VDSS sodba Psp 259/2000

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Prvostopno sodišče je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da se razveljavita odločbi toženca Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije št. 14-4054424 z dne 24.10.1996 in odločba 4054424 z dne 5.5.1997 in da se mu odmeri starostna pokojnina od najnižje pokojninske osnove ter ugotovilo, da sta izpodbijani odločbi zakoniti.

Zoper sodbo se pritožuje tožnik zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je bil pred upokojitvijo zavarovan za širši obseg pravic z namenom, da mu bo pokojnina odmerjena na podlagi zavarovanja za širši obseg pravic. Sprememba zakona leta 1992 ne bi smela posegati v osnovne pravice ob vstopu v zavarovanje pred spremembo zakona. Meni, da ne sme utrpeti škode zaradi nepravilnosti ustanov in da je upravičen do odmere pokojnine na podlagi 41 let od najnižje pokojninske osnove.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopno sodišče pravilno ugotovilo dejansko stanje ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava o zadevi tudi pravilno odločilo. Pri tem tudi ni kršilo postopkovnih določb, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Sodbo je ustrezno obrazložilo z razlogi, s katerimi pritožbeno sodišče v celoti soglaša.

Bistvo spora, kar izhaja tudi iz pritožbe je, da želi tožnik uveljaviti odmero starostne pokojnine od najnižje pokojninske osnove. Pri tem se sklicuje na to, da je bil pred upokojitvijo zavarovan za širši obseg pravic.

Za tako odločitev pa ni pravne podlage. Pravna podlaga za odločanje je 2. odst. 20. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ - Ur.l. RS št. 12/92 in 7/96), po katerem se zavarovancem, ki so bili zavarovani nekaj časa za vse primere zavarovanja, nekaj časa pa kot zavarovanci za ožji obseg pravic, pravice odmerjajo po tistem obsegu zavarovanja, v katerem so bili nad polovico skupne zavarovalne dobe.

Tožnik je bil, kar je ugotovilo že prvostopno sodišče in tožnik ne izpodbija, v času od 1.4.1992 do upokojitve 9.9.1996 zavarovanec iz 13. člena zakona, zavarovan za širši obseg pravic v trajanju 4 leta in 4 mesece, pred tem pa ves čas zavarovanja od 1.1.1984 do 31.3.1992 v skupnem trajanju 8 let in 3 mesece za ožji obseg pravic, ker je od 1.1.1984 do 31.12.1989 plačeval prispevke od zavarovalne osnove v višini 50% najnižje pokojninske osnove in od 1.1.1990 do 31.3.1992 od najnižje zavarovalne osnove za odmero pravic v znesku določenem za individualne kmete, kar je enako zagotavljalo le ožji obseg pravic. Po mnenju pritožbenega sodišča je prvostopno sodišče utemeljeno zaključilo, da je bil tožnik nekaj časa zavarovan za ožji obseg pravic, nekaj časa pa za širši obseg pravic in da zato, ker je bil nad polovico skupne zavarovalne dobe zavarovan za ožji obseg glede na določbo 1. odst. 19. člena zakona ni upravičen do odmere starostne pokojnine od najnižje pokojninske osnove. Po izrecni določbi 1. odst. 19. člena zakona, ki je ostal nespremenjen v delu, ki se nanaša na obseg pravic za primer zavarovanja za ožji obseg pravic, zavarovanci, ki so zavarovani za ožji obseg pravic, nimajo pravice do odmere starostne pokojnine od najnižje pokojninske osnove.

Tožnik je bil ob upokojitvi in vse od 1.4.1992 dalje zavarovan za širši obseg zavarovanja, kar je pravilno ugotovilo že prvostopno sodišče, vendar se mu glede na določbe 2. odst. 20. člena zakona, pravice odmerjajo glede na pretežnost zavarovanja, kar pa hkrati pomeni, da se ne odmerjajo glede na obseg zavarovanja pred upokojitvijo, kar zmotno meni tožnik. Do te spremembe zakona, da se pravice odmerjajo glede na pretežnost zavarovanja, je prišlo z uveljavitvijo ZPIZ dne 1.4.1992, kot pravilno navaja pritožba. Glede na prehodno in končno določbo 324. člena v zvezi s 323. členom zakona se ta zakon uporablja od 1.4.1992 in ker ni drugače in posebej določeno v zakonu, tudi za primere, ko so bili od 1.4.1992 zavarovani za širši obseg pravic. V tožnikovem primeru, ker je vložil zahtevo za priznanje pravice do starostne pokojnine 24.9.1996, ko je že veljal Zakon o spremembah in dopolnitvah ZPIZ (Ur.l. RS št. 7/96), se za odmero pravic upošteva 2. odst. 20. člena, ker je bil z novelo črtan 1. odst., kar pa ne vpliva na tožnikove pravice in odločitev prvostopnega sodišča, ker enako kot pred tem 1. odst., 2. odst. 20. člena zakona določa odmero pravic po pretežnosti zavarovanja. Ker je bil tožnik glede na ugotovljeno dejansko stanje, ki ga ne izpodbija, nad polovico zavarovalne dobe zavarovan za ožji obseg pravic, na podlagi takega zavarovanja pa po 2. odst. 20. člena v zvezi s 1. odst. 19. člena zakona ni zagotovljena odmera starostne pokojnine od najnižje pokojninske osnove, je po oceni pritožbenega sodišča prvostopno sodišče utemeljeno tožnikov tožbeni zahtevek za odmero pokojnine od najnižje pokojninske osnove, zavrnilo.

Pritožbeno sodišče tudi ni moglo slediti tožnikovim pritožbenim navedbam, da ne more biti prikrajšan zaradi nepravilnosti ustanov, ker sploh ni navedel zaradi kakšnih nepravilnosti in katerih ustanov je prikrajšan in ker ne v sodnem in ne v upravnem spisu pritožbeno sodišče ni našlo nepravilnosti, ki bi lahko vplivale na samo odločitev. Dejstvo je, da z uveljavitvijo obveznega zavarovanja kmetov 1.1.1984 pa vse do spremembe ZPIZ, ki je začel veljati 22.2.1996, ni bilo uzakonjeno obvezno zavarovanje od najnižje pokojninske osnove, ampak je zakon celo omogočal, da so si kmetje in drugi v zakonu določeni zavarovanci, sami izbirali višino osnove, ki je bila lahko nižja od najnižje pokojninske osnove, od katere so plačevali nižje prispevke kot zavarovanci za širši obseg oz. za vse primere zavarovanja. Ker so si zavarovanci sami izbirali zavarovalne osnove, s tem pa tudi dobo plačevanja prispevkov od določene osnove, so po mnenju pritožbenega sodišča tudi iz tega razloga tožnikove pritožbene navedbe o kakršnemkoli prikrajšanju zaradi nepravilnosti ustanov, neutemeljene.

Zaradi vsega obrazloženega je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.