VSC sodba Cp 18/2016

1.Pritožbi tožeče stranke se ugodi, sodba sodišča prve stopnje, vsebovana v točki II izreka (glede odškodninske odgovornosti prvo in drugo tožene stranke) se spremeni tako, da sta prvo tožena in drugo toženi stranki 100 % odškodninsko odgovorni tožeči stranki, pritožba tožene stranke pa se kot neutemeljena zavrne in se v tem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

2. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

1S sodbo P 578/2013 z dne 16. 11. 2015 je sodišče prve stopnje odločilo, da so tožene stranke odškodninsko odgovorne tožeči stranki za škodo, ki jo je utrpela v škodnem dogodku dne 9. 9. 2011 in sicer tretje tožena največ do zneska obveznosti po polici za paketno zavarovanje premoženja in premoženjskih interesov lastnikov stanovanjskih hiš številka ... z dne 21. 10. 2010, prvo tožena in drugo tožena stranka pa do preostanka škode v višini 90 %, v presežku 10 % trpi tožnik škodo sam. Odločitev o višini odškodnine in o stroških postopka je sodišče prve stopnje pridržalo za končno odločbo. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov najprej zaključilo, da je tudi prvo tožena stranka pasivno legitimirana v tej pravdi, ker je toženec imetnik psa, saj ga tudi sam šteje za svojega oziroma družinskega, zato ga je sodišče štelo kot imetnika psa, ki je v skladu z določbo 158. člena OZ dolžan poskrbeti za njegovo ustrezno nadzorstvo. Nadalje je sodišče ugotovilo, da se je tožnik poškodoval na pločniku, ko je spuščen in napadalen pes tožencev napadel tožnikovega psa, tožnik pa je padel po tem, ko je zaradi napada psa M. povlekel nazaj na pločnik svoja psa. Tožnik je uspel dokazati, da je padec in v tej zvezi nastala telesna poškodba v vzročni zvezi med odškodninsko odgovornostjo imetnika domače živali in tem, da slednji ni poskrbel za potrebno varstvo in nadzorstvo psa. Toženi stranki bi morali poskrbeti, da njun pes ne bi s svojim nepredvidljivim ravnanjem ogrožal življenja in zdravja ljudi ter stvari, še posebej v naselju, kjer je predpisano še strožje nadzorstvo in varstvo in je treba imeti psa na vrvici. Tožnikova škoda je zagotovo nastala v posledici opuščenega nadzora nad psom M. Ker je bil tožnik ustrezno obut in je imel na ustreznem povodcu dva psa, ki sta bila šolana, mu zaradi tega ni mogoče pripisati soprispevka. Glede na dejstvo, da je kot vodnik psa mogel pričakovati, da bo prišlo do situacije, ko bosta psa skočila na cesto in ju bo moral zaradi nevarnosti prihajajočih vozil potegniti nazaj na pločnik, je sodišče prepričano, da njegova odločitev, da hkrati pelje dva psa po pločniku, ob prometni cesti, ni pomenila tožnikovega nadzorstva psov, prilagojenega prav vsakim razmeram in situacijam in ker je tožnik bil star 61 let je s tem tudi sam soprispeval k nastali škodi. Zato je sodišče odločilo, da je tožnik v višini 10 % soprispeval k nastanku škodnega dogodka, v preostalem do 90 % škode pa sta odgovorna toženca. O višini tožbenega zahtevka bo sodišče odločilo po pravnomočnosti vmesne sodbe, v končni odločbi.

2Zoper takšno odločitev se pritožuje tožeča stranka ter prvo in drugo toženi stranki.

3Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz člena 338 Zakona o pravdnem postopku (ZPP), saj je mnenja, da je sodišče sprejelo napačno odločitev, ko je tožniku pripisalo 10 % soprispevek k nastali škodi. Tožeča stranka pritožbeno graja stališče prvostopnega sodišča, ki glasi: “Sodišče ne more prezreti dejstva, da je tožnik vendarle vodil hkrati dva psa, po oceni izvedenca težka od 24 do 25 kg (B.) in 17 do 19 kg (R.), da ju je vodil po pločniku, ob prometni cesti, pri čemer je bila dolžina povodcev cca 1,5 do 1,8 m, širina pločnika pa 1,2 m. Po prepričanju sodišča bi tožnik, kot dolgoletni vzreditelj psov zagotovo moral pričakovati tako situacijo, da bosta psa skočila na cesto oziroma da ju bo moral zaradi nevarnosti prihajajočih vozil potegniti nazaj na pločnik. Sodišče je pri presoji očitane tožnikove neskrbnosti tudi upoštevalo, da je bil tožnik ob škodnem dogodku star 61 let in da je na naroku za glavno obravnavo, ko je s težavo vstal s stola pojasnil, “da ga bolijo noge.” Sodišče je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker je prezrlo dejstvo, da je od škodnega dogodka do zaslišanja tožnika preteklo že več kot 3 leta in da je tožnik zmanjšal svoje življenjske aktivnosti in splošno kondicijo, ravno zaradi škodnega dogodka. Tožnik je oba psa do obravnavanega škodnega dogodka povsem brez težav uspešno vodil na sprehode. Sodišče je tudi povsem mimo konkretnih ugovorov toženca sprejelo sporni zaključek o tožnikovem neskrbnem ravnanju. Psa sta bila dobro vzgojena in socializirana, kot izhaja iz mnenja sodnega izvedenca kinologa, tožnik pa je imel tudi strokovno kinološko znanje in je tudi pravilno vodil psa. Izpodbijana sodba je zmotna tudi v dejanskem pogledu in sicer glede vstajanja tožnika s stola in da tožnik ni ustrezno ocenil svojih zmožnosti vodenja dveh psov in bi po prepričanju sodišča zagotovo moral pričakovati, da ga bosta dva psa ob nepričakovani situaciji potegnila s povodcem vred. Sodišče bi pri tem moralo pravilno ugotoviti, da je pes tožencev, ki ni bil na povodcu in je bil brez nadzora in je pritekel do tožnika in njegovih dveh psov, povzročil pasji spopad in posledično tožnikove hude telesne poškodbe. Iz mnenja sodnega izvedenca za kinologijo ne izhaja nobena tožnikova nepravilnost ali ugotovljena neskrbnost glede konkretnega vodenja obeh psov. Iz mnenja izvedenca izhaja, da ni dejanske podlage za zaključek, da je tožnik sokriv oziroma da je soprispeval k nastanku obravnavanega škodnega dogodka. Tožnik ni kršil nobene zakonske določbe in nobenega predpisa glede vodenja psov, pa tudi se ni prekršil zoper splošna načela skrbnosti. Psa je dejansko vodil na primernem povodcu, po pločniku in ne po magistralni cesti, kot sta to želela prikazati toženca. Tožnikova psa sta bila strokovno vzgajana in socializirana, med sabo sta se povsem razumela, prejemala sta odlične ocene na številnih preteklih tekmovanjih in je sodišče zato zmotno uporabilo materialno pravo, ko je tožniku pripisalo 10 % soprispevek. Predlaga spremembo sodbe in priglaša pritožbene stroške.

4Zoper obsodilni del se pritožujeta prvo in drugo tožena stranka. Po mnenju pritožbe, sodišče ni zadostno obrazložilo ugovora pasivne legitimacije prve tožene stranke R. P. Način izražanja v njegovi izpovedbi “naš pes” še ne pomeni, da je tudi prvo tožena stranka dolžna skrbeti za njegovo ustrezno nadzorstvo in da je s tem podana njegova odgovornost. Prav tako ni imelo sodišče prve stopnje razlogov, da bi lahko zaključilo, da je prav pes M. povzročil nevarno situacijo, v kateri je tožniku nastala škoda. Ker nihče ni videl tožnikovega padca, je zato tožnikova izpovedba, da ga je poškodoval pes tožencev nedokazana. Tudi priča S. R. padca ni videl, zaradi vsega tega se utemeljeno zastavlja vprašanje domnevnega padca tožnika, ki naj bi bil v vzročni zvezi z dejstvom, da je na cesto priletel pes tožencev in šel proti psom tožnika, pri čemer tudi ne gre spregledati izpovedi priče S. R., ki je povedal, da sam ni kaj dosti videl, da bi kateri pes grizel, psi so tam le renčali drug na drugega. Glede na dejstvo, da ni dokazov, da bi tožnik padel zaradi opustitve varstva in nadzora psa tožencev, je odločitev nepravilna. Neutemeljeno je sklepanje sodišča, da ni bilo poskrbljeno za varstvo in nadzorstvo psa zato, ker je pes s svojim nepredvidljivim ravnanjem ogrožal življenja in zdravja ter stvari, še posebej v naselju. Tožena stranka tudi meni, da sodišče ni pravilno ugotovilo vzročne zveze, saj je pri ugotavljanju vzročne zveze, po teoriji adekvatne vzročne zveze potrebno izmed več okoliščin, ki so v zvezi z nastankom škode, kot pravno upošteven vzrok šteti le tiste okoliščine, ki po rednem teku stvari pripeljejo do določene škodne posledice. Zato je tudi neutemeljen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik le z 10 % soprispeval k nastalemu škodnemu dogodku. Tožnik ni hodil po pločniku, zlasti pa glede na psihofizične sposobnosti tožnika, o katerih se je lahko sodišče prepričalo tudi ob njegovem zaslišanju, je mogoče zaključiti, da ni bil sposoben obvladovanja dveh psov teže 41 oziroma 44 kg. Pritožba je mnenja, da je tožnik vsaj s 50 % prispeval k nastalemu škodnemu dogodku. Sodišče je tako zmotno ugotovilo dejansko stanje in tudi zmotno uporabilo materialno pravo. Predlaga spremembo sodbe sodišča prve stopnje.

5Pritožbi sta bili vročeni nasprotnim strankam, ki sta na pritožbi odgovorili.

6Po prepričanju tožeče stranke, pritožba tožene stranke ni utemeljena. Tožnik je namreč pravilno vodil psa, za kar je sodišče tudi imelo podlago v mnenju sodnega izvedenca. Tožnik je bil ob škodnem dogodku star 61 let in splošno je znano, da so moški pri teh letih nedvomno fizično zmožni voditi dva psa, zlasti takšna dva, kot je bilo v konkretnem primeru, saj sta tudi po oceni izvedenca vodljiva psa. Dejstvo je, da je izključno pes toženca povzročil nevarno situacijo, ki je v obravnavanem primeru tožnik ni mogel pričakovati, zlasti ne zato, ker je pes toženca povsem nenadno in na neobičajnem in na nepredvidljivem mestu pritekel preko prometne ceste in da je bila v danih okoliščinah tožnikova misel in ravnanje usmerjeno predvsem v to, da se pasji spopad ne bi odvijal na sredi prometne ceste, da bi s tem preprečil še večjo nevarnost za udeležence v prometu in s tem še večjo potencialno škodo od neposredno preteče. Bistveno je, da je bil pes M. prosto spuščen in brez kontrole lastnika ter je v konkretnem primeru bilo vedenje psa kot lovskega psa z nagonom po napadanju in naganjanju vzrok za nastanek nezgode. Tožnik je povsem pravilno hodil po pločniku in je imel oba psa na povodcu.

7Odgovor na pritožbo tožeče stranke podajata toženi stranki. Po mnenju toženih strank je sodišče pravilno ocenjevalo soodgovornost tožnika za nastalo škodo, pri čemer je tožena stranka že v svojih pritožbenih izvajanjih navedla, da je sodišče soodgovornost tožnika ocenilo v znatno prenizkem odstotku. Neutemeljen je zaključek tožnika da je sodišče prezrlo, da je šlo za posplošeno tožnikovo izjavo, ko je ta na vprašanje sodišča odgovoril, da ga bolijo noge in roke in da so tu leta. Takšno stanje pa ni posledica telesne poškodbe iz obravnavanega škodnega dogodka. Prvo tožena in drugo tožena izpostavljata mnenje izvedenca v delu, ko ta navaja, da je vsak pri vodenju psa dolžan opazovati okolico in nepredvidljive dogodke, da jih lahko reši, preden pride do kritičnih situacij. Zato je neutemeljena interpretacija in zaključek tožeče stranke, da je izvedenec podal jasno mnenje, v katerem ni dejanske podlage za zaključek, da je tožnik sokriv oziroma da je soprispeval k nastanku obravnavanega škodnega dogodka. Predlagata, da se pritožba kot neutemeljena zavrne.

8Pritožba toženih strank ni utemeljena, pritožba tožeče stranke pa je utemeljena.

9Neutemeljene so pritožbene navedbe toženih strank, da se sodišče ni dovolj eksplicitno in natančno opredelilo do pasivne legitimacije prvo toženca. Sodišče je dejansko stanje za zaključek o njegovi pasivni legitimaciji opisalo v točki 10 obrazložitve. Iz teh ugotovitev izhaja, da je šlo za družinskega psa, za katerega vsi skupaj skrbijo, kot sta skladno izpovedala drugo toženka in J. P. Prav tako je prvo toženec, zaslišan kot stranka, še sam pojasnil, da lastništvo psa ni pomembno in da je psa dobil v dar, za god od otrok, da so mu ga otroci prinesli na vikend, da je pes njihovo lastništvo in da ima prvo toženec iz ljubezni še sedaj tega psa s seboj na vikendu in da za psa ni skrbela samo drugo toženka ampak tudi prvo toženec. Prvo toženec je tudi izpolnil prijavo škodnega dogodka, v kateri je zapisano, da gre za “našega psa”. V svoji izpovedi pa tudi ni zanikal imetništva psa, ker ga ima za svojega oziroma družinskega in je zato pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je tudi prvo toženec, v skladu z določilom drugega odstavka 158. člena OZ, bil dolžan poskrbeti za ustrezno nadzorstvo nad psom. Pravilnosti odločitve pritrjuje tudi sodna praksa Vrhovnega sodišča RS po kateri je pojem imetnika psa, ki odgovarja za škodo, povzročeno s strani psa drugim, širši od pojma lastništva psa. To je vsak tisti, ki mu je pes zaupan oziroma ga ima v varstvu, oskrbi in pod nadzorom, pa čeprav formalno pravno ni njegov lastnik. Če je tako, pa je logično, da za škodo odgovarja imetnik (gospodar, rejec) in torej ne le lastnik psa. (1) Pritožba toženih strank v tem delu tako ni utemeljena in je zato pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je prvo toženec pasivno legitimiran kot imetnik psa, kateri je povzročil škodni dogodek.

10Nadalje ni utemeljena pritožbena navedba toženih strank, da sodišče prve stopnje ni pravilno ugotovilo redosled dogodkov, ker nihče ni videl celotnega dogodka in nihče ni videl padca tožnika. Da bi naj tožnik padel pri tem, ko je pes tožencev pritekel na cesto in zagrabil za nogo psa B., naj bi izhajalo le iz izpovedbe tožnika. Te pritožbene navedbe niso utemeljene. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov zaključilo, da je tožnik padel pri vodenju dveh psov, na pločniku in ne na cesti, zato tudi priča R. njegovega padca ni mogla videti. Ta priča je namreč videla psa tožencev, ko je bil skupaj s tožnikovima psoma na cesti. Tožnikov pes je bil poškodovan, tožnik je odšel takoj po dogodku v bolnišnico, kjer je bilo ugotovljeno, da si je poškodoval desno ramo. Glede na smisel potrebnega varstva in nadzorstva, ki je v preprečitvi poškodovanju drugega, mora biti nadzorstvo psa prilagojeno situaciji, ki jo je lastnik mogel ali moral predvidevati. V zvezi s potrebnim nadzorstvom nad psom je v izpodbijani sodbi ugotovljeno, da je do poškodbe prišlo, ko je pes toženih strank, brez nadzora pritekel za tožnikom in njegovima psoma na cesto, kjer je prečkal cestišče in se spoprijel s tožnikovima psoma. Ne glede na to, da sodišče ni moglo povsem jasno ugotoviti na kakšen način je tožnik padel, do padca ne bi prišlo, če pes tožencev ne bi brez nadzora stekel proti psom tožnika in zagrabil tožnikovega psa samojeda. (2) Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je odgovornost tožencev za škodo, ki jo povzroči domača žival, to je konkretno pes, podana. Imetnik živali je odgovornosti prost, če dokaže, da je poskrbel za potrebno varstvo in nadzorstvo. Iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje je razvidno, da sta toženca opustila dolžno nadzorstvo nad psom, ki jima je bil zaupan v varstvo, posledica tega pa je poškodba tožnika. Sodišče prve stopnje je nato zaključilo, da je tožnik padel po tem, ko je zaradi napada psa M. povlekel nazaj na pločnik svoja psa in je s tem dokazal vzročno zvezo med opustitvijo nadzora nad psom M. in nastalo mu škodo. Že iz zakonske norme, to je določila drugega odstavka 158. člena OZ, namreč izhaja vzročna povezava med odškodninsko odgovornostjo imetnika domače živali in s tem, da slednji ni poskrbel za potrebno varstvo in nadzorstvo in je s tem podana “ratio legis vzročnosti”. Zato je neutemeljena pritožbena navedba toženih strank, da se sodišče ni opredelilo do vzročne zveze med opustitvijo nadzora nad psom in nastalo posledico. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da v konkretnem primeru velja teorija o “ratio legis vzročnosti” in ne tista, na katero se v pritožbi sklicujeta toženi stranki.

11Prav tako je neutemeljena pritožbena navedba toženih strank, da je sodišče v premajhni meri upoštevalo soprispevek tožnika, ki naj bi bil v tem, da je tožnik z obema psoma, ki ju je imel na povodcu hodil po pločniku, ker njegova širina za vzporedno hojo ne zadošča, zlasti pa glede na psihofizične sposobnosti tožnika, o katerih se je lahko sodišče prepričalo tudi ob njegovem zaslišanju in je zato mogoče zaključiti, da ni bil sposoben obvladovanja dveh psov teže 41 oziroma 44 kilogramov. Te pritožbene navedbe niso utemeljene, saj glede na utemeljenost pritožbe tožeče stranke v konkretnem primeru ne moremo govoriti o soprispevku tožeče stranke. Pri tem je potrebno upoštevati navajanje toženih strank v odgovoru na tožbo. Sodišče druge stopnje je namreč ob pravilni uporabi materialnega prava in sicer določbe člena 171 OZ, ob reševanju pritožbe tožeče stranke zaključilo, da tožniku ni mogoče pripisati nobenega soprispevka k nastali škodi, kot sledi v točki 13. obrazložitve. Zato pritožba tudi v tem delu ni utemeljena.

12Glede na obrazloženo je zato sodišče druge stopnje ob uporabi določbe člena 353 ZPP, pritožbo toženih strank kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sodišču prve stopnje se niso pripetile tiste bistvene kršitve določb ZPP na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

13Utemeljena pa je pritožba tožeče stranke, da tožniku ni mogoče, glede na očitke, katere je sodišče prve stopnje ugotovilo v točki 18 obrazložitve, pripisati podlage za to, da bi sodišče lahko tožniku dosodilo soprispevek. Odločilno dejstvo v obravnavani zadevi je, da toženca kot imetnika domače živali nista poskrbela za varstvo, ki bi bilo konkretnim okoliščinam primerno in ustrezno. Očitki sodišča prve stopnje v tej zvezi, so po prepričanju sodišča druge stopnje preveč splošni in pavšalni, da bi na podlagi njih bilo mogoče tožniku dosoditi 10 % soprispevek. Zaključki sodišča prve stopnje, da tožnik v dani situaciji ni zmogel obvladati svojih psov na povodcu, ker gre za osebo staro 61 let v času škodnega dogodka ,so neupoštevne, ker teh trditev tožena stranka ni podala in je tako sodišče v tem delu sodilo mimo trditvene podlage toženih strank. Iz mnenja izvedenca izhaja, da je iz vidika kinološke stroke popolnoma sprejemljivo vodenje dveh psov, če sta dobro socializirana in se razumeta med seboj. Za vodnika, ki ju vodi, je priporočljivo, da ima osnovno kinološko znanje, ki si ga je pridobil v kinološkem društvu, ob inštruktorju šolanja. Pes M. je napadel psa tožnika, ker je bil zelo zaščitniški do svojega terena. Bil je prosto spuščen in brez kontrole vodnika. Samo zaradi teh ugotovljenih dejstev je prišlo do škodnega dogodka, ni pa prišlo do škodnega dogodka zato, ker bi moral in mogel tožnik pričakovati nastanek škodnega dogodka in da bi lahko preprečil nastanek škode. Tožniku ni mogoče pripisati nobenega lastnega neskrbnega ravnanja pri škodnem dogodku. Iz mnenja izvedenca namreč izhaja, da se psa vodi ob levi nogi, če je vodnik psa na pločniku. Res je, da je vsak vodnik pri vodenju psa dolžan opazovati okolico in nepredvidljive dogodke, da jih lahko reši, preden pride do kritične situacije. Vendar pa je bila akcija psa tožencev takšna, da je nenadoma pritekel preko ceste do tožnikovih psov, zato tožnik ni mogel preprečiti tega dogodka. Tožnik je namreč sam izpovedal, da ko je šel mimo hiše P. je nenadoma pritekel na cesto sosedov pes in napadel njegovega psa tako, da se je naprej zapodil v psa B. in zagrabil nogo tega psa. Sodišče prve stopnje ni pojasnilo kakšno bi bilo pravilno ravnanje tožnika v dani situaciji in zgolj dejstvo, da se je pravilno sprehajal z dvema psoma po pločniku, ne more samo po sebi pomeniti protipravnega ravnanja tožnika, kateremu bi bilo mogoče pripisati soprispevek in s tem uporabo določb člena 171, v zvezi s členom 185 OZ. Tožnik kot oškodovanec ni sam prispeval k nastali škodi in tudi ni povzročil, da je bila škoda večja, kot bi bila sicer in je zato odločitev sodišča prve stopnje, da je s tem, ko je hodil po pločniku z dvema psoma sam prispeval z 10 % k nastanku svoje škode, materialno pravno nepravilna. Zato je sodišče druge stopnje, ob pravilni uporabi materialnega prava, na podlagi določbe 5. alineje prvega odstavka 358. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje spremenilo v tistem delu, v katerem je sodišče prve stopnje ugotovilo, da znaša soprispevek tožnika 10 % k nastali škodi in da so tožene stranke samo z 90 % odgovorne tožniku za škodo, odločitev spremenilo tako, da sta toženca v celoti (100 %) odgovorna tožniku za nastalo škodo.

14Vse pravdne stranke so priglasile pritožbene stroške. Po določbi člena 164 ZPP v delni sodbi ali vmesni sodbi lahko sodišče izreče, da se odločitev o stroških pridrži za poznejšo sodbo, zato je sodišče druge stopnje ob uporabi člena 165 ZPP glede pravdnih stroškov, nastalih na pritožbeni stopnji sprejelo odločitev vsebovano v točki 2 izreka sodbe sodišča druge stopnje.

-----

Op. št. (1): Glej sodbo VS RS II Ips 247/97 z dne 1. 7. 1998 in sodbo II Ips 360/2001 z dne 21. 2. 2002 ter sodbo VS RS II Ips 267/2011 z dne 20. 2. 2014.

Op. št. (2): Primerjaj tudi sodbo VSL I Cp 557/2015 z dne 22. 4. 2015.