VDSS sodba Pdp 296/2002

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se glasi:
"Zahtevek tožnika, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 434.255,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 28.4.1996 dalje do plačila, se zavrne.
Tožnik nosi sam svoje stroške postopka.
Tožnik je dolžan povrniti toženi stranki stroške postopka pred sodiščem prve stopnje v višini 78.064,00 SIT, vse v 8 dneh pod izvršbo."
Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki stroške pritožbenega postopka v višini 37.500,00 SIT, vse v 8 dneh pod izvršbo.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku in razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku izplačati 369.641,50 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 28.4.1996 dalje do plačila ter mu povrniti stroške postopka v višini 173.040,00 SIT, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od od dneva izdaje sodbe dalje do plačila, vse v 8 dneh pod izvršbo.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava, zaradi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da razveljavi odločitev sodišča prve stopnje v celoti in zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne, tožeči stranki pa naloži povračilo stroškov, ki jih je imela tožena stranka zaradi tega postopka, podrejeno pa, da vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Po mnenju tožene stranke sodišče prve stopnje ni sledilo ugovoru zastaranja, ki ga je uveljavljala tožena stranka oziroma je zmotno stališče sodišča glede zastaranja odpravnine. Zakon je jasen, odpravnina trajno presežnemu delavcu zapade v plačilo najkasneje ob prenehanju delovnega razmerja, torej je nesporno takrat pričel teči splošni petletni zastaralni rok. Morebitni kasnejši ugovori o nespornem datumu prenehanja delovnega razmerja, na tek in iztek zastaralnega roka ne vplivajo. Relativno dolg zastaralni rok zagotavlja varstvo tako dolžnika kot upnika, zato je po prepričanju tožene stranke potrebno določbo razlagati restriktivno. Vse navedeno po prepričanju tožene stranke navaja na zaključek, da je v konkretnem primeru, ko je delavcu prenehalo delovno razmerje 31.3.1996 iztekel petletni zastaralni rok pred vložitvijo tožbe in ker izpolnitvi takšne morebitne terjatve tožena stranka nasprotuje, je potrebno tožbeni zahtevek tožnika zavrniti.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov in pri navedenem preizkusu ugotovilo, da je sodišče prve stopnje ob sicer popolno ugotovljenem dejanskem stanju zmotno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo, da zahtevek tožnika ni zastaran.

Med strankama ni sporno, da zastarajo terjatve iz naslova delovnega razmerja v petletnem splošnem zastaralnem roku, vendar pa je bilo sporno vprašanje, kdaj je ta petletni rok v konkretnem primeru začel teči. Sodišče prve stopnje se je v konkretnem primeru postavilo na stališče, da tožnikova terjatev po izplačilu odpravnine ni zastarana, ker je potrebno upoštevati 13. odst. 13. člena Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo (SKPG - Ur.l. RS št. 47/93), kjer je določeno, da odpravnine presežnim delavcem morajo biti izplačane najkasneje do izteka odpovednega roka. Odpovedni rok pa se je iztekel v šestih mesecih po dokončnosti sklepa, torej z 28.4.1996. Ker je bila tožba vložena dne 3.4.2001, je bila po mnenju sodišča prve stopnje zahteva tožnika dana znotraj petletnega zastaralnega roka. Z navedenim pravnim stališčem in argumentacijo sodišča prve stopnje pa pritožbeno sodišče ne soglaša. Kot izhaja iz delovne knjižice je tožniku prenehalo delovno razmerje z 31.3.1996, s 1.4.1996 pa se je zaposlil pri novem delodajalcu. 13. odst. 13. člena SKPG/93 dejansko določa skrajni rok zapadlosti odpravnine, saj določa, da morajo biti odpravnine presežnim delavcem izplačane najkasneje do izteka odpovednega roka. Gre za konkretizacijo 3. odst. 36f. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur.l. RS št. 14/90, 5/91 in 71/93), po katerem je določena obveznost izplačila odpravnine in njena višina, ni pa določeno, do kdaj mora biti plačana. Delodajalec je z izplačilom odpravnine trajno presežnemu delavcu v zamudi, če je ne izplača ob prenehanju delovnega razmerja. Tožniku je prenehalo delovno razmerje z dnem 31.3.1996, zato bi moral delodajalec tožniku izplačati odpravnino, v kolikor pa jo ni, pa bi moral tožnik pravočasno uveljavljati tožbo, s katero bi zahteval izplačilo odpravnine. Ker je tožena stranka tekom sodnega postopka podala ugovor zastaranja, je sodišče prve stopnje na ugovor tožene stranke moralo odločati tudi o zastaranju terjatve, vendar pa je sodišče prve stopnje zmotno opredelilo trenutek, ko je začel teči petletni zastaralni rok, to je nedvomno datum prenehanja delovnega razmerja. Ker je bila tožba vložena 3.4.2001, je bila po mnenju sodišča druge stopnje vložena preko petletnega zastaralnega roka. Ker je sodišče prve stopnje na podlagi popolno ugotovljenega dejanskega stanja zmotno uporabilo določbe o zastaranju terjatev, je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijano sodbo na podlagi 4. točke 358. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur.l. RS št. 26/99 in 96/2002) spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek tožnika stroškovno zavrnilo.

Glede na to, da je tožbeni zahtevek tožnika zastaran, je sodišče druge stopnje v posledici zavrnitve tožbenega zahtevka odločilo tudi o stroških postopka, na podlagi 154. člena ZPP, ki določa, da stranka, ki v pravdi ne uspe, mora nasprotni stranki in njenemu intervenientu povrniti stroške postopka. Zato je odločilo, da je tožnik dolžan povrniti toženi stranki stroške postopka odmerjene v skladu z Odvetniško tarifo in znašajo 78.064,00 SIT.

Ker je tožena stranka s pritožbo uspela, je tožnik dolžan povrniti toženi stranki tudi stroške pritožbenega postopka v znesku 37.500,00 SIT