VDSS sodba Pdp 1045/2015

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi, vrnitev nazaj na delo, prijavo v zavarovanja in izplačilo pripadajočih nadomestil plače ter stroškov postopka (I. točka izreka). Odločilo je še, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2Zoper izpodbijani del sodbe se pravočasno po pooblaščencu zaradi vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik. Navaja, da soglaša z ugotovitvami, da je 1. 10. 2014 pred 6. uro zjutraj pripeljal svoj avtomobil pred prostore števčne delavnice - sprejemnice vodomerov ter iz teh prostorov odnesel nekaj različnih vodomerov, ki jih je naložil v svoj avto, kar je s pomočjo nadzorne kamere ugotovila varnostnica, zaradi česar jih je vrnil. Priznava, da je storil enako kršitev že 26. 9. 2014, nato pa je vodomere za 30,00 EUR prodal prijateljem. Nasprotuje ugotovitvi, da naj bi bilo število vodomerov večje, saj jih je bilo le 16. Sklicuje se na trditve tožene stranke, da naj bi pri njej izginilo večje število vodomerov (1500 ali celo 6000), v predmetnem sporu pa je bilo dokazano, da ni nikoli vodila evidence vodomerov in nikdar v zvezi s številom vodomerov ni opravila nobene inventure. Dalje navaja, da so se v števčni delavnici hranili odsluženi vodomeri. Pove, da so nekatere izmed vodomerov zaposleni pri toženi stranki obnovili, nekaterih pa ni bilo mogoče obnoviti in so bili za odpis. Sklicuje se na izpovedi prič A.A., in B.B., da je šlo za rabljene, stare in odpisane vodomere, nista pa povedala, koliko so bili vredni. Dalje graja ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil izredno predrzen, ker je ključ peskalnice vodomerov moral vzeti iz pisalne mize v pisarni nadrejenega. Navaja, da ob tem ni bilo upoštevano, da je tožnik vsakodnevno opravljal svoje delo v tem prostoru in je bilo običajno, da je vzel ključ iz pisalne mize, da je lahko prišel v skladišče, zaradi česar to ne more pomeniti njegove izredne predrznosti. Zatrjuje zmotno ugotovljeno dejansko stanje. Dalje navaja, da se sodišče prve stopnje v 17. točki obrazložitve izpodbijane sodbe sklicuje na 2. alinejo prvega odstavka 110. člena ZDR-1, čeprav mu je bila izredna odpoved podana po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR‑1. Zaradi tega zatrjuje absolutno bistveno kršitev določb postopka. Navaja, da v predmetni zadevi ni podan niti kumulativni pogoj, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka. Trdi, da so bile zaslišane priče v zvezi s tem pogojem neprepričljive, saj nihče od nadrejenih tožniku ni izjavil, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi primeren ukrep zoper tožnika in da zaradi storjene kršitve ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka. Trdi, da iz izpovedi prič ni mogoče zaključiti, da bi bilo medsebojno zaupanje med strankama v celoti porušeno. Navaja, da v zvezi z navedenim sodiščem ni pridobilo izjave zakonitega zastopnika tožene stranke oziroma direktorja. Ponovno se sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča RS (sklep VIII Ips 45/2013, sklep VIII Ips 255/2012 in sodba VIII Ips 32/2011), po kateri vsaka kršitev ali opustitev še ne zadošča za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi ter da je o tem, kako je kršitev vplivala na razmerje med strankama in njuno medsebojno zaupanje v zvezi z možnostjo nadaljevanja delovnega razmerja treba upoštevati trajanje zaposlitve delavca, njegovo preteklo delo, starost, socialni status ipd. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje ali spremembo sodbe tako, da pritožbeno sodišče tožbenemu zahtevku ugodi.

3Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo po pooblaščencu odgovarja in predlaga njeno zavrnitev ter potrditev izpodbijane sodbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je pravilno uporabilo materialno pravo.

6V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje presojalo zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 29. 10. 2014, ki je bila podana tožniku po prvi alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/13 - ZDR-1). Sodišče prve stopnje je po presoji pritožbenega sodišča pravilno in popolno ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva. Ta so:

- da je bil tožnik pri toženi stranki na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 21. 9. 2007 zaposlen za nedoločen čas na delovnem mestu „razstavljalec vodomerov II“,

- da je bilo tožniku vročeno vabilo na zagovor pred izredno odpovedjo z obrazloženo obdolžitvijo z dne 7. 10. 2014, da je s sklepom z dne 7. 10. 2014 tožena stranka tožniku prepovedala opravljanje dela od tega dne do izdaje izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi oziroma do ustavitve tega postopka ter da se je tožnik udeležil zagovora dne 20. 10. 2014,

- da je tožena stranka za očitano kršitev izvedela 1. 10. 2014, zato je bila izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 29. 10. 2014 pravočasno podana,

- da je tožnik priznal, da je 1. 10. 2014 pred 6. uro zjutraj pripeljal svoj avtomobil pred prostore števčne delavnice - sprejemnice vodomerov ter iz prostorov odnesel 16 vodomerov, ki jih je nato zložil v svoj avtomobil, nato pa so mu bili zaseženi, in da je tudi 26. 9. 2014 iz prostorov tožene stranke odnesel nekaj vodomerov in jih za 30,00 EUR prodal prijateljem.

7Skladno z določbo prvega odstavka 109. člena ZDR-1 lahko delodajalec izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če obstajajo razlogi, določeni s tem zakonom, in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja.

8Pritožba pravilno opozarja, da se je sodišče prve stopnje v 17. točki izpodbijane sodbe nepravilno sklicevalo na 2. alinejo prvega odstavka 110. člena ZDR-1, čeprav je bila tožniku odpovedana pogodba o zaposlitvi po 1. alineji tega odstavka, vendar pa to na pravilnost in zakonitost sodbe ne vpliva. Zmotno navedena pravna podlaga ob jasni obrazložitvi, da je šlo za odpovedni razlog po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, ki ga je sodišče tudi ugotavljalo, pa ne pomeni absolutne bistvene kršitve postopka. Tožnik je očitani dejanji priznal, ti dejanji pa imata tudi znake kaznivega dejanja tatvine po določbi 204. člena Kazenskega zakonika (Ur. l. RS, št. 55/08 in nasl. – KZ-1), čemur tožnik niti ne oporeka.

9Pritožbena navedba, da število vodomerov ni bilo večje, ampak je šlo le za 16 vodomerov, ne drži, saj je toliko vodomerov vzel samo pri drugi kršitvi, pri kateri je bil zaloten, sam pa je priznal tudi kršitev 26. 9. 2014, ko je tudi vzel različne vodomere. Dejstvo, da je to precej manj od vseh domnevno manjkajočih vodomerov pri toženi stranki, ne more vplivati na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Na ugotovitev, da so podani znaki kaznivega dejanja tatvine po 204. členu KZ-1 ne vpliva količina premičnih stvari, ki si jih storilec protipravno prilasti. Tudi če bi tožnik vzel pri toženi stranki le en vodomer z namenom, da bi si ga protipravno prilastil, bi bili znaki tega kaznivega dejanja podani. Prav tako za ugotovitev obstoja znakov kaznivega dejanja in posledično možnost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 ni odločilna vrednost odtujenih stvari, tako da sodišče prve stopnje pravilno ni ugotavljalo vrednosti odvzetih vodomerov, glede 26. 9. 2014 odvzetih vodomerov pa je tožnik sam pojasnil, da jih je prodal za 30,00 EUR. Skladno z ustaljeno sodno prakso majhna vrednost odtujenih stvari na odločitev o izredni odpovedi ne more vplivati, saj je bistveno to, da si je tožnik skušal prilastiti stvari, ki so last tožene stranke (prim. s sodbama Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 50/2012 z dne 7. 1. 2013 in št. VIII Ips 223/2011 z dne 20. 3. 2012).

10Neutemeljeno je pritožbeno zavzemanje, da je odpoved nezakonita, ker je šlo pri vodomerih, ki jih je 1. 10. in 26. 9. 2014 vzel tožnik, za odslužene, stare in odpisane vodomere. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sta priči A.A. in B.B. izpovedala, da jih tožnik ne bi smel vzeti. Ne drži, da bi navedena, zaslišana kot priči, izpovedala, da so bili to odpisani vodomeri. Priča A.A. je namreč nikalno odgovoril na vprašanje, ali bi lahko tožnik prosil za dovoljenje, da te vodomere vzame. Priča B.B. je tudi jasno izpovedal, da tožnik ne bi smel odnesti teh (sicer neuporabnih) vodomerov ter da jih gre en del na surovino, en del pa obnovijo in prodajo. Iz dokaznega postopka izhaja, da je tožena stranka vodomere popravljala, če je bilo to mogoče, tožnik pa ni dokazal, da je pri odtujenih vodomerih šlo za take vodomere, ki jih ni mogoče popraviti, oziroma za vodomere, ki za toženo stranko ne bi imeli nikakršne vrednosti.

11Tožnik v pritožbi nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je ravnal izredno predrzno, ker je za vstop v skladišče vodomerov ključ vzel iz predala pisalne mize nadrejenega v njegovi pisarni. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje svoj sklep o tožnikovi izredni predrznosti oprlo na ugotovitev, da je tožnik pred očitanima kršitvama nadrejene sam opozarjal, da stari vodomeri izginjajo, zaradi česar so zamenjali ključavnico na peskalnici vodomerov, njen ključ pa je bil pri nadrejenem ali v njegovi pisarni. Glede na tako ugotovitev sodišča prve stopnje, ki ji tožnik niti ne nasprotuje, je nebistvena pritožbena navedba, da je tožnik vsakodnevno opravljal svoje delo v skladišču v katerem so bili shranjeni vodomeri, in da je bilo običajno, da je vzel ključ s pisalne mize, da je lahko prišel v skladišče.

12V pritožbi tožnik trdi, da ni podan pogoj za izredno odpoved po prvem odstavku 109. člena ZDR-1, namreč da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do izpovednega roka. Tožnik v zvezi s tem pogojem zatrjuje neprepričljivost zaslišanih prič, kar pomeni njegovo nestrinjanje z dokazno oceno. Tožena stranka je že v odpovedi zatrjevala, da je zaradi teže očitanega dejanja in ob upoštevanju tožnikovega delovnega mesta (razstavljalec vodomerov) izgubila zaupanje v tožnika in zato ni več možnosti nadaljnjega sodelovanja. Tožena stranka je tudi v odgovoru na tožbo navajala, da način storitve in vrsta kršitve pogodbenih ali drugih obveznosti pomembno vpliva na razmerje med delavcem in delodajalcem ter da ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja s tožnikom. Jasno je navedla, da je kršitev pogodbe o zaposlitvi z znaki kaznivega dejanja tatvine takšne narave, da pomembno vpliva na medsebojne odnose v podjetju in odnos do strank, saj je tožena stranka javno podjetje, ki v okviru dejavnosti s svojimi storitvami zadovoljuje splošni oziroma javni interes varne in zakonite vodooskrbe, ravnanja kot se očitajo tožniku, tudi v razmerju strank, ki so uporabniki storitev, pa ruši ugled in zaupanje v toženo stranko tudi v povezavi z očitki o visoki ceni komunalnih storitev. V odgovoru na tožbo je tožena stranka trdila, da ne gre za majhen pomen kršitve, niti v internem smislu znotraj delodajalca do delavcev, marveč tudi v zunanjem smislu, saj s tem tožena stranka uporabnikom svojih storitev dokazuje, da skrbi za varno in zakonito poslovanje. Tožena stranka je opozorila, da nadaljnje sodelovanje ni mogoče, saj je tožnik v kratkem času kar dvakrat storil enako kršitev in bi po njenem mnenju s kršitvami nadaljeval, če ne bi bil pri zadnjem dejanju zaloten. Tožnik tem trditvam v postopku pred sodiščem prve stopnje ni konkretizirano nasprotoval, niti ni podal navedb o tem, zakaj bi bilo mogoče nadaljevanje sodelovanja s toženo stranko. Priča A.A., ki je bil tisti, ki je od tožnika zahteval vrnitev v avto zloženih vodomerov ob drugi kršitvi, je na vprašanje predsednika senata, kako ocenjuje in kakšen pomen ima tožnikova kršitev za delovno razmerje med strankama, povedal, da je po njegovem mnenju težko karkoli nadaljevati s človekom, če se enkrat izgubi zaupanje vanj. Tudi iz izpovedi B.B., ki je bil tožniku neposredno nadrejen, je mogoče razbrati, da se po takšnem dogodku oziroma kršitvi odnosi takoj spremenijo, da tožnik ne bi smel odtujiti vodomerov ter da zaupanje do delavca mora biti. Povedal je tudi, da ga je tožnik pred kršitvama opozarjal, da manjkajo vodomeri. Glede na vse navedeno je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da nadaljevanje delovnega razmerja med tožnikom in toženo stranko ni mogoča, navedeni judikati pa v predmetni zadevi ne pridejo v poštev. Tožnik v pritožbi ne poda konkretnih trditev, kakšne so tiste okoliščine, ki bi jih pri odločanju o možnosti nadaljevanja delovnega razmerja sodišče prve stopnje moralo upoštevati. Zgolj pavšalno naštevanje kriterijev, ki so po sodni praksi za to odločilni, pa ne zadostuje.

13Tožnik se v pritožbi neutemeljeno zavzema zato, da bi moral izjavo o nemožnosti nadaljevanja delovnega razmerja podati direktor tožene stranke. Tožena stranka je v vlogah podala trditve o tem, da nadaljevanje delovnega razmerja ni mogoče, in predlagala dokaze za to. Po veljavni zakonodaji ji teh trditev ni treba dokazovati prav z zaslišanjem direktorja, saj naš ZPP takih procesnih pravil ne pozna. Tožnik sam pa tega dokaznega predloga niti ni podal.

14Pritožnik izpodbija tudi dokazno oceno sodišča prve stopnje v zvezi z izpovedmi prič in tožnika glede možnosti nadaljevanja delovnega razmerja med strankama. V zvezi s tem pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje tisto, ki lahko ob zaslišanju dobi neposreden vtis, ali priča izpoveduje verodostojno, ali ne, poleg tega pa ima možnost in dolžnost ta vtis primerjati tudi z ostalimi izvedenimi dokazi. Izpoved priče mora oceniti kot vsak drug dokaz, torej samega zase in v povezavi z drugimi dokazi. Svoj zaključek o verodostojnosti oziroma neverodostojnosti posamezne priče mora ustrezno argumentirati. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi prepričljivo pojasnilo, zakaj je svojo odločitev oprlo na izpoved prič, ki so še zaposlene pri toženi stranki. Zgolj na podlagi navedene okoliščine ni mogoče odreči verodostojnosti njihovemu pričanju. Izpovedi prič so, tako kot drugi izvedeni dokazi, v skladu z določbo 8. člena ZPP podvržene dokazni oceni sodišča, pri čemer sodišče ni vezano na dokazna pravila, ki bi vnaprej določila njihovo vrednost. Priče pa so pred sodiščem dolžne govoriti resnico. Tožnik v pritožbi ne navaja nobenih dodatnih okoliščin, ki bi kazale na neverodostojnost zaslišanih prič, zato je bilo treba tudi te pritožbene navedbe zavrniti.

15Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

16Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

17Tožena stranka v skladu z določbo petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/04 in nasl. – ZDSS-1) sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.