VSL sklep Cst 489/2016

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Upnik sam nosi pritožbene stroške.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugovoru zoper odpust obveznosti, ki ga je 5. 5. 2016 vložil upnik A. d. o. o. ugodilo, postopek odpusta obveznosti ustavilo in predlog za odpust obveznosti zavrnilo.

2Zoper navedeni sklep se je dolžnik pritožil iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagal je spremembo izpodbijanega sklepa ter priglasil stroške pritožbenega postopka.

3Upnik je navedbam v pritožbi nasprotoval, predlagal potrditev izpodbijanega sklepa ter priglasil stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pritožnik uvodoma navaja, da predloga za odpust obveznosti ni vložil, saj naj bi podal le izjavo, da izpolnjuje pogoje za odpust. Pritožbene navedbe ne držijo, saj je iz predloga za začetek postopka osebnega stečaja (PD 1) razvidno, da je dolžnik vložil (tudi) predlog za odpust obveznosti, v katerem je predlagal, da se mu določi preizkusno obdobje 2 let.

6Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek glede vročanja vloge stečajne upraviteljice dolžniku, s katerim pritožnik meri na kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP. Kot izhaja iz podatkov v spisu, je bil dolžnikov pooblaščenec z vlogo upraviteljice (v kateri pritrjuje upnikovim razlogom za ugovor zoper odpust obveznosti) seznanjen na naroku 23. 6. 2016. Naroka se dolžnik ni udeležil, kar pa ne pomeni, da mu vloga upraviteljice ni bila (pravilno) vročena. Vloga je bila namreč vročena njegovemu pooblaščencu, ki je – po tem, je vlogo prebral – nanjo odgovoril z navedbami, da niso podani razlogi za ustavitev postopka odpusta obveznosti. To pomeni, da ne drži pritožbeni očitek, da dolžniku vloga upraviteljice ni bila vročena.

71. odstavek 399. člena ZFPPIPP opredeljuje namen odpusta obveznosti. Institut je namenjen vestnemu in poštenemu stečajnemu dolžniku, ki se mu na ta način omogoči odpust tistih obveznosti, ki jih ni zmožen izpolniti iz premoženja, ki ga ima ob začetku postopka osebnega stečaja ali ki ga lahko pridobi med postopkom osebnega stečaja do poteka preizkusnega obdobja. Po citiranem zakonskem določilu odpust obveznosti torej ni dovoljen, v kolikor gre za dolžnika, ki ni ravnal vestno in pošteno oziroma, če ima njegovo ravnanje značilnost nevestnega ali nepoštenega ravnanja.

8Zloraba pravice do odpusta obveznosti je opredeljena z generalno klavzulo (3. odstavek 399. člena ZFPPIPP). Odpust obveznosti tako ni dovoljen, če iz ravnanj stečajnega dolžnika v zadnjih petih letih pred uvedbo postopka osebnega stečaja ali glede na njegov premoženjski položaj izhaja, da bi bil odpust obveznosti temu stečajnemu dolžniku v nasprotju z namenom odpusta obveznosti iz 1. odstavka citiranega člena (zloraba pravice do odpusta obveznosti).

9Ovira za odpust obveznosti je zato podana v primeru, ko ima dolžnikovo ravnanje značilnost nevestnega ali nepoštenega ravnanja. V takem primeru gre namreč za zlorabo pravice do odpusta. Sodišče prve stopnje je obrazložilo konkretno dolžnikovo ravnanje, ki ga je mogoče šteti kot nevestno in nepošteno ravnanje, kar pritožnik izpodbija z navedbami, ki so deloma nedovoljene pritožbene novote (prim. 337. člen ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP), v ostalem delu pa jih višje sodišče ocenjuje kot neutemeljene.

10Vprašanje, ali gre za zlorabo pravice do odpusta obveznosti, je dejansko vprašanje, ki ga mora na konkretizirani ravni zatrjevati upnik. Upnik je dolžniku očital več ravnanj, ki bi jih bilo mogoče opredeliti kot zlorabo pravice do odpusta obveznosti: dolžnik je edino premoženje obremenil s hipoteko (upnik je zatrjeval in dokazoval, da gre za fiktiven dolg oziroma posojilo pogodbo, katere edini namen je zaščititi nepremičnino pred upniki), pred vložitvijo predloga za osebni stečaj je z družbo, katere zakoniti zastopnik je sam, sklenil prodajno pogodbo, s katero je odtujil 1/100 nepremičnine za ceno 596,00 EUR, poleg tega pa je bil dolžnik na dan 10. 6. 2013 lastnik osebnega vozila višjega cenovnega razreda, ki je tik pred premičninsko izvršbo „izginilo“.

11Sodišče prve stopnje se je pri presoji, ali ima dolžnikovo ravnanje značilnosti nevestnega oziroma nepoštenega ravnanja, omejilo na odtujitev solastniškega deleža 1/100 posameznega dela št. 112 v stavbi št. ..., k. o. X za kupnino 596,00 EUR ter presojo sporazuma o zavarovanju denarne terjatve opr. št. SV-844/11 z dne 30. 8. 2011.

12Višje sodišče ugotovitvam in zaključkom izpodbijanega sklepa v celoti sledi. Ni najti razumne razlage (in le-te dolžnik ne ponuja niti v pritožbi), zakaj je prodal le 1/100 posameznega dela stavbe. Že dejstvi, da je bila kupec družba, katere zakoniti zastopnik je dolžnik sam, ter prodaja zgolj minimalnega solastninskega deleža, in to za ceno 596,00 EUR, sta v pravnem prometu najmanj neobičajni. Dolžnikova razlaga, da je do prodaje deleža prišlo zaradi zagotovitve potrebnih sredstev za življenje, je neživljenjska in najmanj neprepričljiva. Če namreč dolžnik ni imel nobenih sredstev za preživljanje, potem ni jasno, zakaj je prodal tako minimalen delež. Prejeta kupnina predstavlja zgolj minimalna sredstva za preživetje, pa še to zgolj za zelo kratko obdobje. Dolžnikova obrazložitev, da je delež prodal zato, ker mu je tako predlagal kupec, torej on sam, pa ne pomeni nič drugega, kot to, kar je ugotovilo že sodišče prve stopnje: na ta način je dolžnik zagotovil predkupno pravico v korist družbe, katere zakoniti zastopnik je sam, hkrati pa je otežil prodajo nepremičnine v stečajnem postopku. Ni namreč mogoče pričakovati, da bo prodan delež 99/100 od celotne nepremičnine ali pa vsaj ne za takšno ceno, kot bi jo bilo razumno pričakovati v primeru prodaje celotne nepremičnine. V pritožbi dolžnik sicer trdi, da je 1% nepremičnine prodal zaradi poravnave zaostalih obveznosti do hipotekarnega upnika – B., toda tudi taki razlagi ni mogoče verjeti: če naj bi dejansko šlo za poplačilo navedenega upnika, potem je najmanj nerazumljivo, zakaj je bil prodan tako minimalen delež, saj celoten dolg do navedenega upnika znaša 10.779,55 EUR.

13Višje sodišče pritrjuje tudi ugotovitvam, ki se nanašajo na sporazum o zavarovanju denarne terjatve opr. št. SV-844/11 z dne 30. 8. 2011. Dolžnikove razlage, zakaj je prišlo do vpisa hipoteke na brata C. C., se razlikujejo od postopka do postopka. To že samo po sebi kaže na neverodostojnost dolžnikovih navedb, ter potrjuje zaključek sodišča prve stopnje, da je dolžnik zgolj želel zaščititi svoje osebne interese oziroma interese z njim povezanih oseb.

14Na podlagi zgoraj navedenega višje sodišče pritrjuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da ima dolžnikovo ravnanje značilnost nepoštenega ravnanja, zaradi česar odpust obveznosti ni dovoljen. Dolžnik s pritožbenimi razlogi zato ne more uspeti. Izpodbijani sklep je pravilen, izrecno uveljavljeni pritožbeni razlogi pa niso podani. Ker niso podani niti razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP), je višje sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP), pri čemer je presojalo le tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, oba pa v zvezi s 121. členom ZFPPIPP).

15Izrek o stroški pritožbenega postopka temelji na določbi 129. člena ZFPPIPP, po katerem mora vsak upnik sam pokrivati svoje stroške udeležbe v postopku zaradi insolventnosti.

Pisni odpravek se ujema z elektronskim izvirnikom sklepa.