UPRS sodba II U 210/2015

I. Tožbi se ugodi tako, da se ugotovi nezakonitost sklepa Informacijskega pooblaščenca št. 0612-45/2015/30 z dne 20. 4. 2015.
II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 285,00 € z DDV v roku 15 dni od vročitve te sodbe.

1Z izpodbijanim sklepom je Informacijski pooblaščenec po državnem nadzorniku za varstvo osebnih podatkov izdal sklep, s katerim je zavrnil vlogo tožeče stranke za udeležbo v postopku inšpekcijskega nadzora št. 0612-45/2015, ki se vodi pri Komisiji za preprečevanje korupcije (v nadaljevanju KPK).

2Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik priglasil stransko udeležbo v inšpekcijskem postopku, za katerega je v skladu z drugo alineo prvega odstavka 2. člena Zakona o informacijskem pooblaščencu (v nadaljevanju ZInfP) pristojen Informacijski pooblaščenec. V vlogi je zatrjeval, da je njegova pravna korist za vstop v postopek podana s tem, da so bili njegovi osebni podatki objavljeni v spletni aplikaciji KPK Supervizor. Informacijski pooblaščenec v izpodbijani odločbi ugotavlja, da tožnik ni izkazal, da bi mu bilo treba za varstvo njegovih pravnih koristi priznati pravico do udeležbe v postopku. Predmetni postopek se namreč vodi zaradi varstva javnega interesa, priznanje stranske udeležbe tožniku pa bi ga spremenilo v postopek, v katerem bi se uveljavljali interesi posameznikov, ki bi v postopku nastopali kot stranski udeleženci. Če bi sledili temu stališču, bi to pomenilo, da bi se postopka lahko udeležil vsak, katerega osebni podatki se pri obdelavi, katere zakonitost se presoja, obdelujejo, s tem pa bi bila vzpostavljena dolžnost Informacijskega pooblaščenca da v vsakem inšpekcijskem postopku po uradni dolžnosti omogoči vsem takšnim posameznikom udeležbo v postopku. To pa bi pomenilo enormno podaljšanje trajanja teh postopkov. Inšpekcijski postopek mora biti namreč hiter, udeležba tolikih oseb v postopku pa bi to onemogočila.

3Razen tega pa bi priznanje položaja stranskega udeleženca vsem osebam, katerih osebni podatki se obdelujejo, pomenilo, da bi vse te osebe dobile pravico do vpogleda v spis, kar bi imelo za posledico, da bi do osebnih podatkov velikega števila posameznikov, ki se nahajajo v inšpekcijskem spisu, lahko dostopalo in se z njimi seznanjalo veliko število oseb, ki bi bile udeležene v postopku. V spisu se nahajajo tudi drugi občutljivi podatki, glede katerih bi bilo seznanjanje nepooblaščenih oseb s temi podatki nedopustno.

4Posamezniki, ki menijo, da so jim kršene njihove pravice, določene v Zakonu o varstvu osebnih podatkov (v nadaljevanju ZVOP-1), imajo na podlagi določb tega zakona možnost zahtevati vzpostavitev zakonitega stanja preko pravic, ki jih priznava ZVOP-1 v določbah 32., 34. in 35. člena. Informacijski pooblaščenec zaključuje, da tožnik v postopku, v katerega želi vstopiti, glede na vse predstavljene specifičnosti postopka in okoliščine konkretnega primera, svojih pravnih koristi ne bi mogel varovati. Glede na to ni pogojev za priznanja položaja stranskega udeleženca tožniku v smislu 43. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

5Tožnik v vloženi tožbi vztraja pri svojem stališču, da so podani pogoji za dovolitev njegove udeležbe v postopku. Zatrjuje, da določba 34. člena ZVOP-1 ne pomeni izključitve stranske udeležbe tožnika v inšpekcijskih postopkih. Glavni namen stranske udeležbe je varovanje pravic oziroma pravnih koristi oseb, ki bi bile z izdano odločbo lahko prizadete. Tožnik bi bil tako nedvomno prizadet z odločbo Informacijskega pooblaščenca, s katero bi bil ustavljen inšpekcijski postopek, ne da bi bile pri KPK ugotovljene kršitve varstva osebnih podatkov. V primeru ustavitve inšpekcijskega postopka bi tako tožnik moral imeti pravico do vložitve pravnega sredstva. Neutemeljen je argument, da bi udeležba velikega števila udeležencev otežila, upočasnila oziroma onemogočila vodenje inšpekcijskega postopka, saj pravica do udeležbe v postopku ne more biti zamejena s številom potencialnih drugih stranskih udeležencev. Tožnik tako predlaga, da sodišče tožbi ugodi in mu prizna status stranskega udeleženca v postopku inšpekcijskega nadzora oziroma poredno, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v nov postopek. Priglaša tudi stroške tega upravnega spora.

6Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti vztraja pri navedbah iz izpodbijanega sklepa in predlaga, da sodišče tožbo zavrne. Pri odločanju je treba upoštevati specifičnosti in značilnosti predmetnega postopka. Tožena stranka dodaja, da je bil postopek inšpekcijskega nadzora, vstop v katerega s tožbo zahteva tožeča stranka, že končan dne 29. 5. 2015 in sicer s sklepom o ustavitvi postopka. Po mnenju tožene stranke to predstavlja dodaten razlog za zavrnitev tožbe nasprotne stranke, saj postopek, v katerega bi želela vstopiti, ne obstaja več.

7Tožeča stranka je pri svojih navedbah in stališčih vztrajala tudi v vloženih pripravljalnih vlogah.

8Tožba je utemeljena.

9Zoper dokončen sklep, s katerim je bila osebi zavrnjena pravica udeležbe v postopku izdaje upravnega akta, lahko vloži tožbo tista oseba, kateri je bila pravica do udeležbe v postopku s tem sklepom zavrnjena (drugi odstavek 17. člena Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1). V skladu s tem določilom je torej dopustna tožba v upravnem sporu za izpodbijanje predmetnega akta.

10Obravnavana tožba je bila vložena 18. 5. 2015, iz predloženih upravnih spisov pa izhaja, da je toženka, kot navaja v odgovoru na tožbo, dne 29. 5. 2015 izdala sklep št. 0612-45/2015/46, s katerim je postopek inšpekcijskega nadzora ustavila. To pomeni, da je tožnik tožbo, s katero si je prizadeval doseči pravico udeleževati se postopka, vložil v času njegovega trajanja in je torej zanjo imel pravni interes, ki zaradi kasneje spremenjenih okoliščin, to je končanja inšpekcijskega postopka, ni prenehal. Pri tem je upoštevati tudi, da je tožnik že vložil tožbo v upravnem sporu zoper sklep o ustavitvi postopka. Ker je tožnik v upravnem sporu le oseba, ki je bila stranka ali stranski udeleženec v postopku izdaje upravnega akta (prvi odstavek 17. člena ZUS-1) je odločitev v tej zadevi pomembna za presojo vprašanja, ali je tožnik upravičena oseba za vložitev tožbe zoper sklep o ustavitvi inšpekcijskega postopka.

11Glede na navedeno in ker v tožbi predlagana odprava izpodbijanega sklepa po naravi stvari vsebuje tudi predlog za ugotovitev njegove nezakonitosti, je sodišče nadaljevalo s preizkusom zakonitosti izpodbijanega upravnega akta.

12Po prvem odstavku 50. člena ZVOP-1 se za opravljanje inšpekcijskega nadzora po tem zakonu uporabljajo določbe Zakona o inšpekcijskem nadzoru (v nadaljevanju ZIN), kolikor ta zakon ne določa drugače. ZIN v drugem odstavku 3. člena določa, da se glede vseh postopkovnih vprašanj, ki niso urejena s tem zakonom ali s posebnim zakonom iz prejšnjega odstavka, uporablja zakon, ki ureja splošni upravni postopek, torej ZUP.

13ZVOP-1 ne ureja vprašanja strank ali stranskih udeležencev v inšpekcijskem postopku, medtem ko ZIN v tretjem odstavku 24. člena določa, da ima v inšpekcijskem postopku položaj stranke v postopku zavezanec (v konkretni zadevi KPK), to je oseba, nad katero se opravlja nadzor zakonitosti njenega delovanja oziroma njenih ravnanj ali opustitev. Dejstvo, da je v inšpekcijskem postopku stranka le na pasivni strani, je logična posledica tega, da se tak postopek začne in vodi po uradni dolžnosti, ne pa na zahtevo osebe, konkretno vlagatelja prijave. Ta zato v inšpekcijskem postopku nima položaja aktivne stranke v smislu prvega odstavka 42. člena ZUP. To pa ne pomeni, da nobena druga oseba (poleg zavezanca) nima pravice udeleževati se inšpekcijskega postopka. ZIN namreč ne ureja vprašanja stranskih udeležencev, zato je treba glede tega uporabiti ZUP. Ta pa daje pravico do udeležbe v postopku tudi osebi, ki izkaže pravni interes. Tega izkaže oseba, ki zatrjuje, da vstopa v postopek zaradi varstva svojih pravnih koristi – to je stranski udeleženec (prvi odstavek 43. člena ZUP). Pravna korist je neposredna na zakon ali drug predpis oprta osebna korist (drugi odstavek 43. člena ZUP).

14Iz predloženih spisov izhaja, da je tožnik svoj pravni interes utemeljeval z navedbo, da so bili nekaj dni po predstavitvi nadgradnje aplikacije Supervizor, torej naknadno, v tej aplikaciji objavljeni tudi tožnikovi osebni podatki. Tožnik je bil zato posebej izpostavljen v javnosti, po tožnikovem prepričanju zato, ker je bil v kritičnem času kandidat za rektorja Univerze v Mariboru. Zaradi objave varovanih osebnih podatkov je tožnik zahteval priznanje pravice do udeležbe v inšpekcijskem postopku, vodenem zoper KPK.

15Vprašanje v tej zadevi je, ali je obravnavani inšpekcijski postopek glede na svojo vsebino in vprašanja, ki se v njem obravnavajo, tak, da bi tožnik v njem lahko zavaroval svojo pravico do zakonite obdelave svojih osebnih podatkov, kamor med drugim sodi zbiranje podatkov, ki se nanašajo na posameznika, in dajanje na razpolago (1. in 3. točka 6. člena ZVOP-1), torej tudi njihova javna objava. Člen 54. ZVOP-1 določa, da ima nadzornik, ki pri opravljanju inšpekcijskega nadzora ugotovi kršitev tega zakona ali drugega zakona ali predpisa, ki ureja varstvo osebnih podatkov, pravico takoj izreči enega od ukrepov, ki so navedeni v prvem odstavku tega člena, to je odrediti, da se odpravijo nepravilnosti, prepovedati obdelavo osebnih podatkov ali naložiti anonimiziranje, blokiranje, brisanje ali uničenje osebnih podatkov ter druge ukrepe določene z ZIN oziroma ZUP.

16Vse navedeno kaže, da namen inšpekcijskega postopka v primeru, kot je obravnavani, ni le varstvo javnega, ampak po naravi stvari nujno tudi interesa posameznikov, saj so ti nosilci človekove pravice do varstva osebnih podatkov iz 38. člena Ustave RS. Zato se tudi vprašanje zakonitosti obdelave njihovih osebnih podatkov neposredno nanaša na njihov pravni položaj, pri čemer je morebiti ugotovljeno nezakonitost v tem postopku mogoče tudi odpraviti. To pomeni, da ima imetnik osebnih podatkov od tega neposredno pravno korist, in nasprotno, v primeru ustavitve postopka (ker nezakonitost ni bila ugotovljena), je lahko vanjo poseženo. Argument iz izpodbijane odločitve, da predmetni postopek poteka po uradni dolžnosti (zgolj) zaradi zaščite javnega interesa, je torej napačen.

17Prav tako je napačen argument, da je treba v obravnavanem primeru upoštevati številčnost posameznikov, katerih osebni podatki so zbrani v aplikaciji Supervizor. Udeležba v postopku namreč ne more biti odvisna od težavnosti izvedbe postopka zaradi številnih stranskih udeležencev, prav tako je kot nedopustna ovira za priznanje statusa stranskega udeleženca navedena možnost, da bi se udeleženci v inšpekcijskem postopku ob pregledovanju spisa nedopustno seznanili z osebnimi podatki drugih posameznikov ali drugimi občutljivimi podatki. Udeleženec v postopku, katerega se udeležuje zaradi varstva svojih pravnih koriti, lahko namreč procesne pravice uveljavlja le v za to potrebnem obsegu. To pa pomeni, da tožnik ne bi bil upravičen do seznanitve z osebnimi podatki drugih oseb ali s podatki, ki se nanj ne nanašajo, saj za varstvo njegovih koristi niso pomembni.

18Na odločitev v zadevi ne more vplivati dejstvo, da je ZVOP-1 poleg institucionalnega varstva osebnih podatkov z opravljanjem inšpekcijskega nadzora predvidel še pravna sredstva, ki jih lahko uporabi posameznik za zavarovanje pravice do varstva osebnih podatkov. Omenjene pravne možnosti ne izključujejo posameznikove procesne pravice do udeležbe v navedenem inšpekcijskem postopku, saj za to ni podlage v postopkovnih določbah ZVOP-1, ZIN in ZUP. Ta pravna sredstva je zato treba razumeti kot dodatne možnosti za zagotovitev spoštovanja človekove pravice iz 38. člena Ustave Republike Slovenije, ki omogočajo osebi ukrepanje ne glede na inšpekcijski postopek, med drugim tudi tedaj, ko nadzornik za varstvo osebnih podatkov kljub prijavi ne uvede postopka.

19Glede na vse navedeno je sodišče tožbi ugodilo in ugotovilo nezakonitost izpodbijanega sklepa (64.a člen ZUS-1).

20Ker je sodišče tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijani akt, je v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Po določilu drugega odstavka 3. člena tega pravilnika je tožeča stranka upravičena do povrnitve stroškov postopka v višini 285,00 €, ki jih je sodišče skupaj z DDV naložilo v plačilo toženi stranki.