VSRS sodba in sklep II Ips 338/2014

I. Revizija zoper odločitev o stroških postopka se zavrže.

II. Revizija zoper odločitev o glavni stvari se zavrne.

O reviziji zoper stroškovno odločitev

1Sodišče druge stopnje je odločilo, da tožnik, ki je s pritožbo propadel, sam trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

2Tožnik z revizijo izrecno graja tudi stroškovno odločitev. Trdi, da je ni mogoče preizkusiti, da ni jasno, kako je sodišče upoštevalo njegov uspeh v pravdi ter katere stroške in zakaj je priznalo toženi stranki ter zaključi, da je nepravično, da so bili pri poškodbi, kakršno je utrpel sam, toženi stranki priznani vsi stroški, njemu pa nobeni.

3Odločitev o stroških postopka se šteje za sklep (peti odstavek 128. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki je nesamostojen, saj je odvisen od odločitve o sporu. Revizija zoper sklep pa je dovoljena le, če gre za sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 384. člena ZPP). Izpodbijani stroškovni sklep ni takšen sklep, zato revizija zoper njega ni dovoljena.

4Nedovoljeno revizijo zoper sklep o stroških je Vrhovno sodišče zavrglo (377. člen ZPP).

Glede revizije zoper odločitev o glavni stvari

5A. A. je bil v prometni nesreči, ki jo je 18. 1. 2009 povzročil zavarovanec tožene zavarovalnice, hudo telesno poškodovan. Od tedaj dalje je nesposoben za pridobitno delo. Po tem, ko je glede ostale škode s toženo stranko sklenil sodno poravnavo, v tej pravdi zahteva odškodnino za izgubljeni dobiček za obdobje dvajsetih mesecev od škodnega dogodka do vložitve tožbe po 800,00 EUR mesečno, od vložitve tožbe dalje pa mesečno rento v višini 500,00 EUR.

6Sodišče prve stopnje je tožniku prisodilo 3.000,00 EUR odškodnine za izgubljeni dobiček oziroma po 150,00 EUR mesečno, v ostalem pa je zahtevek za to škodo in rentni zahtevek v celoti zavrnilo. Tožnik je trdil, da je julija 2008 pustil redno zaposlitev zaradi nege težko bolnega tasta in da je prejemal 278,84 EUR dodatka za tujo pomoč zanj mesečno; da je z delom na črno pri B. B. v avtopralnici in pri C. C. pri gradbenih in keramičarskih delih zaslužil nad 800,00 EUR mesečno, poleg tega pa da je še 300,00 EUR mesečno zaslužil z delom v D. na študentsko napotnico svoje hčere. Sodišče je ocenilo, da tožnik ni uspel dokazati zaslužkov z delom na črno pri B. in C., razen enkratnega zaslužka pri slednjem v višini 2.500,00 EUR v letu 2008 in ne da bi z opravljanjem del v D. mesečno zaslužil nad 150,00 EUR; ugotovilo je, da dodatka za tujo pomoč ni prejemal, saj ga je prejemal tast, ki pa je v škodnem dogodku umrl.

7Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu potrdilo.

8Tožnik sodbo sodišča druge stopnje izpodbija z revizijo zaradi zatrjevanih bistvenih kršitev določil ZPP ter zmotne uporabe materialnega prava ter Vrhovnemu sodišču predlaga, naj jo „ustrezno“ spremeni oziroma razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče izvedlo vse dokaze, ki so bili po njegovi oceni nujno potrebni, da pa jih pri določanju izgube na dohodku in rente ni upoštevalo ali pa si jih je razlagalo napačno. Najprej poudarja, da tožena stranka nikoli ni trdila, da zneska za pomoč in postrežbo tasta ni prejemal tožnik (zato dokazovanje, da je ta sredstva dejansko prejemal tožnik, ni bilo potrebno) ter je sodišče drugačen zaključek napravilo mimo trditvene podlage. Pojasnjuje razloge, zaradi katerih je zaključek sodišča napačen (da je pustil zaposlitev prav zaradi oskrbovanja tasta, da je sredstva sicer dobival tast, a jih je prevzemala njegova žena, namesto katere je za njenega očeta skrbel tožnik pri vrsti aktivnosti, ki jih sama ni zmogla, da se je tudi s temi sredstvi v najslabšem primeru napolnjeval proračun tožnikove družine). Nato graja zaključek, da naj bi z delom preko hčerkine študentske napotnice zaslužil le 150,00 EUR mesečno; res je ravnateljica povedala, da je polovico izplačil zaslužila tožnikova hči, vendar je treba upoštevati, da se je bala posledic izpovedi po resnici, ker je s svojim postopanjem (dopustitvijo, da je na študentsko napotnico delal nekdo drug) kršila zakon; poleg tega ni zanemarljiva njena izpoved, da je za delo potrebovala preizkušeno in zanesljivo osebo. Hči je ravnateljičino izpoved potrdila, ker je mislila, da je tudi ona storila kaj protizakonitega. Ne drži niti trditev, da je permanentna študentska napotnica veljala le do 31. 8. 2010 in da bi tožnik lahko delal le do takrat. Napotnice se obnavljajo za vsako šolsko leto na podlagi potrdila o vpisu. Ker je bila tožnikova hči poškodovana v isti prometni nesreči, na njeno napotnica pa je delal oče, napotnice za kasnejše obdobje ni prejela. Je pa ravnateljica izpovedala, da so najeli drugega delavca, ki je prav tako delal na napotnico. To pomeni, da bi delo lahko trajalo dalj časa, kot je odločilo sodišče, saj je bil tožnik dober delavec in mu je ravnateljica celo ponujala redno zaposlitev na delovno mesto hišnika. Dokazano je, da bi to službo nedvomno dobil, če se ne bi poškodoval, pa sodišče tega ni upoštevalo. Ravnateljica je o tem izpovedala sama od sebe, brez trditve podlage tožnika, vendar njena izpoved potrjuje njegovo trditev, da bi službo, če bi le hotel, vsekakor dobil. Na E. E. se je kot na možnega zaposlovalca skliceval, ker mu je delo pri njem najbolj odgovarjalo, ker ga je najraje delal in ga je že dobro poznal. V skrajnem primeru bi bil zaposlen kot gospodinjska pomočnica. Poleg tega je tožnik v pol leta 2008 pri C. C. zaslužil najmanj 2.500,00 EUR ali 416,66 EUR mesečno, česar sodišče ni upoštevalo, češ, da je šlo za enkraten posel, ne pa za rednega. Vendar tožnik nikoli ni trdil, da je pri C. opravljal redni posel; dejstvo pa je, da je C. uspel priskrbeti nekaj velikih projektov, lahko pa tudi več manjših, katerih zaslužek je lahko porazdelil na celo leto. Že upoštevanje zaslužka v višini 2.500,00 EUR v letu 2008 pomeni 208,33 EUR na mesec. Od mojstrov, ki delajo na črno, ni mogoče pričakovati, da bodo imeli zagotovljeno delo vnaprej in kontinuirano, gotovo pa ga imajo tekom celega leta toliko, da spodobno preživijo; imajo namreč več posla, ker delajo ceneje in so časovno bolj prilagodljivi, za delitev pa jim ostane več sredstev, ker se davkom izognejo. V zvezi z zaposlitvijo pri B. B. je pomembna izpoved slednjega, da okoliščina, da ni bil prijavljen na Zavodu za zaposlovanje, ni bila ovira za „zagon“ samostojnega podjetništva, pač pa bi omogočila oprostitev prispevkov oziroma pridobitev subvencije; zaključek sodišča je torej napačen. Poleg tega bi tožnik in B. lahko še naprej služila tudi brez registrirane dejavnosti. Nazadnje trdi, da je sodišče pri določanju izgubljenega dohodka in rente premalo upoštevalo težo tožnikove poškodbe in dejstvo, da je bil pred njo tožnik pripravljen in sposoben delati brez omejitev ter povzema stališče Vrhovnega sodišča v zadevi II Ips 100/2011, o upoštevanju zaslužka iz dela na črno pri sojenju o odškodnini za izgubljeni zaslužek.

9Ker tega nista storili sodišči prve in druge stopnje, je tožnikovo revizijo toženi stranki 5. 1. 2016 vročilo Vrhovno sodišče. Odgovora na tožnikovo revizijo tožena stranka ni podala.

10Revizija ni utemeljena.

11Revizija je, čeprav je samostojno izredno pravno sredstvo, praktično dobeseden prepis pritožbe; dopolnjena je le z navedbo, da je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Na vse trditve je tožniku odgovorilo že sodišče druge stopnje. Njegovi odgovori so pravilni in jih ni treba ponavljati.

12Sodišče druge stopnje je kot pravilne sprejelo ugotovitve o vseh pravnorelevantnih dejstvih. Revizijsko sodišče je na te ugotovitve vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP). Drugače bi bilo le, če bi bile obremenjene s procesnimi kršitvami na prvi ali drugi stopnji sojenja, ki jih je mogoče uveljavljati z revizijo. Na procesne kršitve revizijsko sodišče ne pazi po uradni dolžnosti (prvi odstavek 371. člena ZPP), zato jih mora revident uveljavljati izrecno in obrazloženo. Tega v konkretnem primeru ni storil. Očitek, da je sodišče „odločalo mimo trditvenih navedb“ se nanaša na (po prepričanju tožnika napačno) postopanje prvostopenjskega sodišča, ki je ugotovilo, da denarnega nadomestila za pomoč in postrežbo svojega tasta ni prejemal tožnik, čeprav temu tožena stranka ni nikoli nasprotovala. V takem primeru bi lahko šlo za relativno postopkovno kršitev zaradi dokazovanja neprerekane trditve, da nadomestila ni prejemal tožnik in ne za smiselno uveljavljano kršitev razpravnega načela. Iz procesnega gradiva pa je razvidno, da nobene od teh kršitev ni bilo: da je za tasta prejemal dodatek za pomoč in postrežbo v višini 278,84 EUR, je tožnik zatrdil v prvi pripravljalni vlogi z dne 26. 3. 2012(1), tožena stranka pa je tej trditvi nasprotovala v pripravljalni vlogi z dne 20. 6. 2012, ko je izrecno zatrdila, da je dodatek prejemal pokojni dolžnikov tast in ne tožnik in da zato ni mogoče trditi, da je bil to dohodek tožnika.(2)

13Vse revizijske (oziroma ponovljene pritožbene) trditve, s katerimi tožnik nasprotuje ugotovitvam, da je pred poškodbo zaslužek pridobival z delom pri B. B., da je z delom v šoli zaslužil več kot 150,00 EUR mesečno in da bi lahko v šoli delal še po septembru 2010 oziroma se tam celo redno zaposlil so nedovoljene, ker dejanskega stanja, vključno z dokazno oceno, z revizijo ni mogoče izpodbijati (tretji odstavek 370. člena ZPP).

14To velja tudi za dopolnitev dejanskih ugotovitev pred sodišči nižjih stopenj, kar v konkretnem primeru pomeni, da revizijsko sodišče ne more upoštevati revizijske trditve, da naj bi tožnik z delom pri C. C. služil tudi sicer in ne zgolj z enkratnim delom v letu 2008; take ugotovitve ni bilo.

15Oškodovancu, ki zaradi popolne ali delne nezmožnosti za delo izgubi zaslužek, mora odgovorna oseba plačevati denarno rento kot povračilo za škodo (drugi odstavek 174. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ). Vrhovno sodišče je že večkrat pojasnilo(3), da je škoda zaradi izgube zaslužka, gledano s časovne točke nastanka škodnega dogodka, iz katerega izvira, bodoča škoda; da odškodnina zanjo zato pomeni vzpostavitev stanja, ki ga sicer še ni bilo, bi pa po normalnem teku stvari nastopilo, če ne bi bilo škodnega dogodka in da se zato o povrnitvi te škode odloča na podlagi predvidevanj o normalnem teku stvari, gledano s perspektive trenutka škodnega dogodka, zaradi česar se le-te nastanka škode in njene višine ne zahteva dokazni standard gotovosti, pač pa objektivne verjetnosti oziroma mejni prag zadostne, nadpolovične verjetnosti. S tako stopnjo verjetnosti ugotovljena okoliščina, da bi oškodovanec, če škodnega dogodka ne bi bilo, pridobival določen zaslužek, je podlaga za materialnopravni sklep o obstoju škode. Zato je napolnitev pravnega standarda „normalnega teka stvari“ vprašanje materialnega prava. V konkretnem primeru revident uveljavlja, da je bilo to zmotno uporabljeno ob presoji, da (čeprav enkraten) zaslužek zneska 2.500,00 EUR v zadnji polovici leta 2008 z delom za C. C. ne more biti podlaga za priznanje rente; meni, da bi bilo treba ta znesek razdeliti na vse mesece v letu in pričakovati, da bi z enakim delom toliko zaslužil tudi v bodoče. Pri tem pa revident prezre, da je renta, ki je reden „prihodek“ ekvivalent zaslužka, ki ga oškodovanec izgubi zaradi škodnega dogodka, za ekvivalent pa gre le, če je bil tudi zaslužek (čeprav iz dela na črno) stalen. Zaslužek sicer ni stalen le, če priteka mesečno oziroma v določenih časovnih intervalih, mora pa biti dovolj oziroma do te mere ustaljen, da bi bilo nanj objektivno mogoče računati - ob izostanku škodnega dogodka - tudi v bodoče in ga preračunati na mesečno raven; tega standarda pa zgolj enkraten zaslužek v letu pred poškodbo in ob izostanku (trditev in) dokazov, da ga je tožnik prejemal tudi že v prejšnjem obdobju, ne dosega.

16Ker je revizija zoper odločitev o glavni stvari neutemeljena, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

----

(1) Glej zadnji odstavek na sedmi strani, točka XVI.

(2) Glej drugi odstavek na drugi strani navedene pripravljalne vloge.

(3) Med drugim tudi v odločbi II Ips 100/2011, na katero se sklicuje revident.