VSL sodba III Cp 946/2016

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba v izpodbijanem zavrnilnem delu spremeni tako, da se tožnici prizna dodatni 1/4-tinski delež na skupnem premoženju (tako, da sedaj njen delež na skupnem premoženju znaša 1/2), v izreku o stroških pa tako, da je sedaj toženec dolžan tožnici povrniti 689,29 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje, po preteku paricijskega roka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila;

sicer se pritožba zavrne in sodba v preostalem izpodbijanem zavrnilnem delu potrdi.

II. Toženec sam nosi stroške odgovora na pritožbo.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da v skupno premoženje pravdnih strank sodijo premičnine (kot so razvidne iz izreka sodbe) ter nepremičnini - parceli št. 1 k. o. X in št. 2 k. o. X (I. točka izreka); ugotovilo, da delež tožnice na skupnem premoženju znaša 1/4 (II. točka izreka); v preostalem in drugačnem delu tožbeni zahtevek zavrnilo (III. točka izreka); odločilo, da je tožnica dolžna tožencu povrniti 1.527,91 EUR stroškov postopka, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka).

2Zoper zavrnilni del sodbe in zoper odločitev o stroških postopka, je tožnica vložila pravočasno pritožbo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi v celoti, podredno pa sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da se sodbe ne mora preizkusiti, saj njen izrek nasprotuje samemu sebi oziroma razlogom sodbe, prav tako pa je o odločilnih dejstvih nasprotje o tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov, ter med samimi temi listinami oziroma zapisniki oziroma zvočnimi prepisi. Sodišče navaja, da je tožnica glede navedb zahtevka za civilno delitev prekludirana. Takšen zaključek ni pravilen, saj je že v pripravljalnem spisu z dne 10. 10. 2012 navajala, da sodna praksa dopušča delitev skupnega premoženja tudi v pravdi, ko to opravičujejo posebne okoliščine. Takšne posebne okoliščine pa je izoblikovala sodna praksa in so zagotovo pravni standard, ta pa je v tožbeni naraciji in nadaljnjih izvajanjih tožnice, dovolj jasno opredeljen in podkrepljen z dokazi. Njen zahtevek temelji na vračilu vlaganj, ki imajo podlago v 59. členu Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) in s svojim zahtevkom ne posega v solastniške in lastniške deleže solastnikov ali lastnikov nepremičnin, na katerih so se vršili trajni nasadi vinograda. Meni, da ima pravico do denarnega zneska, ki ustreza vrednosti vlaganj, sorazmerno z višino njenega prispevka. Nesporno je bilo ugotovljeno, da sta stranki v času zunajzakonske in zakonske skupnosti s trajnimi nasadi vinske trte vlagali v nepremičnine, ki so bile tedaj toženčevo posebno premoženje, delno pa premoženje tretje osebe - Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov RS ter D. B. S tožbenim zahtevkom je zahtevala, da se ugotovi, da je predmet skupnega premoženja vrednost vlaganj oziroma terjatev do posebnega premoženja toženca. Čeprav v skupno premoženje spada obligacijska pravica, gre še vedno za stvarnopravni spor o obsegu skupnega premoženja. V svoji trditveni podlagi je tudi izrecno navedla, da toženec pridobiva koristi iz trajnih nasadov in je zato obogaten, za ugotovitev česar je predlagala izvedbo dokaza z izvedencem kmetijske stroke. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno zavrnilo izvedbo takšnega dokaza, zaradi česar je ostalo nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, v posledici pa je sodišče tudi napačno uporabilo materialno pravo. Neutemeljeno je zavrnilo tudi zahtevek na ugotovitev vlaganj v stanovanjsko hišo ter v obnovo tehnične kleti in kleti za hrambo vina in tudi neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog s postavitvijo izvedenca gradbene stroke. Napačna je tudi odločitev, da znaša delež tožnice na skupnem premoženju le 1/4. Sodišče ne bi smelo, glede na zakonsko domnevo o enakosti deležev iz 59. člena ZZZDR, ugotoviti, da je delež tožnice manjši, če ugovora v nasprotni smeri ni bilo. Tožnica je ves čas vztrajala, da znaša njen delež na skupnem premoženju 1/2, toženec pa se takšnim navedbam ni protivil. Navajal je sicer okoliščine, ki naj bi nakazovale njegov večji prispevek k skupnemu premoženju, vendar pa svojega prispevka ni opredelil niti v ulomku niti z odstotkom, zlasti pa tudi ni bila podana ustrezna trditvena podlaga, zato sodišče o višini višjega deleža toženca ni moglo sklepati samo iz okoliščin primera. Tudi sicer toženec ni dokazal večjega prispevka k nastanku skupnega premoženja. Razlogi, ki jih navaja sodišče, niso takšni, ki bi to utemeljevali (da je tožnica prišla na kmetijo toženca, ki se je že prej ukvarjal z vinogradništvom; da je kmetija že bila opremljena s stroji). V postopku je bilo ugotovljeno, da je bila vsa strojna in druga oprema za potrebe vinogradništva nabavljena v času trajanja skupnosti pravdnih strank. Neupravičeno se sodišče sklicuje, da je polovico nakupa za nakup vinograda bilo plačano s kupnino od prodanega traktorja, ki je že bil na kmetiji toženca. Izhodišče za ugotavljanje višine deleža na skupnem premoženju je upoštevanje meril skozi celotno obdobje trajanja zakonske oziroma življenjske skupnosti, ne pa obdobje nakupa posamezne stvari, ki sodi v skupno premoženje, glede na to, da se delež ugotavlja na skupnem premoženju in ne na posamezni stvari.

3Toženec je na pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Sodišče prve stopnje ni zagrešilo očitanih absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, sodba ima razloge o vseh odločilnih dejstvih, tako da jo je mogoče preizkusiti, tožnica pa konkretno ne pojasni, v katerem obsegu naj bi bilo o odločilnih dejstvih nasprotje med tem kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Zagrešilo tudi ni tistih absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Tudi dejansko stanje je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo, delno napačno pa je uporabilo le materialno pravo.

6Tožnica trdi, da sta pravdni stranki tekom trajanja izvenzakonske in zakonske zveze (od leta 1995 do 2011) pridobili skupno premoženje in sicer nepremičnini parceli št. 1 k. o. X in št. 2 k. o. X, in premičnine, kot so razvidne iz izreka sklepa. V tem obsegu je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku ugodilo in je sodba v tem delu tudi že pravnomočna.

7Poleg tega je tožnica zahtevala ugotovitev, da v skupno premoženje sodijo tudi investicije (ki jih denarno ni opredelila) v nove nasade vinogradov, z zasaditvijo trsov, na parceli št. 2 k. o. X, na parcelah v solasti toženca (in njegove matere) in na parcelah v lasti Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov RS, ki jih ima toženec v zakupu, ter investicije v stanovanjsko hišo toženca ter v izgradnjo in obnovo tehnične kleti in kleti za hrambo vina, tudi v lasti toženca. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek, kolikor se je nanašal na parcelo št. 2 k. o. X, zavrnilo iz razloga, ker nasad trsov tvori nepremičnino kot celoto (8. člen Stvarnopravnega zakonika), nepremičnina pa po ugotovitvah sodišča spada v skupno premoženje pravdnih strank. Te odločitve tožnica ne izpodbija. V preostalem delu pa je tožbeni zahtevek zavrnilo iz razloga, ker je tožnica zahtevala ugotovitev, da v skupno premoženje sodijo investicije, ne pa denarna vrednost njenega prispevka k povečanju vrednosti posebnega premoženja toženca. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev materialnopravno pravilna.

8Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da skupno premoženje tvori tisto povečanje vrednosti nepremičnine, ki je nastalo z vlaganji skupnega premoženja v toženčevo posebno premoženje oziroma tisti znesek koristi, ki ga je toženec v posledici investicij dosegel (drugi odstavek 51. člena ZZZDR)(2). Tožnica pa večvrednosti nepremičnin oziroma drugih koristi toženca iz naslova vlaganj v njegovo posebno premoženje, ni opredelila, pri čemer trditve o opravljenih vlaganjih (ki jih tožnica denarno niti ne opredeli), ne pomenijo tudi trditev o večvrednosti nepremičnin oziroma o višini koristi toženca, ki naj bi jo z vlaganji pridobil, kot je to pravilno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje. Le pavšalno je tožnica glede vlaganj v nepremičnine v lasti Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov RS navajala, da toženec iz zasajenih vinogradov pridobiva dohodek (list. št. 54), ki pa ga ni konkretizirala, niti koristi toženca, ki naj bi jo z vlaganji v vinograd pridobil, s tožbenim zahtevkom ni uveljavljala. Glede na vse povedano je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek v tem obsegu pravilno in zakonito zavrnilo.

9Tožnica je od toženca zahtevala tudi izplačilo „nadomestila vrednosti deležev na skupnem premoženju v znesku 100.000,00 EUR“, s čimer je tako že v pravdnem postopku zahtevala civilno delitev skupnega premoženja. Kot je že ugotovilo sodišče druge stopnje(3), lahko zakonec namesto stvarnopravnega uveljavlja obligacijski zahtevek za izplačilo ustreznega nadomestila v denarju le, če obstojijo neke posebne okoliščine, pri čemer pa tožnica ni pravočasno navedla nobene od takšnih okoliščin, kot jih je že sprejela sodna praksa(4), niti katere druge utemeljene okoliščine, na podlagi katere bi bila civilna delitev v pravdnem postopku(5) dopustna(6). Pravilno in zakonito je zato sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek tudi v tem obsegu zavrnilo.

10Tožnica je na skupnem premoženju uveljavljala enakost deležev pravdnih strank, torej za vsakega do 1/2. Sodišče prve stopnje je odločilo, da delež tožnice na skupnem premoženju znaša 1/4, v preostalem pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Pritožba je v tem obsegu utemeljena. Tožnica ima namreč prav, da toženec v postopku ni določno zatrjeval višjega deleža od tistega, ki ga je postavila tožnica v skladu z zakonsko domnevo (prvi odstavek 59. člena ZZZDR). Tako kot se od tožeče stranke zahteva, da mora določno in obrazloženo uveljavljati višji delež od polovičnega, je tudi na toženi stranki breme, da mora določno (z odstotki oziroma v ulomku) zatrjevati višji delež na skupnem premoženju. Gre namreč za ugovor samostojne nasprotne pravice, ki ga mora tožena stranka postaviti tako določno, da so s tem jasno postavljene meje obravnavanja v pravdi(7). Tožnik česa takega ni storil, le v vlogi z dne 8. 1. 2013 je navajal, da bo ob neupoštevanju kreditov, prisiljen v nasprotno tožbo, s katero bo uveljavljal bistveno večji delež na skupnem premoženju (od ene polovice), pri čemer pa nasprotne tožbe ni vložil, niti kot rečeno, ni postavil določnega ugovora v tej smeri. Sodišče prve stopnje je zato materialno pravo napačno uporabilo, ko je tožnici priznalo delež na skupnem premoženju le do 1/4 (in s tem tožencu do 3/4).

11V tem obsegu je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sodbo spremenilo tako, da je tožnici priznalo delež na skupnem premoženju v višini 1/2, sicer pa je pritožbo zavrnilo in sodbo v preostalem izpodbijanem zavrnilnem delu, potrdilo (358. člen, 353. člen ZPP).

12Glede na spremenjeni uspeh pravdnih strank v postopku, je pritožbeno sodišče poseglo tudi v stroškovno odločitev. Tudi sicer tožnica pravilno ugotavlja, da bi ji moralo sodišče prve stopnje priznati tudi strošek plačila sodne takse za postopek pred sodiščem prve stopnje. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je ta strošek s stroškovnikom priglasila (priloga A118), takso v višini 4.644,00 EUR pa je dne 10. 11. 2014 tudi plačala (priloga k list. št. 403). Upoštevaje neprerekano odmero stroškov po sodišču prve stopnje v višini 2.537,60 EUR (brez DDV), znašajo sedaj stroški tožnice 7.181,60 EUR (2.537,60 + 4.644,00 EUR = 7.181,60 EUR), z 22% DDV (od zneska 2.537,60 EUR 558,27 EUR) pa 7.739,87 EUR. Sledeč načinu ocene uspeha pravdnih strank v tem postopku, kot ga je uporabilo sodišče prve stopnje, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnica sedaj uspela s 60% tožbenega zahtevka (20% s tožbenim zahtevkom na ugotovitev, katere stvari spadajo v skupno premoženje in 100% glede višine deleža na skupnem premoženju). Tožnici gre tako sedaj 4.643,92 EUR pravdnih stroškov. Po neprerekani odmeri stroškov po sodišču prve stopnje za toženca, ti znašajo skupaj 3.954,63 EUR. Po medsebojnem pobotanju je sedaj toženec dolžan tožnici povrniti 689,29 EUR pravdnih stroškov, v roku 15 dni po prejemu sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

13Stroškov pritožbe tožnica ni priglasila, zato pritožbeno sodišče o njih ni odločalo. Toženec sam nosi stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 155. člena ZPP).

-------------

...

Op. št. (2): Primerjaj odločbi VS RS II Ips 603/2007, II Ips 152/2011.

Op. št. (3): Takrat Višje sodišče v Mariboru, v odločbi I Cp 287/2015 z dne 3. 7. 2015.

Op. št. (4): Primerjaj odločbo VS RS II Ips 22/1998.

Op. št. (5): ki ji je toženec tudi ves čas nasprotoval

Op. št. (6): Gola trditev v pripravljalni vlogi z dne 10. 10. 2012, da sodna praksa dopušča tudi civilno delitev skupnega premoženja oziroma uveljavljanje denarnega zahtevka v pravdi, kot to opravičujejo posebne okoliščine, tega seveda ne pomeni.

Op. št. (7): Primerjaj odločbe VS RS II Ips 312/2014, II Ips 254/2011, II Ips 443/2008, II Ips 236/2008, II Ips 603/2007.