VSL sodba II Cpg 537/2016

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Z uvodoma navedeno odločbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 195372/2013 z dne 6. 12. 2013 v 1. in 3. odstavku izreka glede plačila 77,60 EUR s pripadki in izvršilnih stroškov v znesku 20,08 EUR razveljavilo in v tem delu postopek ustavilo (I. točka izreka). V preostalem delu je citirani sklep ohranilo v veljavi (II. točka izreka) ter toženi stranki naložilo, da tožeči stranki povrne 136,00 EUR pravdnih stroškov (III. točka izreka).

2Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pritožila tožena stranka. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da sklep o izvršbi razveljavi in tožbeni zahtevek zavrne oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbenih stroškov ni priglasila.

3Tožeči stranki je bila pritožba vročena, vendar nanjo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5V predmetni zadevi je tožena stranka s tožečo stranko sklenila več pogodb, s katerimi je naročila mobilne elektronske komunikacijske storitve tožeče stranke. Sestavni del teh pogodb so bili tudi Splošni pogoji poslovanja, v katerih je bilo določeno, da če naročnik v 15 dneh po zaključku obračunskega obdobja ne prejme računa in o tem ne obvesti tožeče stranke, se šteje, da ga je prejel 15 dan po izdaji (6.17 člen) in da naročnik, če ne sporoči spremembe podatkov, med drugim tudi spremembe naslova, nosi vse finančne posledice, ki so nastale zaradi nepravočasnega javljanja sprememb (322 člen).

6Tožena stranka se je v postopku na prvi stopnji plačilu računa za mesec april 2013 branila (le) z ugovorom, da računa ni prejela (oziroma, da ga je prejela šele 16. 12. 2013), ker je ravno v maju 2013 spremenila poslovni naslov. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je to dejstvo razvidno iz sodnega/poslovnega registra. Vendar pa tožena stranka ni trdila, da je o spremembi naslova, kot tudi o ne prejemu računa, obvestila tožečo stranko. Po oceni sodišča prve stopnje je zato, upoštevaje določbi 6.17 in 3.22 Splošnih pogojev, vseeno prišla v zamudo že maja 2013. Tožbenemu zahtevku na plačilo računa za april 2013 v znesku 1.982,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 6. 013 dalje je zato v celoti ugodilo.

7Tožena stranka v pritožbi vztraja, da je sporni račun prejela šele 16. 12. 2013, da v času vložitve predloga za izvršbo z njim ni bila seznanjena in da v zvezi s tem računom ni prejela nobenih opominov. Te navedbe pa za odločitev niso pravno relevantne, saj je bil v konkretnem primeru prejem računa na podlagi 6.17 člena Splošnih pogojev vzpostavljen s fikcijo in je torej vseeno ali in kdaj (oziroma ali sploh) je tožena stranka račun za april 2013 dejansko prejela. Posledično sodišče prve stopnje v zvezi z vprašanjem, kdaj je tožena stranka računa dejansko prejela upravičeno ni izvedlo dokaza z zaslišanjem priče A. A. (to svojo odločitev pa je tudi ustrezno obrazložilo – prim. 8., 11. in 12. točko obrazložitve izpodbijane sodbe) in so nasprotne pritožbene navedbe neutemeljene. Enako velja za pritožbene navedbe, da bi se bilo na določila Splošnih pogojev mogoče sklicevati le, če bi račun (in morebitni opomini) prišel na stari naslov tožene stranke, saj kaj takega iz sklenjenih pogodb in Splošnih pogojev ne izhaja.

8Z navedbami, da v predmetni zadevi o spornem dejanskem stanju ni bilo mogoče odločiti že na podlagi predloženih pisnih dokazov, pritožnica uveljavlja kršitev drugega odstavka 454. člena ZPP, kar v sporih majhne vrednosti ni dovoljen pritožbeni razlog (prim. prvi odstavek 454. člena ZPP). Pritožbeno sodišče se zato do teh navedb ni opredeljevalo.

9Glede na navedeno pritožba ni utemeljena, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbo zavrnilo ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).