UPRS Sodba III U 283/2015-13

I. Tožbi se ugodi tako, da se odločba Agencije Republike Slovenije za kmetijske trge in razvoj podeželja, št. 33140-19/2013/154 z dne 25. 9. 2015, v zavrnilnem delu 1. točke izreka odpravi za znesek 9.939,40 EUR in se v tem obsegu zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 15,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Z odločbo, št. 33140-19/2013/154 z dne 25. 9. 2015 (v nadaljevanju izpodbijana odločba ali odločba toženke), je Agencija RS za kmetijske trge in razvoj podeželja (v nadaljevanju toženka) odločila o zahtevku tožnice za izplačilo sredstev, določenih v odločbi o pravici do sredstev, št. 33140-19/2013/8 z dne 2. 7. 2013, in sicer tako, da je zahtevku delno ugodila v višini 9.566,01 EUR, del zahtevka v višini 14.487,90 EUR pa je zavrnila (1. točka izreka). Odločila je še, da se sredstva v višini 9.566,01 EUR nakažejo na tožničin transakcijski račun in da posebni stroški v tem postopku niso nastali (2. in 3. točka izreka).

2Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je toženka tožnici z odločbo o pravici do sredstev z dne 2. 7. 2013 odobrila vlogo za dodelitev nepovratnih sredstev v višini do 199.500,00 EUR za sofinanciranje iz ukrepa 133: Podpora skupinam proizvajalcev pri dejavnostih informiranja in pospeševanja prodaje za proizvode, ki so vključeni v sheme kakovosti hrane (na podlagi Javnega razpisa, objavljenega v Uradnem listu RS, št. 106/2012, v nadaljevanju Javni razpis). Sredstva so se odobrila po postopku in pod pogoji, določenimi v Uredbi o ukrepih 1., 3. in 4. osi Programa razvoja podeželja Republike Slovenije za obdobje 2007-2013 v letih 2011-2013 (v nadaljevanju Uredba PRP) in Javnem razpisu. Tožnica je 29. 6. 2015 vložila obravnavani zahtevek za izplačilo nepovratnih sredstev v višini 24.053,91 EUR, glede katerega je toženka zaključila, da ne izpolnjuje v celoti vseh pogojev oziroma kriterijev, določenih v Uredbi PRP in Javnem razpisu, zato mu je, skladno z določbami 56. člena Zakona o kmetijstvu (v nadaljevanju ZKme-1), le delno ugodila, v preostalem delu pa je zahtevek za izplačilo sredstev zavrnila.

3Kot je navedeno v nadaljevanju obrazložitve, je toženka v okviru računa, št. 40/2015 z dne 9. 4. 2015 (v nadaljevanju račun R1), zavrnila postavki "priprava prostora za pogostitev, pogrinjki, priprava in postrežba kosila" ter "postrežnina vina ob degustaciji in pogostitvi" v skupni višini 300,00 EUR, ki ju je tožnica uvrstila med stroške prve kategorije: Stroški organizacije, priprave in sodelovanja na javnih nastopih, sejmih, tržnicah, razstavah, oddajah, delavnicah in drugih oblikah javnih nastopov oziroma dogodkov. Toženka navaja pojasnila, ki jih je v tej zvezi po pozivu k obrazložitvi stvarnega stanja podala tožnica. Ugotavlja, da prvi odstavek VI. poglavja Javnega razpisa, skladno z 51. členom Uredbe PRP, določa upravičene stroške v okviru prve kategorije. Med njimi so stroški tehnične izvedbe javnega nastopa, tematske oddaje, dogodka. Toženka našteje upravičene stroške, kot so znotraj te skupine navedeni v Javnem razpisu (med temi so tudi stroški izvedbe javnega nastopa, tematske oddaje, dogodka), ter citira k njim v Javnem razpisu podana dodatna pojasnila. Po navedenem zaključi, da zavrnjeni postavki po določbah prvega odstavka VI. poglavja Javnega razpisa nista upravičena stroška. V okviru računa, št. 80/2015 z dne 24. 6. 2015 (v nadaljevanju račun R2), je toženka zavrnila postavko "raziskava tihi kupci" v višini 5.500,00 EUR. Postavko, ki po predloženi specifikaciji aktivnosti zajema pripravo vprašalnika, koordinacijo izvedbe tihih obiskov akcij pospeševanja prodaje, izvedbo raziskave in pripravo poročila, je tožnica uvrstila med stroške druge kategorije iz Javnega razpisa, in sicer med stroške pospeševanja prodaje na prodajnih mestih. Tudi v tem delu toženka povzame po pozivu k obrazložitvi stvarnega stanja podana pojasnila tožnice ter nato ugotavlja, da prvi odstavek VI. poglavja Javnega razpisa, skladno z 51. členom Uredbe PRP, določa upravičene stroške znotraj druge kategorije: Stroški oglaševanja in informiranja na prodajnih mestih in po drugih kanalih komunikacije, med katerimi so tudi stroški pospeševanja prodaje na prodajnih mestih, ki zajemajo stroške degustacij in honorarje zunanjih izvajalcev za izvedbo akcij. Toženka citira še v tej zvezi podana dodatna pojasnila in nato zaključi, da zavrnjena postavka v skladu s stroškovnikom iz Javnega razpisa ni upravičen strošek. V okviru internega obračuna št. 4-JUNIJ 2015 z dne 24. 6. 2015 (v nadaljevanju interni obračun) pa je toženka zavrnila postavko "stroški dela" v skupni višini 4.548,50 EUR, kar obrazloži v nadaljevanju, ob sklicevanju na predložene listine ter relevantne določbe Uredbe PRP in Javnega razpisa.

4Sklepno toženka navaja, da je bilo v postopku administrativnega pregleda zahtevka za izplačilo sredstev ugotovljeno, da razlika med upravičenimi stroški, ki se priznajo na podlagi zahtevka, in višino stroškov, ki jih tožnica uveljavlja v zahtevku, presega 10 %, zato je toženka uporabila upravno kazen iz prve točke 63. člena Izvedbene uredbe Komisije (EU) št. 809/2014 z dne 17. julija 2014 o pravilih za uporabo Uredbe (EU) št. 1306/2013 Evropskega parlamenta in Sveta v zvezi z integriranim administrativnim in kontrolnim sistemom, ukrepi za razvoj podeželja in navzkrižno skladnostjo (v nadaljevanju Uredba 809/2014/EU). Na tej podlagi se glede na to, da razlika med zaprošenim in priznanim zneskom znaša 7.243,95 EUR, odobreno izplačilo s 16.809,96 EUR zniža na 9.566,01 EUR.

5Tožnica je vložila tožbo v upravnem sporu, s katero odločbo toženke izpodbija v zavrnilnem delu 1. točke izreka, in sicer samo v delu, ki se nanaša na zavrnitev zahtevka za izplačilo sredstev v višini 9.939,40 EUR. Kljub določenim nepreciznim formulacijam namreč tožnica v tožbi (str. 13) izrecno navede, da za zavrnjeni znesek 4.548,50 EUR tožbe ne vlaga, vlaga pa jo za ostali del zavrnjenega zahtevka, ter nadalje, da izpodbija del odločbe toženke, ki se nanaša na zavrnitev zahtevka v višini 9.939,40 EUR. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi, odločbo toženke v izpodbijanem delu razveljavi (pravilno: odpravi) in ob tem razsodi, da se tožnici, poleg že priznanega zneska 9.566,01 EUR, dodatno prizna tudi (zahtevek za) izplačilo sredstev v višini 9.939,40 EUR, kar ji je toženka dolžna nakazati na transakcijski račun v 15 dneh od izdaje sodbe, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne vložitve zahtevka dalje. Tožnica zahteva, da ji toženka povrne stroške tega postopka, vključno s sodnimi taksami, v 8 dneh od izdaje sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

6V tožbi tožnica uvodoma kronološko našteva svoja dejanja v zvezi z Javnim razpisom in s tem povezana dejanja toženke. Tej očita, da je pri izdaji izpodbijane odločbe bistveno kršila pravila postopka, napačno in nepopolno ugotovila dejansko stanje ter nepravilno uporabila materialno pravo. Predvsem tožnica ugovarja, da izpodbijana odločitev ni ustrezno obrazložena in da se je zato ne da preizkusiti, ter izpostavlja, da je upravna odločba zakonita le, če ima njena obrazložitev vse sestavine, določene v 214. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Sklicuje se še na sodbo tega sodišča, št. III U 350/2014 z dne 20. 3. 2015, iz katere izhaja stališče, da mora toženka za zavrnitev zahtevka ugotoviti, ali je bilo ravnanje upravičenca v nasprotju s pravili ukrepa in s predpisi Unije, zato bi v obravnavanem primeru morala konkretno navesti predpis, ki prepoveduje sporne poslovne aktivnosti. Tožnica nadalje ugovarja, da je bilo o njeni pravici oziroma zahtevku že odločeno, saj je toženka potrdila vsebino posameznih zahtevkov in le-te oziroma sporna sredstva dejansko že priznala z vmesnimi potrditvenimi odločbami - t.i. obvestili o ustreznosti zahtevkov. Ta obvestila imajo po mnenju tožnice naravo dokončne in pravnomočne upravne odločbe, v katero ni mogoče poseči, ne da bi se jo razveljavilo, odpravilo oziroma spremenilo na podlagi izrednih pravnih sredstev; tožnica k temu dodaja, da se dejansko stanje po izdaji obvestil do izdaje izpodbijane odločbe ni spremenilo. Toženka je tako o isti stvari dvakrat (različno) odločila, s čimer je kršila temeljna načela upravnega postopka (ne bis in idem) ter ustavne pravice in načela, kot so načelo zaupanja v pravo, načelo pravne varnosti in načelo enakosti pred zakonom; pri tem se tožnica sklicuje (še) na 14., 15., 31., 33., 74. in 158. člen Ustave Republike Slovenije.

7V nadaljevanju tožnica obrazlaga, da je toženka glede spornih računov nepopolno oziroma napačno ugotovila dejansko stanje in posledično zmotno uporabila materialno pravo. V zvezi z računom R1 tožnica najprej podaja navedbe, ki se nanašajo na postavko "izvedba nagradne igre", nato pa utemeljuje, da je upravičena do izplačila sredstev za postavki "priprava prostora za pogostitev, pogrinjki, priprava in postrežba kosila" ter "postrežnina vina ob degustaciji in pogostitvi" v skupnem znesku 300,00 EUR. Navaja, da je že v upravnem postopku pojasnila, da gre za (upravičene) stroške izvedbe dogodka. Zavrnjeni postavki sledita vsebini in finančni konstrukciji projekta, ki je bil sestavni del njene prijave na Javni razpis. V projektu, ki ga je toženka potrdila, je tožnica navedla, katere aktivnosti bo izvedla v okviru strokovno izobraževalnih ekskurzij (in s tem prve kategorije stroškov), med drugim pripravo in izvedbo logistike teh dogodkov, vključno z avtobusnimi prevozi in pogostitvijo. Za takšne ekskurzije se je odločila, ker so pretekle izkušnje pokazale, da je prav osebni obisk zainteresirane javnosti tisto komunikacijsko in promocijsko orodje, ki je najbolj uspešno pri doseganju zasledovanih ciljev. Informacija, ki je pridobljena in potrjena na mestu samem, se namreč trdneje vtisne v spomin kot samo v pisni ali govorni obliki posredovana informacija. Sestavni del programa obravnavane zaključne in vseh predhodnih ekskurzij je bila pogostitev, saj brez nje degustacija vina ni popolna, poleg tega je dogodek trajal več ur. Tožnica dodaja, da je scenarij ekskurzije predhodno poslala toženki, ki ga je potrdila, in da ji je tovrstne stroške, ko jih je uveljavljala v prvem zahtevku znotraj iste (pod)kategorije stroškov, toženka v celoti priznala kot upravičene. V zvezi z računom R2 tožnica pojasnjuje, kako se je odzvala na poziv toženke k predložitvi terminskega načrta. Nato obrazlaga, da je že v upravnem postopku navedla, da je raziskavo "tihi kupci" izvedla v okviru akcij pospeševanja prodaje, torej se nanaša neposredno na drugo kategorijo stroškov (oglaševanje in informiranje na prodajnih mestih). Tudi ta postavka sledi vsebini in finančni konstrukciji projekta, ki je bil sestavni del prijave na Javni razpis. V (nato potrjenem) projektu je tožnica navedla, da bo v okviru aktivnosti pospeševanja prodaje na prodajnih mestih, torej druge kategorije stroškov, izvedla tudi spremljanje vsebinske uspešnosti (najmanj 20 tihih obiskov). Izvedba teh obiskov je bila pomembna za optimalno doseganje rezultatov projekta, saj se je tako preverjala kakovost izvajanja akcij pospeševanja prodaje na prodajnih mestih in učinkovitost informiranja javnosti. Vprašalnik raziskave "tihi kupci" je predhodno poslala v potrditev toženki, ki ga je potrdila brez pripomb, rezultate raziskave pa je tožnica nato sproti implementirala v izvedbo aktivnosti projekta. Zato je prepričana, da je upravičena tudi do izplačila sredstev po tej postavki. Za zavrnjeni znesek 4.548,50 EUR iz postavke "stroški dela" po internem obračunu pa tožnica, kot navede, tožbe ne vlaga.

8Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri svoji odločitvi, prereka tožbene navedbe in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne. Navaja, da je v izpodbijani odločbi podala pravno podlago odločitve: 56. člen ZKme-1, 51. člen Uredbe PRP in določbe Javnega razpisa, ki konkretizirajo pogoje upravičenosti do sredstev, ter da je vse zavrnjene zneske podrobno in jasno argumentirala. Zavrača tožbeno sklicevanje na sodbo III U 350/2014, saj zadevi nista primerljivi, ker se omenjena sodba nanaša na 42. člen ZKme-1, ki ureja t.i. poseben primer odprave odločbe prve stopnje. Neutemeljeni so tudi ugovori, da je z izdajo izpodbijane odločbe posegla v tožničine pridobljene pravice ter kršila institut pravnomočnosti in druge procesne postulate, ustavne in zakonske. T.i. obvestila stranki o skladnosti osnutkov informacijskih, promocijskih in oglaševalskih gradiv s predpisi Evropske unije namreč tožnica neustrezno enači z upravnopravnimi akti. Kot nadalje pojasnjuje toženka, je na področju izvajanja ukrepov razvoja podeželja postopek odločanja posebej, drugače kot v ZUP, urejen v ZKme-1 kot specialnem zakonu, in sicer gre za t.i. dvofazni postopek. Navedbe glede postavke izvedba nagradne igre pri računu R1 in navedbe glede terminskega načrta pri računu R2 pa za odločitev niso relevantne.

K I. točki izreka:

9Tožba je utemeljena.

10Tožba v tem upravnem sporu je uperjena zoper odločbo, s katero je bilo odločeno o tožničinem zahtevku za izplačilo sredstev v višini 24.053,91 EUR, in sicer je bilo pod 1. točko izreka odločeno, da se zahtevku delno ugodi v višini 9.566,01 EUR, del zahtevka v višini 14.487,90 EUR pa se zavrne. Kot že povedano, tožnica s tožbo odločbo toženke izpodbija v zavrnilnem delu 1. točke izreka, in sicer samo v delu, ki se nanaša na zavrnitev zahtevka za izplačilo sredstev v višini 9.939,40 EUR. Glede zavrnitve zahtevka za izplačilo zneska 4.548,50 EUR (ki se nanaša na postavko "stroški dela" iz internega obračuna) namreč tožnica, kot izrecno navede, tožbe ne vlaga.

11V zadevi ni sporno, da je bila tožnici pred tem izdana odločba o pravici do sredstev z dne 2. 7. 2013, s katero so ji bila odobrena sredstva v višini do 199.500,00 EUR za sofinanciranje iz ukrepa 133 - Podpora skupinam proizvajalcev pri dejavnostih informiranja in pospeševanja prodaje za proizvode, ki so vključeni v sheme kakovosti hrane. Spor teče, kot rečeno, o tem, ali je toženka obravnavani zahtevek za izplačilo sredstev, ki ga je tožnica vložila po izdani odločbi o pravici do sredstev, zakonito zavrnila v višini 9.939,40 EUR.

12Glede na vsebino tožbenih ugovorov sodišče uvodoma pojasnjuje, da je z ZKme-1 predpisana specialna ureditev odločanja o dodeljevanju tovrstnih sredstev, ki poteka v dveh fazah. Najprej se izda odločba o pravici do sredstev (53. člen ZKme-1), s katero pa stranka še ne pridobi materialnopravne pravice do izplačila sredstev. Po izdani odločbi o pravici do sredstev se namreč šele vlagajo zahtevki za izplačilo sredstev, kot določa 56. člen ZKme-1. Po določbi četrtega odstavka tega člena ZKme-1 se zahtevek za izplačilo sredstev (v delu), ki ne izpolnjuje pogojev iz predpisov, javnega razpisa in odločbe o pravici do sredstev, zavrne. Glede na takšno zakonsko ureditev, ki ima oporo v predpisih Evropske unije, mora toženka tudi pri odločanju o izplačilu sredstev, v t.i. drugi fazi, preveriti, ali obravnavani zahtevek izpolnjuje vse pogoje iz predpisov, javnega razpisa (vključno s tistimi, ki se nanašajo na upravičene stroške) in odločbe o pravici do sredstev. To obenem pomeni, da se v tem postopku stranka ne more z uspehom sklicevati na pred tem izdano, čeprav pravnomočno odločbo o pravici do sredstev, kolikor pogoji iz predpisov ali javnega razpisa niso izpolnjeni. Tako se je sodna praksa že večkrat izrekla (primerjaj npr. sodbi tega sodišča, I U 1676/2015 in I U 1677/2015, obe z dne 4. 10. 2016, pa tudi sodbi II U 484/2015 z dne 23. 11. 2016 in II U 461/2015 z dne 14. 12. 2016).

13Tožnica se v tem sporu prav tako ne more z uspehom sklicevati na stališče, da je izpodbijana odločba nezakonita iz razloga, ker da je bilo o obravnavani zadevi oziroma zahtevku pred tem že (pravnomočno) odločeno z obvestili, ki jih je toženka izdala v zvezi s posameznimi zahtevki tožnice (za odobritev ustreznosti informacijskega, promocijskega in oglaševalskega gradiva). Že zato ne, ker s tovrstnim obvestilom ni odločeno o zahtevku za izplačilo sredstev in tudi ne o kakšnem drugem materialnopravnem zahtevku. S takšnim obvestilom (kot ga tožnica prilaga tudi k tožbi) se namreč ne odloči o nobeni pravici, obveznosti ali pravni koristi stranke, ampak se z njim le potrdi, da so predložena gradiva ustrezna glede na določbe 51. in 53. člena Uredbe PRP, 23. člena Uredbe 1974/2006/ES ter 1., 2. in 3. točke poglavja IV/2 Javnega razpisa. O obravnavanem tožničinem zahtevku za izplačilo sredstev je toženka odločila šele z izpodbijano odločbo. Po vsem navedenem sodišče kot neutemeljene zavrača ugovore, s katerimi tožnica utemeljuje, da je bilo o obravnavanem zahtevku "dejansko" že (drugače) odločeno pred izdajo izpodbijane odločbe, in na to navezane očitke o kršitvah temeljnih načel upravnega postopka ter ustavnih pravic in načel.

14Pač pa po presoji sodišča tožnica toženki utemeljeno očita, da je v postopku izdaje izpodbijane odločbe bistveno kršila pravila postopka in da je obrazložitev izpodbijane odločitve pomanjkljiva. V zvezi z računom R1 podane tožbene navedbe, ki se nanašajo na postavko "izvedba nagradne igre", se sicer kažejo kot nerelevantne glede na to, da je toženka v okviru omenjenega računa zavrnila postavki "priprava prostora za pogostitev, pogrinjki, priprava in postrežba kosila" ter "postrežnina vina ob degustaciji in pogostitvi" v skupni višini 300,00 EUR. Prav v zvezi s tema postavkama pa je iz predloženih spisov zadeve razvidno, da je tožnica že pred izdajo izpodbijane odločbe, nazadnje v svojem odgovoru, ki ga je na poziv toženke tej poslala 18. 8. 2015, obrazloženo navajala (pri čemer vztraja tudi v sodnem postopku), da omenjeni stroški sodijo med upravičene stroške po prvem odstavku VI. poglavja Javnega razpisa, in sicer med stroške iz prve kategorije, konkretno med stroške izvedbe dogodka v smislu zadnje alineje 4. skupine stroškov prve kategorije iz Javnega razpisa. Tožnica utemeljuje, da gre za stroške priprave oziroma logistike in s tem izvedbe dogodka, ter izpostavlja, da je toženka aktivnosti oziroma scenarij konkretne ekskurzije potrdila, omenja pa tudi predhodno prakso glede priznavanja tovrstnih stroškov kot upravičenih. Do podanih navedb tožnice se toženka v izpodbijani odločbi ni obrazloženo opredelila. Tožničine navedbe je namreč le povzela ter citirala določbe Javnega razpisa in dodatnih pojasnil k zadevni skupini stroškov. Povedano drugače, toženka ni vsebinsko presodila podanih navedb tožnice, kot tudi ni obrazložila svoje razlage določb Uredbe PRP (vsebine teh določb niti ne navaja) in določb Javnega razpisa. Razlaga in uporaba teh določb je po mnenju sodišča lahko restriktivna (na kar bi kazalo toženkino omenjanje "stroškovnika"), mora pa to biti obrazloženo in pri tem odgovorjeno na vse konkretne navedbe oziroma ugovore, s katerimi stranka zagovarja drugačno stališče. Sicer obrazložitev odločitve ne zadosti standardu iz prvega odstavka 214. člena ZUP. Po tem mora obrazložitev upravne odločbe obsegati razložitev zahtevka stranke in njene navedbe o dejstvih; ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je to oprto; razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov; navedbe določb predpisov, na katere se opira odločba; razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo, in razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno zahtevku stranke. Če obrazložitev ne vsebuje takšnih konkretno navedenih razlogov, stranki onemogoča, da učinkovito uveljavlja sodno varstvo, sodišču v upravnem sporu pa, da polno preizkusi pravilnost in zakonitost izpodbijane odločitve. Pri tem gre za absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP, ki daje podlago za odpravo odločbe in vrnitev zadeve v ponovni postopek.

15Iz opisanih razlogov obrazložitev izpodbijane odločbe zakonskemu standardu ne ustreza niti v delu, ki se nanaša na zavrnitev izplačila sredstev za stroške, povezane s postavko "raziskava tihi kupci" v okviru računa R2. Tudi glede teh stroškov je tožnica že pred izdajo izpodbijane odločbe, nazadnje v 18. 8. 2015 poslanem odgovoru, utemeljevala, da jih je mogoče opredeliti kot upravičene stroške v smislu (5. skupine) druge kategorije stroškov iz prvega odstavka VI. poglavja Javnega razpisa, saj gre za stroške, povezave z informiranjem oziroma pospeševanjem prodaje na prodajnih mestih. Pri teh svojih argumentih, ki so razvidni iz povzetka tožbe in jih zato sodišče ne ponavlja, vztraja tudi v upravnem sporu. Toženka se niti do teh navedb tožnice ni obrazloženo opredelila in jih ni vsebinsko presodila, ampak jih je le povzela ter citirala določbe Javnega razpisa in dodatnih pojasnil. To pa, kot sledi že iz predhodne točke obrazložitve te sodbe, za potrditev odločitve kot pravilne in zakonite ne zadošča.

16Kot izhaja iz predloženih spisov zadeve, je toženka ob obravnavanju tožničinega zahtevka za izplačilo sredstev ugotavljala dejstva in okoliščine v zvezi z upravičenimi stroški, opravila je administrativni pregled zahtevka ter tožnico pozvala k dopolnitvi zahtevka in nato še k obrazložitvi stvarnega stanja stvari (na kar se je tožnica tudi odzvala). O zadevi torej toženka ni odločala v skrajšanem, ampak v posebnem ugotovitvenem postopku. V takšnem primeru je treba stranko pred izdajo odločbe ustrezno seznaniti z uspehom dokazovanja oziroma rezultati ugotovitvenega postopka, pri čemer je treba ne le povzeti njene navedbe, ampak se do njih tudi vsebinsko opredeliti. Sicer stranki ni dana učinkovita možnost, da se polno izreče o vseh za odločitev relevantnih dejstvih in okoliščinah, kot to zahteva načelo zaslišanja stranke (9. in 146. člen ZUP), kar pomeni bistveno kršitev pravil postopka iz 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP. Tako se je to sodišče izreklo že v sodbah I U 509/2013 z dne 17. 6. 2014, I U 1548/2015 z dne 10. 8. 2016 in II U 465/2015 z dne 7. 3. 2017. V obravnavanem primeru sodišče k povedanemu dodaja, da čim bolj dosledno upoštevanje ustavno zagotovljene pravice stranke do izjave, ki se na drugi strani zrcali v dolžnosti upravnega organa, da se izreče o njenih navedbah, prispeva, da se pretresejo vsi za odločitev relevantni vidiki zadeve, in tako pripomore, da se v upravnem postopku v celoti pravilno ugotovi dejansko stanje in pravilno uporabi materialno pravo, izdana upravna odločba pa polno obrazloži in tako stranki omogoči, da učinkovito uveljavlja sodno varstvo. Navedeno ima v obravnavani zadevi še poudarjen pomen zato, ker je toženka uporabila tudi upravno kazen, kot jo določa 63. člen Uredbe 809/2014/EU, ki pa obenem določa tudi, da se kazni ne uporabijo, če lahko upravičenec (tožnica) pristojnemu organu zadovoljivo dokaže, da ni kriv za vključitev neupravičenega zneska, ali če je pristojni organ drugače prepričan, da za to ni kriv zadevni upravičenec. Tudi zato bi morala toženka tožnici bolj obrazloženo predočiti uspeh dokazovanja, ki se nanaša na zahtevane sporne stroške, ker drugače tožnica ne more učinkovito izkoristiti pravice do obrambe v zvezi z vključitvijo neupravičenih zneskov v zahtevek, kar ji omogoča omenjena določba Uredbe.

17Po navedenem je sodišče na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo, napadeno odločbo toženke v izpodbijanem delu, kot je razvidno iz izreka (in obrazložitve) te sodbe, odpravilo in v tem obsegu zadevo vrnilo v ponovni upravni postopek. V slednjem bo morala toženka odpraviti ugotovljene kršitve pravil postopka in ponovno odločiti o delu zahtevka, v katerem je bila njena odločba odpravljena, ter odločitev ustrezno obrazložiti, v skladu s stališči iz te sodbe, tako glede spornih stroškov, kot tudi glede uporabljene upravne kazni.

18Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave, na podlagi 1. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, ter že zato tudi ni izvajalo dokazov, ki jih je tožnica predlagala v tožbi (zaslišanje njenega takratnega zakonitega zastopnika in prič). Predlogu tožnice, naj samo odloči o stvari, sodišče ni sledilo. Takšno odločanje je po določbah 65. člena ZUS-1 predvideno le kot možnost, kot izjema od splošnega koncepta upravnega spora kot sodnega postopka, v katerem se presoja pravilnost in zakonitost aktov uprave, ki se uporabi, če stranki sicer ne bi bilo zagotovljeno učinkovito varstvo njenih pravic. Narava in okoliščine obravnavane zadeve takšnega odločanja ne terjajo, pa tudi ugotovitve dosedanjega postopka zanesljive podlage zanj ne dajejo.

K II. točki izreka:

19Ker je sodišče tožbi ugodilo in odločbo toženke v izpodbijanem delu odpravilo, je tožnica v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičena do povračila stroškov tega sodnega postopka v pavšalnem znesku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve, skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ob upoštevanju, da je bila zadeva rešena na seji, tožnica pa v postopku ni imela pooblaščenca, ki je odvetnik, ji mora toženka povrniti stroške postopka v višini 15,00 EUR (prvi odstavek 3. člena Pravilnika). Ta pavšalni znesek zajema tudi vse materialne stroške. Tožnice v postopku ni zastopal odvetniški pooblaščenec, ki bi zanjo opravil storitev zastopanja, zato ji sodišče ni priznalo priglašenega 22 % DDV. Rok za plačilo stroškov postopka je sodišče toženki določilo na podlagi 313. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, od poteka tega roka dalje tečejo tudi zakonske zamudne obresti (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika). Za tožbo plačano sodno takso bo tožnici, v skladu z določbami Zakona o sodnih taksah, vrnilo sodišče po uradni dolžnosti.