VDSS sodba Psp 224/99

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožnikov zahtevek, da se razveljavi dokončna odločba toženca, št. I 831.142 z dne 21.1.1999 ter da se tožniku prizna pravica do dodatka za pomoč in postrežbo. Zoper sodbo je vložil tožnik pritožbo, v kateri se smiselno zavzema za razveljavitev sodbe, ne da bi navedel razloge za tako stališče, navaja pa še, da upa, da sodba temelji na dejstvih, ne pa na insinuacijah.

Pritožba ni utemeljena.

Po preskusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče razčistilo bistvena dejstva, od katerih je odvisna odločitev v zadevi ter ob pravilni uporabi materialnega prava pravilno odločilo. Pri tem tudi ni kršilo postopkovnih določb, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Sodbo je tudi ustrezno obrazložilo z dejanskimi in s pravnimi razlogi. Pritožbeno sodišče se z njimi strinja. V izogib ponavljanju jih ne navaja znova. Glede na pritožbo pa poudarja naslednje.

Nesporno je, da je tožnik invalid I. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni s pravico do invalidske pokojnine (odločba toženca z dne 21.5.1997 v njegovem spisu, št. 25-831.142, ki ga je pribavilo že sodišče prve stopnje) ter da ima invalidsko pokojnino odmerjeno v mesečnih zneskih od 20.6.1997 dalje (toženčeva odločba z dne 27.1. 1998, v zvezi z odločbo z dne 3.10.1997). Tožnik torej nesporno ni v delovnem razmerju ter nesporno tudi nima lastnosti katere od drugih oseb, na katere se nanašajo določbe 147. čl. Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur.l. RS št. 12/92-54/98), veljavnega v času toženčevega postopka, kar je pravilno zaključilo ter temeljito obrazložilo že prvostopenjsko sodišče in čemur tudi pritožba ne oporeka. Zato je prvostopenjsko sodišče pravilno zaključilo tudi, da je potrebno presojati vprašanje navedenega dodatka po določbah 148. čl. zakona, ki jih je v obrazložitvi sodbe tudi podrobno povzelo. Za odločitev o tožnikovemu zahtevku pa je imelo tudi po mnenju pritožbenega sodišča dovolj podlage v skladnih mnenjih obeh invalidskih komisij, podanih v postopku pri tožencu, kjer je bil tožnik pred IK v Mariboru dne 3.7.1998 tudi osebno pregledan in je izvid osebnega pregleda naveden na 2. strani pod točko 5 mnenja. IK II. stopnje pa je podala mnenje dne 13.1.1999 na podlagi proučitve medicinske dokumentacije ter ga tudi dovolj obrazložila. Mnenji obeh komisij ne odstopata od zaključkov iz medicinske dokumentacije, prav tako pa tudi ne od ugotovitev tožnikovega osebnega zdravnika iz vprašalnika, ki ga je le-ta izpolnil dne 12.2.1998. Nedvomno je, kot obrazlaga tudi IK II, da ima tožnik glede na stanje gibal težave pri oblačenju in slačenju, kot je izpovedal tudi sam na glavni obravnavi dne 8.10.1999, - predvsem pri obuvanju nogavic in pri zavezovanju čevljev ter pri negi nohtov na nogah -. Ostale osnovne življenjske potrebe, določene v 148. čl. zakona, pa torej lahko sicer ob povečanih osebnih prizadevanjih, še vedno opravlja samostojno. Glede na takšno stanje, ki mu tožnik tudi v pritožbi ne oporeka, je prvostopenjsko sodišče pravilno zaključilo, da lahko večino osnovnih življenjskih potreb v smislu 148. čl. zakona še vedno opravlja samostojno ter da je torej toženec v postopku pravilno odločil.

Glede na vse že obrazloženo je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.