravnega mnenja, zato je del obrazložitve, na katero se sklicuje revident, še odraz neusklajenosti upravnih in pravdnih postopkov, ki je bil prav s sprejemom načelnega pravnega mnenja v pretežni meri odpravljen.

9Podobnost obravnavane zadeve z zadevo II Ips 369/2010 je torej v tem, da v obeh primerih tožnika v skladu s prevladujočo sodno prakso, kakršna je bila pred sprejemom načelnega pravnega mnenja, v 60 dnevnem roku nista vložila zahteve za odobritev pravnega posla. Vendar v zadevi II Ips 369/2010 ponudnica ni z drugim sprejemnikom ponudbe sklenila prodajne pogodbe, zato je v zadevi II Ips 369/2010 tožnik takoj (še v 60 dnevnem roku) vložil tožbo za sklenitev prodajne pogodbe z njim. V obravnavani zadevi pa je ponudnik z drugo sprejemnico ponudbe pogodbo sklenil in zato je tožnik najprej počakal na dokončanje upravnega postopka glede odobritve te prodajne pogodbe. Ne glede na to razliko je obema zadevama skupno prav to, kar sta izpostavili sodišči prve in druge stopnje: tožnik zato, ker je ravnal v skladu s tedaj prevladujočo sodno prakso, ne sme trpeti škodljivih posledic.

10Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da uveljavljeni revizijski razlogi niso podani, zato je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

11Odločitev, da toženec sam krije svoje stroške revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP in je zajeta z odločitvijo o zavrnitvi revizije. Na podlagi navedenih določb pa mora toženec tožniku tudi povrniti njegove stroške odgovora na revizijo v znesku 3701,48 EUR (3.014,00 EUR po tar. št. 3300, 20,00 EUR mat. stroškov in 22% DDV). Glede na prehodno določbo 20. člena sedaj veljavne Odvetniške tarife je Vrhovno sodišče pri odločanju uporabilo Zakon o odvetniški tarifi (Uradni list RS, št. 67/08, 35/09 - Zodv-C).

----