VDSS sodba Pdp 829/2015

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožnica in tožena stranka vsaka sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe iz poslovnega razloga, ugotovitve trajanja delovnega razmerja do dne izdaje sodbe sodišča prve stopnje ter reparacije, reintegracije, odškodnine po 118. členu ZDR-1 in povračila stroškov postopka (I. točka izreka). Odločilo je še, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2Zoper sodbo (smiselno zoper zavrnilni del) po pooblaščencu pravočasno vlaga pritožbo tožnica zaradi vseh pritožbenih razlogov. Graja dokazno oceno sodišča prve stopnje in zatrjuje, da je bilo dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno. Meni, da bi morala tožena stranka dokazati, da je pogodbo o zaposlitvi tožnici odpovedala zaradi zmanjšanega obsega dela na delovnem mestu poslovna sekretarka. Po njenem mnenju bi sodišče prve stopnje moralo zaslišati pričo A.A., ki je bila na novo zaposlena pri toženi stranki in ki po trditvah tožnice ne glede na drugačen naziv delovnega mesta opravlja tudi tista dela, ki jih je prej opravljala tožnica, kar je pokazal tudi dokazni postopek. Meni, da je sodišče prve stopnje protispisno zavrnilo navedeni dokazni predlog, kar predstavlja kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Navaja, da dokazni postopek ni potrdil trditev tožene stranke, da A.A. opravlja povsem drugo delo od tistega, ki ga je opravljala tožnica. Zatrjuje, da sodba ne vsebuje dokazne ocene glede neskladja med izpovedjo priče B.B. in trditvami tožene stranke, prav tako ni ocene verodostojnosti te priče. Meni, da bi se sodišče prve stopnje moralo izreči o pomenu dejstva, da je tožena stranka tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi, nato pa za ista dela zaposlila A.A.. Zatrjuje fiktivnost ukinitve delovnega mesta tožnice, ki ji je tožena stranka takoj po razrešitvi prejšnjega direktorja (tožničinega moža) odvzela delovne naloge, jo napotila na čakanje in zahtevala predajo dokumentacije, nato pa zaposlila A.A.. Izpodbijana sodba je po njenem mnenju nerazumljiva, ker sodišče ni zavzelo stališča v zvezi z razliko med nalogami, ki naj bi jih opravljali B.B. in A.A. po pogodbi o zaposlitvi, in tistimi, ki jih dejansko opravljata. Za presojo, ali je potreba po delu nekoga dejansko prenehala, je po mnenju tožnice odločilno, kaj novo zaposlena oseba dejansko dela. Meni, da je sodišče prve stopnje glede tega vprašanja poklonilo vero novemu direktorju, sama pa meni, da se je za organizacijske spremembe odločil, ker je tožnica žena razrešenega direktorja. Navaja še, da sodba nima razlogov o tem, zakaj bi bil novi direktor bolj relevanten od prejšnjega direktorja, saj ni mogel ničesar vedeti o obsegu dela poslovne sekretarke pred nastopom funkcije. Trdi, da izpovedi moža tožnice C.C. sodišče dokazno ni ocenilo, čeprav je ta konkretno povedal, kaj vse je tožnica delala in zakaj potreba po delu poslovne sekretarke ni mogla prenehati. Opozarja na nasprotje med izpovedjo direktorja tožene stranke in izpovedjo B.B. ter D.D.. Sodišču prve stopnje očita, da je samo nadomestilo pomanjkljivo trditveno podlago tožene stranke glede nalog tajnice, tožena stranka je le zanikala trditve v tožbi in se sklicevala na ukinitev organizacijske enote, ni pa nič konkretnega navedla o vsebini še potrebnih nalog poslovne sekretarke ter kdo jih je prevzel. Meni, da izpoved B.B. ne more nadomestiti pomanjkljive trditvene podlage tožene stranke. Nadalje trdi, da tožena stranka ni predložila nobenega dokaza o verodostojnosti sklepa z dne 8. 9. 2014, s katerim naj bi svet delavcev ukinil organizacijsko enoto. Trdi, da tožena stranka ni niti zatrjevala niti dokazovala, da je izvedla postopek za ukinitev organizacijske enote v skladu z zakonom o sodelovanju delavcev pri upravljanju in da je bil Akt o organizaciji dela in sistemizaciji delovnih mest spremenjen. Sodišču očita tudi materialnopravno zmotno oceno glede pomena sklepa z dne 8. 9. 2014, saj je od verodostojnosti tega dokumenta odvisna ocena, ali je tožena stranka dejansko izvedla spremembo organizacije dela, ali pa je šlo zgolj za papirnato pokritje odločitve novega direktorja glede odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici. Sklicuje se na izpoved B.B., da del nalog, ki jih je prej opravljala tožnica, opravlja ona, del pa novozaposlena A.A.. Trdi, da ne gre za reorganizacijo, če se enemu zaposlenemu odpove pogodba, potem pa se njegove delovne naloge razdeli med druga dva ali tri, pri čemer je eden izmed njih na novo zaposlen. Kot materialnopravno zmotno graja tudi stališče sodišča, da za presojo zakonitosti odpovedi ni ključno ažurno spreminjanje sistemizacije, saj bi bila s tem izničena pravna narava splošnih aktov delodajalca. Meni, da ukinjanje delovnih mest in organizacijskih enot brez spremembe splošnega akta ni zakonito. Ponavlja, da je pravi razlog za odpoved osebna okoliščina, da je žena razrešenega direktorja, sodišče prve stopnje pa se s tem ni kaj dosti ukvarjalo. Svoje trditve o nezaželenosti pri toženi stranki utemeljuje s kronološkim dogajanjem po razrešitvi njenega moža in trdi, da iz zaslišanja strank izhaja, da ji je novi direktor odvzemal delovne naloge, do tega pa se po njenem mnenju sodišče prve stopnje ni opredelilo. Sodba po njenem mnenju tudi nima razlogov glede trditev o pritiskih, ki so se izvajali nad njo. Opozarja, da je priča E.E. član sveta delavcev, F.F. pa vodja vzdrževanja in mož na novo zaposlene A.A. ter opozarja na njuno neverodostojnost ter nedoslednosti v njunih izpovedih. Priglaša stroške pritožbe.

3Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo po pooblaščencih odgovarja. Kot bistveno navaja, da so organizacijske spremembe avtonomna odločitev delodajalca ter da vanje sodišče ne more posegati. V zvezi z zaslišanjem G.G. (pravilno: A.A.) meni, da tožnica do konca glavne obravnave ni ugovarjala odločitvi sodišča, ki je zavrnilo njeno zaslišanje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Zlasti ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba, saj izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, izrek sodbe je razumljiv in ne nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe.

6V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje presojalo zakonitost podaje redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi na podlagi 1. alineje prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 – ZDR-1). Ugotovilo je, da je tožena stranka reorganizirala svoje poslovanje tako, da je ukinila delovno mesto poslovnega sekretarja, naloge tožnice pa sedaj opravlja več drugih delavcev (B.B., A.A., H.H., deloma zunanje računovodstvo ter direktor tožene stranke), del pa jih je postal nepotreben (npr. zaradi avtomatske telefonske tajnice). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je pravilno uporabilo materialno pravo.

7Pritožba najprej uveljavlja, da sodišče prve stopnje neutemeljeno ni izvedlo dokaza z zaslišanjem priče A.A.. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da za potrditev svojih navedb tožnica zaslišanja navedene priče sploh ni predlagala, ne glede na to pa se je z izvedbo drugih dokazov izkazalo, da je navedena prevzela del nalog, ki jih je pred odpovedjo opravljala tožnica. Glede na to zaslišanje navedene priče v postopku sploh ni bilo potrebno, zato z neizvedbo tega dokaza sodišče prve stopnje ni kršilo določb pravdnega postopka. Pritožbeno sodišče ugotavlja tudi, da ni podana zatrjevana kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj pri obrazložitvi zavrnitve dokaznega predloga s strani sodišča ne gre za situacijo, ko je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma predpisi. Tožnica zatrjuje, da je sodišče prve stopnje zmotno povzelo njene trditve in ne listin, kar pa niti ne drži, saj je na prvem naroku za glavno obravnavo na izrecni poziv, naj pojasni svoje trditve glede del A.A. (ali trdi, da dela nekaj, kar je delala tožnica, ali pa, da dela nekaj, kar bi tožnica lahko delala v smislu ohranitve zaposlitve pri toženi stranki), odgovorila, da je bila B.B. tista, ki je prevzela opravljanje njenih nalog. Nadaljnji na zapisnik povzeti ugotovitvi predsednice senata, da očitno delo A.A. ni relevantno za ta spor ne v smislu dejanskega dela ne v smislu formalnih nalog, tožnica ni ugovarjala, niti ni uveljavljala kršitve določb postopka.

8Tožnica v pritožbi neutemeljeno izpodbija verodostojnost prič, zaposlenih pri toženi stranki, z navedbami o tem, da s svojimi izpovedmi niso želele škoditi interesom tožene stranke. Res je sicer, da so zaslišane priče pri toženi stranki še vedno zaposlene, vendar zgolj na podlagi navedene okoliščine ni mogoče odreči verodostojnosti njihovemu pričanju. Njihove izpovedi so, tako kot drugi izvedeni dokazi, v skladu z določbo 8. člena ZPP podvržene dokazni oceni sodišča, pri čemer sodišče ni vezano na dokazna pravila, ki bi vnaprej določila njihovo vrednost. Glede na to, da gre za spor o redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi poslovnega razloga, je logično, da so priče zaposlene pri toženi stranki, pri čemer je večino prič predlagala prav tožnica (B.B., E.E., F.F.). Ker so priče pred sodiščem dolžne govoriti resnico, pritožbene navedbe o njihovi neverodostojnosti pa ostajajo na ravni pavšalnosti, pritožbeno sodišče ne dvomi v oceno sodišča prve stopnje, da pokloni vero zaslišanim pričam.

9Pritožnica izpodbija tudi dokazno oceno sodišča prve stopnje v zvezi z izpovedmi prič in strank. V zvezi s tem pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje tisto, ki lahko ob zaslišanju dobi neposreden vtis, ali priča izpoveduje verodostojno, ali ne, poleg tega pa ima možnost in dolžnost ta vtis primerjati tudi z ostalimi izvedenimi dokazi. Izpoved priče mora oceniti kot vsak drug dokaz, torej samega zase in v povezavi z drugimi dokazi. Svoj zaključek o verodostojnosti oziroma neverodostojnosti posamezne priče mora ustrezno argumentirati. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi prepričljivo in argumentirano pojasnilo, zakaj je svojo odločitev oprlo na izpoved zakonitega zastopnika tožene stranke ter prič, ki so še zaposlene pri toženi stranki, ni pa sledilo drugačni tožničini izpovedi. Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da je glede vprašanja prenehanja potrebe po tožničinem delu pri toženi stranki bolj relevanten novi direktor, in tako ni sledilo izpovedi priče C.C. (tožničinega moža in nekdanjega direktorja), da ni mogla prenehati potreba po nalogah, ki jih je tožnica opravljala pri toženi stranki. Pritožbeno sodišče soglaša, da je tožničin mož kot nekdanji direktor lahko izpovedoval le o stanju pred svojim odhodom iz podjetja tožene stranke, glede vprašanj, ki zadevajo kasnejšo reorganizacijo in potrebe po delu poslovnega sekretarja po njegovi razrešitvi, pa ima njegova izpoved manjšo dokazno vrednost od izpovedi novega direktorja. Njegovo izpoved je sodišče prve stopnje ustrezno dokazno ocenilo, enako tudi druge izpovedi, na pravilnost dokazne ocene pa ne morejo vplivati manjša nasprotja med izpovedmi različnih prič oziroma strank. Na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe ne vpliva, da se sodišče prve stopnje ni posebej opredeljevalo do tega, da je direktor tožene stranke glede razdelitve konkretnih delovnih nalog tožnice izpovedal drugače kot nekatere priče (B.B., D.D.), saj so glede odločilnih dejstev v zvezi z ukinitvijo delovnega mesta poslovne sekretarke in prenosa njenih nalog izpovedali skladno.

10Pritožbena navedba, da bi morala tožena stranka dokazati, da je bila pogodba o zaposlitvi tožnici odpovedana zaradi zmanjšanega obsega dela tožnice, je neutemeljena. To ni edini mogoči zakoniti razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, delodajalec ima namreč proste roke pri odločitvi o tem, kako bo organiziral svoje delo, sodišče pa se v tako odločitev ne more spuščati. Odpoved pogodbe o zaposlitvi tako ni nezakonita, če delodajalec dokaže, da je dela ukinjenega delovnega mesta razdelil med druge delavce ali jih prenesel na pogodbene sodelavce. Tožena stranka je dokazala, da nekaterih del, ki jih je opravljala tožnica, pri njej ni več (dela v zvezi z dvigovanjem telefonov in izdelavo dopisov po nareku direktorja), druga pa so bila razdeljena med druge delavce tožene stranke in zunanje računovodstvo. Tako na drugačno odločitev v zadevi ne morejo vplivati niti tožničine trditve o tem, da ji je novi direktor odvzemal dela. Prenos delovnih nalog na druge zaposlene v smislu reorganizacije, ki je bila nato dejansko izvedena z ukinitvijo tožničinega delovnega mesta, ne pomeni nezakonitega ravnanja tožene stranke, niti ne vpliva na kasnejšo zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Tožena stranka namreč odpovedi tožnici ni podala zaradi tega, ker bi pretežni del njenih nalog postal nepotreben oziroma bi bil obseg njenih nalog premajhen, da bi upravičeval obstoj posebnega delovnega mesta, temveč zato, ker je sprejela poslovno odločitev o drugačni organizaciji dela.

11Za odločitev o zakonitosti izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni pomembno, da je tožena stranka zatrjevala, da A.A. opravlja povsem druga dela, kot jih je pred tem tožnica, v dokaznem postopku pa se je izkazalo, da opravlja tudi nekaj teh del. Odločilno je, da A.A. ni bila zaposlena namesto tožnice za opravljanje pretežnega dela njenih nalog poslovne sekretarke. Do pritožbenih navedb, s katerimi tožnica zatrjuje prav to, se pritožbeno sodišče ni opredeljevalo, ker gre za nedopustne pritožbene novote. Tožnica jih namreč prvič podaja šele v pritožbi, pri tem pa ne izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogla navesti že v postopku pred sodiščem prve stopnje (prvi odstavek 337. člena ZPP).

12Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da je sodišče samo oziroma z izpovedjo priče B.B. nadomestilo pomanjkljivo trditveno podlago tožene stranke. Tožena stranka je ves čas postopka zatrjevala, da je po ukinitvi tožničinega delovnega mesta njene naloge, ki so bile pri toženi stranki še potrebne, razporedila med druge delavce in pogodbene sodelavce. Trditev, da posebnega delovnega mesta poslovne sekretarke pri toženi stranki ni več, je dokazala. Tožena stranka je že v odgovoru na tožbo navajala, da je del nalog tožnice prevzela B.B., računovodska dela pa zunanje računovodstvo, na prvem naroku za glavno obravnavo pa, da je direktor tudi sam prevzel nekatere naloge (pisanje dopisov). Taka trditvena podlaga za ugotovitev, da ni šlo za navidezno ukinitev delovnega mesta tožnice, zadostuje. Ker tožnica tem trditvam ni nasprotovala s konkretnimi svojimi protitrditvami, od tožene stranke ni mogoče zahtevati, da bi morala podati bolj podrobno opredeliti, katere naloge je opravljala tožnica pred ukinitvijo njenega delovnega mesta, katere so bile po ukinitvi še potrebne in na koga so bile prenesene.

13Glede pritožbenih navedb, ki se nanašajo na verodostojnost sklepa z dne 8. 9. 2014, se pritožbeno sodišče sklicuje na 8. točko razlogov sodbe sodišča prve stopnje, ki povzema ustaljeno sodno prakso, da za presojo zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ni odločilno, ali delodajalec ažurno spreminja akt o sistemizaciji delovnih mest oziroma ali formalno ukine delovno mesto oziroma organizacijsko enoto. Pritožbene navedbe v zvezi s pomenom sprememb notranjih aktov pri delodajalcu ter da je šlo le za papirnato pokritje odločitve novega direktorja za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici, tako na odločitev o zadevi ne vplivajo (prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 265/2008 z dne 8. 6. 2010).

14V pritožbi tožnica vztraja, da je pravi razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga osebna okoliščina, da je žena razrešenega direktorja tožene stranke. Neutemeljena je pritožbena navedba, da se s tem sodišče prve stopnje ni dovolj ukvarjalo, saj je v zvezi s tem izvedlo vse predlagane dokaze, na podlagi katerih je ugotovilo, da to ne drži. Zgolj s sklicevanjem na trditve o kronološkem dogajanju po razrešitvi prejšnjega direktorja tožnica ne more izpodbiti pravilnosti ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožena stranka dejansko ukinila tožničino delovno mesto, kar je bil zakoniti razlog za odpoved. Obrazložitev izpodbijane sodbe je tudi glede neobstoja zatrjevanega osebnega razloga za odpoved ustrezna, saj se je sodišče opredelilo do vseh pravno pomembnih trditev tožnice, tudi do zatrjevanega posmehljivega odnosa in pritiskov, ki naj bi se izvajali nad njo (prim. 14. točko razlogov izpodbijane sodbe).

15Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (353. člen ZPP).

16Tožnica s pritožbo ni uspela, zato skladno z določbo 154. člena v povezavi s 165. členom ZPP sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

17Tožena stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo, saj odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben za postopek (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP).