VSC sodba in sklep Cp 506/2015

1. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točkah I IV izreka tako spremeni, da se v točki I izreka znesek 17.428,00 EUR zniža na 13.428,00 EUR in se tožbeni zahtevek za 4.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 4. 2011 dalje do plačila še zavrne, v točki IV izreka pa se znesek 991,30 EUR nadomesti z zneskom 1.317,55 EUR.

2. V ostalem se pritožba tožene stranke zavrne in se v še izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

3. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

4. Tožeča stranka mora toženi stranki v roku 15 dni od prejema te sodbe povrniti 135,00 EUR pritožbenih stroškov.

5. Tožeča stranka mora svoje pritožbene stroške kriti sama.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke proti toženi stranki in toženi stranki naložilo, da tožeči stranki plača iz naslova zavarovanja voznika za škodo zaradi telesnih poškodb 17.428,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 4. 2011 dalje do plačila in iz naslova nezgodnega zavarovanja 1.200,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 12. 2011 dalje do plačila (I. točka sodbenega izreka). V presežku je tožbeni zahtevek iz naslova zavarovanja voznika za škodo zaradi telesnih poškodb v znesku 33.372,00 EUR s pripadki in zahtevek iz naslova nezgodnega zavarovanja v znesku 15.600,00 EUR s pripadki zavrnilo (II. točka sodbenega izreka). Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek za plačilo mesečne odškodninske rente v znesku 314,59 EUR neto s pripadki (III. sodbenega izreka). Glede na uspeh v pravdi je o povrnitvi pravdnih stroškov odločilo v točki IV izreka in tožeči stranki naložilo povrniti toženi stranki v roku 15 dni 991,30 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki teko od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka dalje.

2Proti sodbi se pritožujeta obe pravdni stranki.

3Tožena stranka izpodbija sodbo v delu, ki se nanaša na plačilo zneska 17.428,00 EUR in uvodoma kot pritožbeni razlog navaja zmotno uporabo materialnega prava. Navaja, da sodišče pri odločitvi ni upoštevalo izvedenih dokazov oziroma ugotovitev izvedenca in je odločilo v nasprotju z veljavno sodno prakso in 179. členom Obligacijskega zakonika (OZ). Navaja, da je tožnik v škodnem dogodku utrpel le lažjo telesno poškodbo in da je trpel tudi številne nevšečnosti med zdravljenjem ostale poškodbe pa so ostale neizkazane oziroma ni bila izkazana vzročna zveza med poškodbami in obravnavanim škodnim dogodkom, zaradi česar je sodišče z odmerjeno odškodnino krepko preseglo okvire, ki jih je za podobne oziroma primerljive primere izoblikovala sodna praksa. Tako ni ustrezno upoštevalo tudi načela objektivne pogojenosti višine odškodnine. Kot primerjavo in v podkrepitev, da je odškodnina previsoko odmerjena, se sklicuje na sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 2711/2012 in navaja, da je bila oškodovanki v tej zadevi pri hujši poškodbi (hujši pretres možganov, zvin vratne hrbtenice, udarnine po telesu in odrgnine, lažji postkomocijski sindrom in kronični posttravmatski glavobol,...) priznana odškodnina v znesku 6.665,39 EUR, pri čemer je oškodovanka prestajala še hujše neugodnosti med zdravljenjem in bolečinska obdobja kot tožnik. Ob upoštevanju intenzitete in trajanja telesnih bolečin ter nevšečnosti, ki jih je v sodbi povzelo sodišče, je odškodnina iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti 12.500,00 EUR previsoka in po oceni toženke gre tožniku iz tega naslova ob upoštevanju načel individualizacije in objektivizacije le odškodnina 1.500,00 EUR, ostala odškodnina pa odstopa od veljavne sodne prakse. Dejstvo je, da je tožnik v škodnem dogodku utrpel le blažji pretres možganov in lahko nihajno poškodbo vratu, pri čemer gre zgolj za lažjo telesno poškodbo, ki ne pušča nobenih trajnih posledic, kot to izhaja tudi iz izvedenskega mnenja (26. in 27. stran izvedeniškega mnenja). Napačni so tudi zaključki sodišča, ko je to v višini odškodnine upoštevalo, da se je v posledici poškodbe pri tožniku razvil hipopituitarizem. V izvedenskem mnenju (stran 27) je zgolj navedeno, da bi lahko šlo za pojav hipopituitarizma po poškodbi, vendar pa izvedenci tega niso potrdili niti z manjšo oziroma veliko verjetnostjo, kaj šele z gotovostjo. Iz izvedenskega mnenja namreč izhaja, da se hipopituitarizen razvije pri četrtini ponesrečencev po zmernih oziroma hujših poškodbah glave, pri čemer pa je jasno, da tožnik v konkretnem primeru ni utrpel nobene hujše niti zmerne poškodbe glave, temveč le blažji pretres možganov in lažjo poškodbo vratne hrbtenice, kot to izhaja iz medicinske dokumentacije in izvedenskega mnenja. To, da je šlo pri tožniku za lažjo poškodbo glave, je ugotovil tudi nevrolog. Jasno je, da do razvoja hipopituitarizma ni moglo priti, saj ni šlo za hujšo oziroma zmerno poškodbo glave pri tožniku lažjega pretresa možganov namreč ni uvrstiti med takšno poškodbo glave, ki bi povzročila prenehanje delovanja hipofize. Dejstvo je, da sodišče svoje odločitve ni moglo opreti zgolj na dejstvo, da se je izpadanje las in dlak pojavilo nekaj tednov po nesreči, saj to nikakor ne more in ne sme predstavljati nesporno ugotovljene vzročne zveze med prometno nesrečo in morebitnim razvojem hipopituitarizma, pri katerem je znano, da so organske poškodbe glave manj pogosto vzrok za njegov nastanek, pri čemer pa so v strokovni literaturi navedeni kot vzrok možne organske poškodbe glave kot so anamalija glave, možganov, hipofizni tumorji itd., do česar pa pri tožniku v obravnavani prometni nesreči ni prišlo. Tudi višina odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v višini 6.500,00 EUR je pretirana oziroma je zahtevek v tem delu v celoti neutemeljen. Vse nevšečnosti med zdravljenjem, ki se nanašajo na psihološko diagnostiko, diagnostiko epilepsije in vse druge nevšečnosti, ki so povezane z bolezenski stanji tožnika, niso v vzročni zvezi s škodnim dogodkom in zato ne morejo biti predmet prisojene odškodnine v konkretnem primeru. Kot je razvidno iz izvedenskega mnenja, poškodbe, ki jih je utrpel tožnik v obravnavanem škodnem dogodku ne puščajo nikakršnih trajnih posledic, ne v anatomskem ne v funkcionalnem in ne v estetskem smislu. Dejstvo je, da je tožniku odškodnina iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti pripada le v primeru obstoja duševnih bolečin, ki jih oškodovanec čuti zaradi zatrjevanega zmanjšanja, iz izvedenskega mnenja pa je razvidno, da so pri tožniku podane psihične težave, ki pa niso v vzročni zvezi z obravnavanim škodnim dogodkom. Po oceni toženke tožniku iz tega naslova ob upoštevanju individualizacije in objektivizacije odškodnine le-ta ne pripada. Napačno so posledično dosojeni tudi stroški, pri čemer je sklep o stroških tudi neustrezno obrazložen. Tožniku skladno s sodno prakso pripada zgolj nagrada za postopek in narok, ne pa še posebej nagrada za posel, kot je zmotno obrazloženo v sodbi. Tožena stranka sodišču druge stopnje predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da zniža znesek prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo tožniku na realen in primerljiv znesek odškodnine, ki po oceni tožene stranke znaša 1.500,00 EUR, od katerega je potrebno odšteti še valoriziran znesek že plačane odškodnine, torej še valoriziranih 1.500,00 EUR in tožbeni zahtevek tožeče stranke nad prisojenim (nižjim) zneskom odškodnine zoper toženo stranko v celoti zavrne. Glede na uspeh v pravdi pa je treba prilagoditi tudi plačilo pravdnih stroškov. Tožena stranka priglaša tudi stroške pritožbenega postopka.

4Tožeča stranka po pooblaščenki izpodbija zavrnilni del sodbe, s katerim je sodišče zavrnilo tožnikov zahtevek iz naslova glavnice v znesku 33.372,00 EUR s pripadki iz naslova A0 + odgovornosti, izpodbija pa tudi izrek o stroških pravdnega postopka. Uvodoma uveljavlja pritožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter napačne uporabe materialnega prava. Navaja, da je tožniku glede na obseg nepremoženjske škode, kot je ta izkazan z izvedenskimi mnenji, ki se nahajajo v pravdnem spisu, to je z izvedenskim mnenjem Komisije za fakultetna izvedenska mnenja in z dopolnitvijo, zaradi napačne uporabe materialnega prava iz posameznih odškodninskih naslovov prisodilo občutno prenizko odškodnino. Pri odmeri višine iz posameznih odškodninskih naslovov je sodišče občutno premalo vrednotilo, kakšen obseg nepremoženjske škode je ob škodnem dogodku tožnik dejansko utrpel, kakšne so dejanske posledice tudi na njegovem psihičnem stanju. Sodišče bi moralo pri odmeri odškodnine iz naslova doslej prestanih telesnih bolečin in neugodnosti in bodočih telesnih bolečin mnogo bolj vrednotiti ugotovitve Komisije za fakultetna izvedenska mnenja, da je tožnik v škodnem dogodku utrpel pretres možganov, kasneje pa se je pri njem z malo verjetnostjo razvila popoškodbena epilepsija ter da samo zdravljenje pri tožniku ni končano in bo trajalo trajno zaradi hipopituitarizma, vsled česar bo tožnik do konca svojega življenja podvržen substitucijski terapiji s hidrokortizonom in substituciji z Nebidom. Premalo je vrednoteno dejstvo, da je zdravljenje pri tožniku zaradi težav, ki so jih izvedenci pripisali postkomocijskemu sindromu, trajalo 9 mesecev, trajanje tožnikovega zdravljenja zaradi epilepsije oziroma kolapsov pa še traja, torej že več kot šest let, pri čemer do do konca svojega življenja podvržen zdravljenju zaradi hipopituitarizma. Premalo je vrednotilo, da je pri tožniku prišlo razvoja popoškodbenih srednje hudih glavobolov, katere trpi pogosto, praktično vsakodnevno, da jih prestaja že skoraj 6 let. Premalo je vrednotilo dejstvo, da je po ugotovitvah izvedencev Komisije za fakultetna izvedenska mnenja pri tožniku tudi v bodoče pričakovati neugoden vpliv bolečin oziroma vsakodnevnih glavobolov na njihovo psihično stanje. Sodišče prve stopnje je premalo vrednotilo številne neugodnosti med zdravljenjem, ki jih tožnik našteva in povzema iz izvedenskega mnenja kot tudi dejstvo, da je bil tožnik star ob škodnem dogodku šele 30 let in da je že pri 30 letih izgubil samostojnost in dela zmožnost, kljub temu, da je pred obravnavanim škodnim dogodkom opravljal delo policista in bil zdrav ter brez težav opravljal tako psihološke kot fizične teste za opravljanje svojega dela, nadalje pa bi moralo upoštevati tudi čas, ki je pretekel od nastanka škode, pa do dneva izdaje sodbe. V občutno prenizkem znesku je sodišče prisodilo tožniku tudi odškodnino iz naslova doslej prestanih in bodočih duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Pri odmeri odškodnine iz tega odškodninskega naslova je sodišče premalo vrednotilo ugotovitve izvedenca oziroma Komisije za fakultetna izvedenska mnenja, da je tožniku od posledice obravnavane nezgode ostal pri vsega skupaj 30 letih v celoti oziroma popolnoma nezmožen za pridobitno delo in da je bil invalidsko upokojen ter pridobitnega dela v svojem življenju nikoli več ne bo zmogel opravljati. Zaradi stalno ponavljajočih glavobolov ni zmožen ne brati, ne gledati televizije. Kot je izpovedala skrbnica za poseben primer, je torej prikrajšan za vse majhne samoumevne vsakodnevne aktivnosti v življenju pri vsej svoji mladosti. Tako je premalo upoštevalo dejstvo, da je poškodba pri tožniku pustila trajne posledice zaradi hipopituitarizma, saj tožnik potrebuje doživljenjsko substitucijsko terapijo s hidrokortizonom in substitucijo z Nebidom, katerih opustitev je smrtno nevarna. Tožnik je zaradi posledic nesamostojen in nesposoben za vožnjo, pridobitno nezmožen ter da posledično potrebuje pomoč svojcev pri vseh opravilih ter je potreben stalen nadzor nad njim z njihove strani. Ni vrednotilo ugotovitve izvedencev, da izvedenec ni mogel ugotoviti trajnih posledic na tožnikovem psihičnem stanju iz razloga, ker bi bilo potrebno daljše njegovo opazovanje v bolnišnici in izvedenci glede na posledice pri tožniku niso izključili možnosti, da je pri njemu prišlo že do razvoja Ganserjevega sindroma, kar vse je posledica obravnavanega škodnega dogodka, upoštevajoč ugotovitev izvedencev, da tožnik pred obravnavanim škodnim dogodkom ni imel psihičnih težav ali drugih obolenj. Premalo je vrednotilo tudi opažanje izvedencev o aktualnem funcioniranju tožnika in ugotovitve, podane o tem, da je pritožnik v posledici obravnavanega škodnega dogodka upoštevajoč dejstvo, da tožnik pred škodnim dogodkom ni imel nobenih zdravstvenih težav in sicer, da je njegovo vedenje regresivno, da je emocionala ekspresija popolnoma zavrta, mišljenje nefleksibilno, upočasnjena sposobnost abstraktnega mišljenja ni izkazana, intelektualno funkcioniranje je slabo ter da tožnik vedenjsko reprezentira vsestransko kognitivno oškodovanost v smislu spominskih funkcij, mentalno upočasnjenosti, znižanje intelektualnega delovanja, nezmožnosti hitrega in ustreznega govornega izražanja. Prav tako ni vrednotilo ugotovitve izvedenca psihiatra, da so se pri tožniku v popoškodbenem dogodku razvile druge motnje odrasle osebnosti da so testi pri tožniku pokazali rezultate, ki so značilni za starostno populacijo nad 50 let, tožnik pa je star vsega 37 let. Sodišče je zmotno presodilo, da je posledica škodnega dogodka v primeru tožnika le popoškodbeni hipopituitarizem ter da pri njem ni nastal organski psihosindrom ter popoškodbena epilepsija. V posledici tega pa je sodišče prve stopnje tudi prišlo do napačne materialnopravnega zaključka, da tožnikova dela nezmožnost in invalidska upokojitev nista posledica obravnavanega škodnega dogodka. Sodišče bi moralo bolj ustrezno vrednotiti, da tožnik težav, ki jih je imel tekom več kot 7 let trajajočega zdravljenja, ki še ni končano in bo doživljenjsko ne bi imel, če ne bi utrpel telesnih poškodb v obravnavanem škodnem dogodku kot jih je, kar je izkazano tudi z izvedenskim mnenjem, iz katerega izhaja, da tožnik pred škodnim dogodkom ni imel nobenih psihičnih težav ali drugih poškodb in obolenj. Edini vzrok posledic na področju njegove kognitivne oškodovanosti je le obravnavani škodni dogodek. Stališče teorije in sodne prakse je, da pravilna uporaba teorije o adekvatni vzročnosti ne daje podlage za zmanjšanje ali izključitev neposlovne odškodninske obveznosti, kadar je neobičajno večja škoda posledica osebnega stanja (tudi predhodne bolezni) oškodovanca. To sicer ne pomeni, da vzročne zveze med škodnim dogodkom in konkretnim obsegom nastale škode ni treba ugotavljati, kajti tudi ta sklop vzročne zveze mora biti podan. Vendar mora pri tem sodišče izhajati iz pravilnega materialnopravnega izhodišča, da vzročna zveza med škodnim dogodkom in konkretnim obsegom nastale škode ni podana, kadar neka škoda ni verjetna posledica škodnega dogodka. Vzročna zveza pa je podana, kadar je konkreten obseg nastale škode, ki je verjetna posledica škodnega dogodka neobičajno večji zaradi osebnega stanja oškodovanca. Tako bi moralo sodišče upoštevati tudi ugotovitve izvedenca, da so se zaradi telesnih poškodb in posledic pri tožniku njegove življenjske aktivnosti zmanjšale praktično za 100 %.. Upoštevati bi moralo tudi izpoved zaslišane žene tožnika M. T., ki jo je premalo vrednotilo. Če bi sodišče vrednotilo po eni strani tožnikove funkcionalne posledice ter vse omejitve, ki jih ima tožnika zaradi teh funkcionalnih posledic na vseh področjih njegovega življenja ter če bi vrednotilo organsko cerebralno poškodovanost in posledično mentalno disfunkcijo ter tožnikove težave z močnimi glavoboli, zaradi česar je razdražljiv, napet in zmeden, ima počasno mišlenje, je storilnostno neučinkovit in ne zmore biti več vztrajen, ko ima motnje spomina in koncentracije, ko je vse od škodnega dogodka čustven labilen, bi moralo ob pravilni in popolni ugotovitvi dejanskega stanja ter pravilni uporabi materialnega prava tožniku iz odškodninskega naslova zmanjšanja duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti prisoditi vso zahtevano odškodnino. Pritožba še navaja, da je tožnik v tem pravdnem postopku vložil tudi dopolnilno mnenje prof. dr. E. T. in dopolnilno mnenje, katerega je tožena stranka prerekala in ga ni sprejela, se pa šteje kot del trditvene podlage tožnika, ki jo je sodišče prve stopnje popolnoma spregledalo. Izvedenec T. je zapisal, da mu je iz klinične prakse kot strokovnjaku poznano, da je lahko psihična prizadetost oškodovanca po kraniocerebralni poškodbi bistvena, v popolnem nasprotju s sicer odsotno žariščno nevrološko simptomatiko in negativno sliko nevroradiološke diagnostike, da pa strokovno kot zdravnik nima pravice reči, da v tem primeru pač ne gre za nobeno popoškodbeno stanje oziroma posledico, pri čemer je sodišče prve stopnje storilo prav to in na podlagi izvedenskega mnenja Komisije za fakultetna mnenja, ki ga tožnik ni sprejel ravno iz razlogov, ker je bil mnenja, da izvedenec psihiater in klinični psiholog, ki sta sodelovala pri izdelavi mnenja, nista podala točnega odgovora oziroma vzroka tožnikovih posledic in njegovega stanja, vsled česar je ostalo neodgovorjeno vprašanje psihičnih posledic oziroma organsko spremenjenosti tožnika po poškodbi in povsem nekorektno do tožnika, ki je ravno iz teh razlogov vztrajal pri pribavi izvedenskih mnenj posameznih strokovnjakov v tej pravdi, torej nevrologa in endokrinologa, psihiatra in kliničnega psihologa, čemur sodišče prve stopnje ni sledilo. Zato je ostalo dejansko stanje nerazčiščeno, s čimer je storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, posledično pa prišlo do napačnega materialnopravnega zaključka, da organski psihosindrom ni posledica obravnavanega škodnega dogodka. Sodišče je izvedlo v dokaznem postopku le tiste dokaze, ki jih je povzelo v izpodbijani sodbi, ostale dokaze pa je kot nepotrebne zavrnilo, torej je s tem zavrnilo tudi dokazni predlog tožeče stranke za imenovanje drugega izvedenca medicinske stroke, upoštevajoč predvsem neskladja med podanim mnenjem Komisije za fakultetna izvedenska mnenja in izvedenskim mnenjem doc. dr. T., ki ga je sodišče sprejelo kot del trditvene podlage tožnika. Izpostavlja tretji odstavek 254. člena ZPP in navaja, da je v obravnavanem primeru izdelano mnenje obremenjeno s pomanjkljivostmi, saj izvedenci niso podali vzroka tožniku nastalih posledic na njegovi psihi in so podali možnosti drugih motenj oziroma diagnoz, za katere prav tako ni vzroka v medicinski dokumentaciji, vseeno pa je izvedenec T. jasno zapisal, da agrevacijo simptomatike, na kar namiguje izvedensko mnenje Komisije za fakultetna izvedenska mnenja, niso potrditi pritožniku niti nevropsihološki testi, prirejeni specifično za iskanje agrevacije. Zaključek sodišča prve stopnje kljub izdelanemu mnenju Komisije za fakultetna izvedenska mnenja, da organski psihosindrom ni posledica obravnavanega škodnega dogodka je po mnenju tožnika materialnopravno napačen. V posledici takšnega napačnega materialnopravnega zaključka pa je sodišče tudi prišlo do nadaljnjega napačnega materialnopravnega zaključka, da tožnikova dela nezmožnost in invalidska upokojitev nista posledici obravnavanega škodnega dogodka, saj do takšne ugotovitve niso prišli niti izvedenci, ki so jasno ugotovili, da tožnik pred škodnim dogodkom ni imel psihičnih težav, obolenj ali posledic. Takšen zaključek pa je v popolnem nasprotju z listinami, ki se nahajajo v tem pravdnem spisu, izvedenskim mnenjem Komisije za fakultetna izvedenska mnenja, kjer je tožnikova dela nezmožnost na strani 28 mnenja navedena med ugotovitvami izvedencev kot neugodnost, ki jo je tožnik utrpel kot posledico obravnavane nesreče. Če bi sodišče upoštevalo vsa v pritožbi navedena dejstva, bi moralo tožniku prisoditi vso vtoževano odškodnino v višini 51.000,00 EUR iz naslova A0 + zavarovanja z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot tudi mesečno rento in izgubo na dohodku, nadalje pa spremeniti tudi posledično izrek o pravdnih stroških. Tožnik predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje ustrezno pritožbenim navedbam spremeni, zahteva pa tudi povrnitev priglašenih stroškov pritožbenega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi za primer zamude.

5Pritožba tožene stranke je delno utemeljena, pritožba tožeče stranke pa neutemeljena.

6Pritožbeno sodišče skladno določbama prvega in drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se pritožbeno izpodbija in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri tem pa po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., deloma 11. in iz 12. ter 14. točke drugega odstavka 350. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava.

7Tožeča stranka izpodbija zavrnilni del zahtevka iz naslova prisojene odškodnine (zavarovalnine) za nepremoženjsko in premoženjsko škodo iz sklenjenega AO + zavarovanja (točka II izreka) ter posledično stroškovno odločitev (točka IV izreka), tožena stranka pa prisodilni del izreka iz naslova prisojene odškodnine (zavarovalnine) iz AO + zavarovanja (točka I izreka) ter stroškovno odločitev (točka IV izreka). V tem delu je sodba sodišča prve stopnje predmet pritožbenega preizkusa.

8Sodišče prve stopnje je pri razsoji o utemeljenosti zahtevka, ki temelji na med pravdnima strankama nesporno sklenjenem pogodbenem AO + zavarovanju navedlo pravilno materialno pravno podlago, ki jo poleg določb zavarovalne pogodbe s splošnimi pogoji predstavljata glede nepremoženjske škode še določbi 179. in 182. člena Obligacijskega zakonika (OZ).

9Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje po izvedenem dokaznem postopku, v katerem je izvedlo dokaze, povzete v 3. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, zaključilo, da je tožnik v prometni nesreči utrpel pretres možganov z ranami na čelu (točka 7 obrazložitve izpodbijane sodbe), da se pri tožniku v posledici obravnavane nesreče ob oceni izvedencev, da je za razvoj popoškodbene epilepsije le zelo majhna verjetnost (manj kot 5 %), ta v posledici nezgode ni razvila (točka 7 obrazložitve), ugotovilo je, da gre pri tožniku za hipopituitarizem po poškodbi in je to trajna posledice poškodbe (točka 8 obrazložitve), da pa za zatrjevani popoškodbeni organski sindrom ni objektivne podlage, ker pri tožniku ni telesne bolezni, ki bi bila vzročno povezana z njegovim psihičnim stanjem in pri njem ne gre za oransko psihično motnjo, da pri tožniku tudi ni bilo mogoče ugotoviti zatrjevanega upada spoznavnih sposobnosti, ker je le-ta po tožniku prikazan v sklopu simulacije oziroma poudarjen z agravacijo, upada pa v nobenem primeru ni mogoče povezati s škodnim dogodkom (točka 9. obrazložitve). Zaključilo je, da je tožnik v posledici nezgode utrpel pretres možganov z ranami na čelu in posledično tudi hipopituitarizem, ne pa tudi zatrjevane popoškodbene epilepsije in psihoorganskega sindroma. Ob zaključku, da je tožnik v posledic nesreče 9 mesecev v okviru postkomocijskega sindroma prestajal vsakodnevne srednje hude glavobole, nadaljnjih bolečin pa ni povezati s poškodbo, utrpel pa je tudi neugodnosti med zdravljenjem, opredeljene v točki 9 obrazložitve sodbe, mu je iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti odmerilo odškodnino 12.500,00 EUR, preostanek do še zahtevanega zneska pa je zavrnilo. Za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pa je tožniku prisodilo 6.500,00 EUR odškodnine, v presežku pa je njegov zahtevek kot neutemeljen zavrnilo, pri čemer je upoštevalo duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ki so povezane s hipopituitarizmom (točka 10 obrazložitve). Glede na med pravdnima strankama po toženi stranki tožeči že plačanih 1.500,00 EUR, ki v valoriziranem znesku v času odmere odškodnine pred sodiščem prve stopnje predstavlja 1.572,00 EUR, je tako toženi stranki v plačilo tožniku naložilo še 17.428,00 EUR z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. V celoti pa je zavrnilo zahtevek za odškodninsko rento in plačilo izgube na dohodku, ker je zaključilo, da tožnikova dela nezmožnost ni posledica obravnavanega škodnega dogodka, saj tožnikove motnje odrasle osebnosti in vedenja v odrasli dobi, ni mogoče vzročno povezati s škodnim dogodkom (točka 13 obrazložitve izpodbijane sodbe).

10.Sodišče prve stopnje se je pri zaključkih glede obsega poškodb in škodnih posledic, povezanih s škodnim dogodkom, utemeljeno in pravilno oprlo na v tem pravdnem postopku po sklepu sodišča izdelano izvedensko mnenje Komisije za fakultetna izvedenska mnenja Univerze v Ljubljani, Medicinske fakultete v Ljubljani z dne 2. 4. 2014, z dopolnitvijo z dne 12. 6. 2014. Kot je pravilno povzelo sodišče prve stopnje, so komisijo sestavljali izvedenci štirih strok: nevrolog, endokrinolog, psihiater in klinični psiholog. Tudi pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da je mnenje komisije izčrpno, popolno, logično obrazloženo in brez notranjih nasprotij, v dopolnitvi pa jasno odgovorjeno na vsa izpostavljena vprašanja tožeče stranke, ki je nanj podala pravočasne pripombe. Ko pa je izvedensko mnenje jasno, popolno in brez notranjih nasprotij in ko je v dopolnitvi odgovorjeno tudi na zastavljena vprašanja, da ne pušča dvoma o njegovi pravilnosti, ni potrebe po določitvi novega izvedenca oziroma izvedencev. Sodišče prve stopnje je tako ravnalo pravilno, ko obrazloženo ni sledilo predlogu tožeče stranke, ki je tudi po pisni dopolnitvi mnenja (z vlogo z dne 2. 9. 2014) vztrajala pri določitvi novih izvedencev posameznih strok. Tako sodišče prve stopnje ni storilo pritožbeno očitane bistvene kršitve postopka iz 254. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP, niti ni storilo absolutne bistvene kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, v kolikor pritožba s tem pritožbenim očitkom meri nanjo, saj je razumno in skladno z določbo 254. člena ZPP obrazložilo, čemu ni sledilo v predlogu tožeče stranke po določitvi novih izvedencev. Res je, da je tožeča stranka v pravdi predložila tudi mnenje prof. dr. E. T. (op. z vlogo tožeče stranke z dne 2. 12. 2013 in dopolnitev z vlogo z dne 6. 3. 2014), izdelano v drugi pravdni zadevi, vendar tega, kot ugotavlja tudi tožeča stranka v pritožbi, tožena stranka ni sprejela. To pa pomeni, da to mnenje ni del dokaznega gradiva, ampak le trditvene podlage tožeče stranke. To mnenje je bilo v spis predloženo pred izdelavo izvedenskega mnenja Komisije za fakultetna izvedenska mnenja MF v Ljubljani, ki je bila določena za izvedensko delo s sklepom sodišča prve stopnje z dne 12. 2. 2014, iz mnenja pa tudi izhaja, da se s spisovnim gradivom, vključno z mnenjem izvedenca prof. T., komisija tudi seznanila (primerjaj: npr. stran 10 izvedenskega mnenja). Ker izven pravde izdelano izvedensko mnenje, ki ga nasprotna stranka ne sprejme, ne predstavlja dokaznega gradiva, se sodišče prve stopnje tudi ni bilo dolžno do njega dokazno opredeljevati, poleg tega pa je poudariti, da je komisija v dopolnitvi mnenja jasno odgovorila na vsa po tožeči stranki zastavljena vprašanja. Sodišče prve stopnje je torej utemeljeno sledilo in se v dokaznih zaključkih tudi utemeljeno oprlo na interdisciplinarno izvedensko mnenje Komisije za fakultetna izvedenska mnenja MF v Ljubljani in tudi pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, ko je zaključilo, da je tožnik v obravnavani nesreči utrpel pretres možganov z ranami na čelu in popoškodbeni hipopituitarizem, ni pa utrpel popoškodbene epilepsije, saj le 5 % verjetnost, kolikor so jo za nastanek le-te ocenili izvedenci, ne zadošča za zanesljiv zaključek o obstoju le-te v posledici poškodbe, prav tako pa so izvedenci tudi prepričljivo izključili obstoj organskega psihosindroma kot posledice nezgode, ker zanj ni objektivne podlage.

11Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki tožeče stranke o nepopolnosti izvedenskega mnenja Komisije za fakultetna izvedenska mnenja MF v Ljubljani, ker da ta ni ugotovila vzroka tožniku nastalih posledic v njegovi psihi in so podali možnost drugih diagnoz, za katere pa ni vzroka v medicinski dokumentaciji tožnika. V izvedenskem mnenju komisije je namreč (primerjaj zlasti strani 23 in 24) jasno povedano, katere diagnoze so pri tožniku mogoče, pri čemer je pod opredelitvijo F 68.8: “druge opredeljene motnje odrasle osebnosti in vedenje v odrasli dobi” tudi pojasnjeno, da bi bilo mogoče pri tožniku podrobneje ugotoviti, za katero od diagnoz gre, z daljšim opazovanjem na enoti na forenzično psihiatrijo, kar pa ne bi bistveno pripomoglo pri odgovorih na vprašanja sodišča. V dopolnitvi mnenja pa je zapisano tudi, da ugotovljene psihične motnje pri tožniku, to je Druge opredeljene motnje odrasle osebnosti in vedenja v odrasli dobi F 68.8., ni mogoče vzročno povezati s škodnim dogodkom, ker ne gre za organsko psihično motnjo (primerjaj stran 8 dopolnilnega mnenja, četrti odstavek).

12Neutemeljene se tako pokažejo pritožbene navedbe tožeče stranke, da sodišče ni dalo zadostne teže izvedenskemu mnenju, in sicer v pritožbi obširno opisanim težavam tožnika, saj pritožba sledi mnenju le selektivno in spregleda tiste strokovne zaključke, ki niso tožeči stranki v korist (npr. pri po tožniku zatrjevani vsestranski kognitivni oškodovanosti zaključkov o agravaciji in simulaciji, da upada spoznavnih spoznavnih sposobnosti tako pri tožniku v posledici nesreče ni mogoče ugotoviti, da za psihoorganski sindrom ni objektivne podlage).

13Vprašanje vzročne povezanosti med škodnim dogodkom in obsegom škode je v prvi vrsti, tako tudi v konkretnem primeru, najprej dejansko vprašanje, ki sodi v domeno izvedencev. Ob prepričljivem in popolnem izvedenskem mnenju so neutemeljene tudi pritožbene navedbe tožeče stranke, da sodišča ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja.

14Prav tako so neutemeljene tudi pritožbene navedbe tožeče stranke, ki sodišču prve stopnje očitajo, da ni upoštevalo sodne prakse in ni pravilno uporabilo teorije o adekvatni vzročnosti, ki ne daje podlage za zmanjšanje ali izključitev neposlovne odškodninske obveznosti, kadar je neobičajno večja škoda posledica osebnega stanja (tudi predhodne bolezni) oškodovanca. Že pritožba sama navaja, da je tožnik pred škodnim dogodkom opravljal delo policista, za katerega je bil tako fizično kot psihično sposoben in da tožnik pred škodnim dogodkom ni imel nobenih psihičnih težav ali drugih poškodb in obolenj. Zato v konkretnem primeru ne gre za takšen primer, kot je opisano zgoraj. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenskega mnenja Komisije za fakultetna izvedenska mnenja MF v Ljubljani dokazno podprto zaključilo, katere tožnikove škodne posledice so povezane s škodnim dogodkom in katerih ni mogoče vzročno povezati in se posledično kot neutemeljeni izkažejo tudi pritožbeni očitki o nepravilni uporabi teorije o adekvatni vzročnosti. Sodišče prve stopnje ob strokovnih zaključkih izvedencev, ki so sestavljali imenovano komisijo, tudi ni imelo podlage za zaključek, za katerega se zavzema pritožba, da so se tožnikove življenjske aktivnosti v posledici poškodb iz škodnega dogodka 100 % zmanjšale.

15Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe tožene stranke, ki pritožbeno nasprotuje zaključkom sodišča prve stopnje, da se je pri tožniku v posledici obravnavane poškodbe razvil hipopituitarizem. Za takšen zaključek je sodišče prve stopnje imelo oporo v izvedenskem mnenju komisije. Iz mnenja namreč izhaja, da bi glede na anamnezo (izpadanje las in dlak, ki se je začelo 3 tedne po poškodbi, upad libida in potence), lahko prišlo do pojava hipopituitarizma po poškodbi. Da je hipopituitarizem vzročno povezan s poškodbo, izhaja tudi iz mnenja, da je poškodba pustila trajne posledice, to je, da zaradi hipopituitarizma s prizadetostjo hipofizno-suprarenalne in hipofizno-gonadne osi bolnik potrebuje doživljenjsko substitucijsko terapijo s hidrokortizonom in substitucijo z Nebidom, pri čemer je opustitev hidrokortizona smrtno nevarna (prim. stran 25 izvedenskega mnenja). Ob tem je še pojasniti, da pritožba, ko nasprotuje temu zaključku sodišča, v bistvu nasprotuje izvedenskemu mnenju, kar pa bi morala pravočasno storiti pred sodiščem prve stopnje. Pred sodiščem prve stopnje je tovrstne navedbe sicer podala, vendar prepozno, kot je pravilno in skladno s spisovnim gradivom zaključilo sodišče prve stopnje. Zato tudi s temi pritožbenimi navedbami, s katerimi izpodbija predvsem strokovne zaključke izvedencev, pritožbeno ne more uspeti.

16Sodišče prve stopnje je za poškodbe in popoškodbene posledice, ki so vzročno povezane z poškodbo v obravnavanem škodnem dogodku, tožniku za telesne bolečine med neugodnosti med zdravljenjem, pri čemer je upoštevalo, da je v posledici poškodbe, in sicer pretresa možganov z ranami na čelu, tožnik po nesreči v okviru postkomocijskega sindroma, ki je trajal 9 mesecev, prestajal vsakodnevne srednje hude bolečine v obliki glavobolov, nadaljnjih bolečin pa ni več mogoče povezati z obravnavano poškodbo. Upoštevajoč tudi neugodnosti, kot jih je sodišče na osnovi tudi izvedenskega mnenja opredelilo v točki 9 obrazložitve, je tožniku odmerilo odškodnino 12.500,00 EUR.

17Tožeča stranka se neutemeljeno zavzema za zvišanje odškodnine, saj dejansko stanje, 9-mesečne vsakodnevne srednje hude bolečine v obliki glavobolov, ki jih je na osnovi izvedenskega mnenja vzročno povezati z nezgodo, kot tudi neugodnosti, vključno s številnimi specialističnimi pregledi, ki jih je tožnik prestajal, namreč ne dajejo dejanske podlage za višjo odškodnino. Upoštevati je treba, da nadaljnjih bolečin ni povezati s poškodbo. Pritrditi pa je pritožbi tožene stranke, da je odškodnina iz tega naslova, zlasti tudi glede na načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine, previsoko odmerjena. Po presoji pritožbenega sodišča predstavlja pravično denarno zadoščenje, upoštevaje kriterije iz 179. člena OZ in tudi tako načelo individualizacije kot načelo objektivne pogojenosti odškodnine, znesek 8.500,00 EUR. Sodišče prve stopnje je pravilno in utemeljeno štelo kot neugodnosti med zdravljenjem tudi zdravniške preglede, ki jih je tožnik v zvezi s svojim zdravstvenim stanjem opravil, saj so bili ti nedvomno potrebni zaradi ustrezne diagnostike in opredelitve tožnikovih težav. Ob ugotovljenih neugodnostih in upoštevaje 9 mesečne srednje hude, pogoste (vsakodnevne) telesne bolečine - glavobole, ki jih je tožnik trpel v okviru postkomocijskega sindroma, pa znesek 8.500,00 EUR predstavlja pravično denarno zadoščenje in je tako odmerjena odškodnina iz tega naslova primerljiva tudi s primerljivimi primeri v sodni praksi. Glede na to, da pritožba tožene stranke izrecno izpostavlja primer oškodovanke, obravnavan v sodbi Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 2711/2012, odškodnina pa je zajemala tri vrste nepremoženjske škode, pa v pritožbi napačno povzema, da je bila za več poškodb oškodovanki tam priznana odškodnina le 6.665,39 EUR. Celotna odmerjena odškodnina, ki je bila oškodovanki priznana, je bila namreč za tri oblike nepremoženjske škode 16,3 povprečne neto plače glede na razmere v času izdaje prvostopne sodbe, za telesne bolečin in neugodnosti pa je bilo oškodovanki odmerjenih 9.000,00 EUR odškodnine.

18Kot je bilo že obrazloženo, je sodišče imelo dejansko oporo za priznanje duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti tako v izvedenskem mnenju, ki je hipopituitarizem vzročno povezalo s poškodbo, kot tudi v izpovedbi zakonite zastopnice o duševnem trpljenju in zmanjšanju življenjskih aktivnosti tožnika, na katero se je kot izveden dokaz tudi oprlo. Obrazložitev sodišča prve stopnje v 10. točki obrazložitve je prepričljiva in dokazno podprta, odškodnina v višini 6.500,00 EUR pa tudi po presoji pritožbenega sodišča predstavlja ustrezno in pravično denarno zadoščenje za to obliko škode. Neugodnosti med zdravljenjem pa je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo v okviru priznane odškodnine za telesne bolečine in neugodnosti v času zdravljenja. Pritožba tožene stranke v smeri, ko graja odločitev sodišča prve stopnje o priznanju odškodnine za duševne bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in se sklicuje na neugodnosti med zdravljenjem, tako ni utemeljena, za višjo odškodnino iz tega naslova, za kar se zavzema tožeča stranka, pa ob že obrazloženem tudi ni dejanske podlage.

19Skupaj odmerjena odškodnina tako predstavlja ob pravilni uporabi materialnega prava 15.000,00 EUR, kar predstavlja približno 15 povprečnih neto plač v času odmere odškodnine pred sodiščem prve stopnje (op. povprečna neto plača v naši državi maja 2015 je bila 997,51 EUR). Tako odmerjena odškodnina je ustrezna, saj upošteva vse konkretnosti obravnavanega primera in izraža ustrezno umestitev med različne prisojene odškodnine v sodni praksi.

20Ob upoštevanju strokovnih zaključkov izvedenskega mnenja Komisije za fakultetna izvedenska mnenja MF v Ljubljani, je sodišče utemeljeno in pravilno zavrnilo tudi zahtevek tožeče stranke iz naslova izgube na zaslužku in mesečne rente. Zaključki sodišča prve stopnje v 13. točki obrazložitve so pravilni in jim pritrjuje tudi pritožbeno sodišče. Tožeča stranka v pritožbi nepravilno interpretira izvedensko mnenje, ko navaja, da je v izvedenskem mnenju na 28. strani tožnikova nezmožnost dela navedena med ugotovitvami izvedencev kot neugodnost, ki jo je tožnik utrpel kot posledico obravnavane nezgode. Iz mnenja jasno izhaja, da se neugodnosti, ki jih je tožnik utrpel kot posledico nesreče, nanašajo na hospitalizacijo ob nesreči, diagnostične preiskave po nesreči s posledičnim obsevanjem, hospitalizacijo zaradi opredelitve epilepsiji in prejemanje zdravil.

21Ob pravilni uporabi materialnega prava (peta alineja 358. člena ZPP) je bilo tako pritožbi tožene stranke glede glavne stvari delno ugoditi in odmerjeno odškodnino za telesne bolečine in neugodnosti znižati za 4.000,00 EUR in tožbeni zahtevek za ta znesek z zamudnimi obrestmi še zavrniti, upoštevaje že plačani in valoriziran znesek pa tako znižati v plačilo toženi stranki naloženi znesek iz 17.428,00 EUR na 13.428,00 EUR. Pritožbo tožeče stranke pa je bilo glede glavne stvari v celoti zavrniti, saj je sodišče prve stopnje ob pravilno ugotovljenem dejanskem stanju tudi materialno pravo pravilno uporabilo in ni storilo očitanih bistvenih kršitev postopka. Pritožbeno sodišče ob pritožbenem preizkusu pritožbeno izpodbijane sodbe v izpodbijanih delih tudi ni zasledilo postopkovnih kršitev, na katere mora paziti uradoma (drugi odstavek 350. člena ZPP).

22Obe pravdni stranki izpodbijata tudi stroškovno odločitev. Medtem ko tožeča stranka obrazložene stroškovne odločitve vsebinsko ne izpodbija, veže jo le na morebitni uspeh s pritožbo, pa tožena stranka graja stroškovno odločitev sodišča prve stopnje glede odmere potrebnih stroškov tožeče stranke, ker naj bi bili tožeči stranki odvetniški stroški nagrade za posel neutemeljeno priznani. Vendar temu ni tako, saj je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo, da je za priznanje tega dela stroškov imelo podlago v tretjem odstavku opombe številka 3 tretjega dela Tarife, kot sestavnega dela Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT), ki ga je uporabilo glede na drugi odstavek 20. člena sedaj veljavne Odvetniške tarife (OT).

23Vendar pa delni uspeh s pritožbo tožene stranke na pritožbeni stopnji in posledično delno znižanje odškodnine oziroma zavarovalnine terja poseg tudi v stroškovno odločitev, saj se je uspeh pravdnih strank spremenil. Skladno z določbo drugega odstavka 154. člena ZPP namreč uspeh tožeče stranke ni več 25 %, ampak le približno 20 % in je glede na dosežen uspeh ob pravilno odmerjenih stroških postopka tožeča stranka upravičena do povrnitve 20 % stroškov (od 3903,21 EUR torej do 780,64 EUR), tožena stranka pa tako do povrnitve 80 % njenih stroškov (od 2622,74 EUR do 2098,19 EUR), kar pa je terjalo delno spremembo stroškovne odločitve v točki IV. izreka tako, da je znesek 991,30 EUR nadomestiti z zneskom 1317,55 EUR.

24Obe pravdni stranki sta priglasili tudi stroške pritožbenega postopka. Tožeča stranka s pritožbo ni bila uspešna, zato bo svoje stroške pritožbenega postopka morala kriti sama (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Tožena stranka je s pritožbo uspela le deloma, saj je uspela z znižanjem 4.000,00 EUR, kar je približno z 23 %. Potrebne stroške predstavlja sodna taksa za pritožbo 567,00 EUR in 20,00 EUR materialnih stroškov, to je 587,00 EUR, pri čemer 23 % predstavlja 135,00 EUR. To pa je tudi znesek potrebnih pritožbenih stroškov, ki jih mora tožeča stranka glede na pritožbeni uspeh tožene stranke le-tej povrniti v roku 15 dni od vročitve te sodbe (155. člen in drugi odstavek 154. člena v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP).