UPRS sodba I U 902/2015

I. Tožba se zavrne.
II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Prvostopni davčni organ je z izpodbijanim sklepom zahtevek tožeče stranke za obročno plačilo davčnega dolga iz naslova stroškov prisilne izterjave, prispevkov za socialno varnost in nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, po stanju na knjigovodski kartici na dan 19. 12. 2014 v skupnem znesku 18 391,96 EUR, zavrgel.

2Iz razlogov sklepa sledi, da je tožnik dal vlogo za obročno odplačevanje navedenega dolga, ki jo je davčni organ prejel 17. 12. 2014. O enaki vlogi tožeče stranke, ki se je nanašala na isti davčni dolg, je davčni organ že odločil s sklepom in odločbo št. DT 4291-4440/2014-3 (07-4001-03), s katero je del zahtevka zavrgel, del pa zavrnil. Ker je bilo o zahtevku tožeče stranke že odločeno in ker se dejansko stanje dolga in pravna podlaga za odločanje nista spremenila, je davčni organ zahtevo tožeče stranke na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) s sklepom zavrgel.

3Drugostopni davčni organ je pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijani sklep s svojo odločbo zavrnil. V svojih razlogih navaja, da je skladno s 4. točko 129. člena ZUP mogoče zahtevo zavreči tudi v primeru, kadar je o njej že pravnomočno odločeno, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko in pravno stanje, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo. Iz vsebine sklepa in odločbe z dne 27. 11. 2014 izhaja, da je bila zahteva tožeče stranke za obročno plačilo delno zavržena, ker se je nanašala na dolg iz naslova prispevkov za zdravstveno zavarovanje in za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ker za obročno plačilo tega dolga ni zakonske podlage. Delno pa je bila vloga zavrnjena, ker se je nanašala na akontacijo dohodnine, za katero na podlagi četrtega odstavka 102. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) ni mogoče omogočiti obročnega plačila. Za dolg iz naslova prispevkov za zaposlovanje in za starševsko varstvo pa je bilo ugotovljeno, da znaša skupaj le 212,96 EUR in da zato ne more predstavljati okoliščine za nastanek hujše gospodarske škode. Iz podatkov v spisih tudi sledi, da se pravna podlaga ni spremenila in da se ni spremenilo dejansko stanje, na katerega se opira zahtevek. Zato je organ prve stopnje predmetni zahtevek tožeče stranke utemeljeno zavrgel.

4Tožeča stranka se s takšno odločitvijo ne strinja ter (smiselno) predlaga njeno odpravo ter povrnitev stroškov postopka. Tožbo vlaga iz vseh tožbenih razlogov po določbah Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ter zaradi kršitev 22. in 25. člena Ustave in 6. člena EKČP. Predlaga še, da se opravi ustavnopravna presoja četrtega in petega odstavka 11. člena Zakona o sodnih taksah. V tožbi navaja, da je zaprosila za odlog davčnih obveznosti, ker ne pridobiva nobenih prihodkov in ima že več let blokiran račun. Davčni organ je opozorila, da bi ji plačilo davčnih odtegljajev povzročilo hujšo gospodarsko škodo. Trdi, da izpolnjuje vse kriterije za ugotavljanje hujše gospodarske škode iz 40. in 43. člena Pravilnika, saj je popolnoma plačilno nesposobna, kar je razvidno iz bilance stanja in uspeha. Z izvršitvijo odločbe pa bi ji nastala težko popravljiva škoda, saj bi morala odpustiti večje število delavcev in predlagati stečaj družbe.

5Tožba ni utemeljena.

6Po določbah četrtega odstavka 129. člena ZUP pristojni organ ob njenem preizkusu zahtevo stranke s sklepom zavrže, če o isti stvari že teče postopek ali je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice ali so ji bile naložene kakšne obveznosti. Enako ravna pristojni organ tudi, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko ali pravno stanje, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo.

7V konkretnem primeru je bilo po ugotovitvah pristojnih davčnih organov prve in druge stopnje o enaki zahtevi tožeče stranke za obročno plačilo davčnega dolga že odločeno s sklepom in odločbo z dne 27. 11. 2014. Tej dejanski ugotovitvi tožeča stranka ne ugovarja, tako kot tudi ne ugovarja nadaljnji ugotovitvi davčnih organov, po kateri se pravno in dejansko stanje, na katero se opira zahtevek od omenjene odločitve naprej ni spremenilo. (Ponovno) navaja in zatrjuje samo, da pogoje za obročno plačilo naloženih davčnih obveznosti izpolnjuje, kar pa glede na to, da je bilo o istih vsebinah, t.j. o izpolnjevanju predpisanih pogojev za obročno plačevanje davčnih obveznosti že odločeno, na drugačno odločitev ne more imeti vpliva. Zato tožeča stranka z zatrjevanimi očitki kršitev predpisov, Ustave in EKČP ne more uspeti. Sodišče pa po pregledu spisov in izpodbijanega sklepa tudi ni našlo nepravilnosti, na katere pazi po uradni dolžnosti. Zato je tožbo na podlagi določb 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

8O predlogu za oprostitev plačila sodnih taks se odloča (in je bilo tudi odločeno) s posebno odločbo. Zato se o predlogu tožeče stranke za ustavnopravno presojo določb Zakona o sodnih taksah, na katerih temelji odločitev o predlogu, sodišče pri odločanju o tožbi ne opredeljuje.

9Odločitev o stroških temelji na določbah četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerih v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

10Ker so ključne dejanske okoliščine v zadevi nesporne, je sodišče v skladu s prvim odstavkom 51. člena ZUS-1 odločilo izven glavne obravnave.