VDSS sodba Psp 438/2001

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin zahtevek na razveljavitev odločbe toženca št. P-874.406 z dne 3.11.1998 v zvezi z odločbo z dne 17.4.1998 o zavrženju predloga za obnovo postopka, končanega s sklepom iste opr. št. z dne 15.1.1987, ker je zaključilo, da je odločitev pravilna in zakonita.

Zoper sodbo je tožnica vložila pravočasno laično pritožbo. Navaja, da je sodišče na podlagi dokumentov, s katerimi je razpolagalo, verjetno pravilno razsodilo, kljub temu pa meni, da bi bila potrebna revizija dokaznih dokumentov. Ko se je leta 1984 predčasno upokojila, ji je manjkalo dve leti do polne starostne pokojnine. Prilaga nekaj listin (od A 1 - A 6), iz katerih naj bi izhajalo, da se je pokojnina namesto 4 % zmanjševala za 8 %, s čimer naj bi bile kršene njene pravice iz pokojninskega zavarovanja. Predlaga ugodno rešitev pritožbe.

Tožena stranka v pisnem odgovoru predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožba ne navaja nobenih takšnih novih dejstev, niti ne ponuja dokazov v smislu 337. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99; v nadaljevanju ZPP), zaradi katerih bi sploh nastal dvom v pravilnost in zakonitost izpodbijane zavrnilne sodbe, ki jo je sodišče prve stopnje izdalo ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju, pravilno uporabljenem materialnem pravu, v postopku pa ni prišlo niti do kršitev procesnega prava iz 2. odst. 339. člena ZPP, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti. Sodba je obrazložena s pravilnimi dejanskimi in pravnimi razlogi, zato je na pritožbene navedbe potrebno dodati le še naslednje.

Upravna odločba, ki je več ni mogoče izpodbijati z redni pravni sredstvi, je dokončna in če zoper njo ni dopustno niti sodno varstvo pravic, tudi pravnomočna. V dokončne in pravnomočne odločbe je sicer mogoče poseči, vendar le izjemoma, kadar so izpolnjene vse predpisane formalne in materialnopravne predpostavke. Tako je obnova postopka, kot izredno pravno sredstvo po Zakonu o splošnem upravnem postopku (Ur. l. SFRJ, št. 47/86, s spremembami; v nadaljevanju ZUP) dopustna le, če je vložena v predpisanem subjektivnem roku enega meseca oz. v objektivnem roku petih let in če je podan vsaj eden od obnovitvenih razlogov iz 249. člena ZUP-a. Kadar navedene predpostavke niso izpolnjene, pristojni organ uveljavljano izredno pravno sredstvo v skladu z 256. členom ZUP-a zavrže, ker vsebinsko obravnavanje ni dopustno.

Prav takšno dejansko stanje je podano v konkretni zadevi, česar vsebinsko ne prereka niti tožnica. Ob bistveno pravilnih dejanskih ugotovitvah, da je 4,5 % in 10 % uskladitev po Sklepu skupščine bivše SPIZ (Ur. l. SRS, št. 1/86) uveljavljala z vlogo z dne 17.9.1997, je bila ta v predsodnem postopku pravilno obravnavana kot predlog za obnovo postopka, končanega s sklepom pravne predhodnice tožene stranke št. 874406 z dne 15.1.1987, ki je zaradi poteka 5-letnega objektivnega roka zakonito zavržen. Iz istih razlogov je pravilna in zakonita tudi izpodbijana zavrnilna sodba, pritožba pa povsem neutemeljena.

Sodišče namreč v socialnem sporu presoja le pravilnost in zakonitost posamičnega upravnega akta, izdanega v predsodnem postopku. Pomeni, da je socialni spor po predmetu omejen na izpodbijana upravna akta. Pravno irelevantne so zato tudi sicer povsem protispisne pritožbene navedbe o 8 % zmanjševanju pokojnine zaradi predčasnega odhoda v pokoj. Tudi te bi bilo mogoče kvečjemu najprej uveljavljati z izrednim pravnim sredstvom v postopku pred tožencem, pa še to le v okviru enomesečnega subjektivnega oz. 5-letnega objektivnega roka. Zaradi obrazloženega je bilo potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.