VSL sklep I Cpg 229/2016

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

1Z uvodoma citiranim sklepom je prvostopenjsko sodišče ugovor tožene stranke z dne 15. 9. 2015 delno zavrnilo in obdržalo v veljavi sklep o zavarovanju opr. št. VII Pg 2617/2015 z dne 4. 9. 2015 v I., III. in IV točki izreka (I. točka izreka). Delno pa je ugodilo ugovoru tožene stranke tako, da je sklep o zavarovanju VII Pg 2617/2015 z dne 4. 9. 2015 v II. točki izreka spremenilo tako, da se je za primer, če tožena stranka prekrši prepoved iz I. točke tega sklepa, za kršitev naloži plačilo denarne kazni v višini 15.000,00 EUR.

2Zoper navedeni sklep se je pravočasno pritožila tožena stranka, uveljavljala pa je vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ in predlagala spremembo izpodbijanega sklepa, podrejeno pa razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje.

3V odgovoru na pritožbo je tožeča stranka predlagala zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.

4Pritožba ni utemeljena.

5Tožeča stranka s tožbenim zahtevkom uveljavlja (med drugim) vrnitev menic, prejetih na podlagi poroštvenih izjav tožeče stranke k leasing pogodbama št. 26885/12 in 28608/13, sklenjenima med toženo stranko kot leasingodajalcem in družbo A., d. d., kot leasingojemalcem, ker tožena stranka zaradi razveze navedenih leasing pogodb, pravnomočno zaključenega postopka prisilne poravnave zoper tožečo stranko kot poroka ter dosedanjih unovčenj menic v skupnem znesku 31.140,00 EUR, nima več podlage za nadaljnjo posest preostalih (še neunovčenih) menic. V zavarovanje tega dela zahtevka je predlagala izdajo začasne odredbe s prepovedjo toženi stranki, da izpolni bianco menice, ki ji jih je izdala tožeča stranka v zavarovanje poroštva, danega za obveznosti leasingojemalca po zgoraj navedenih leasing pogodbah, kot tudi s prepovedjo predložitve izpolnjenih menic v plačilo katerikoli osebi, ki opravlja plačilni promet, indosiranja ali kakršnegakoli drugega razpolaganja oziroma uporabe teh menic. Tako začasno odredbo je prvostopenjsko sodišče tudi izdalo, ugovoru tožene stranke zoper ta sklep pa delno ugodilo le v delu določitve denarne kazni za primer kršitve prepovedi iz začasne odredbe, v preostalem delu pa je ugovor zavrnilo.

6Med pravdnima strankama ni sporno, da je bil zoper tožečo stranko dne 25. 4. 2014 uveden postopek prisilne poravnave, ki je bil pravnomočno zaključen 26. 1. 2015, da je bila s sklepom potrjena prisilna poravnava z deležem poplačila navadnih finančnih terjatev upnikov 10 %, terjatve pa se poplačajo v treh enakih obrokih s tem, da prvi zapade v plačilo 26. 1. 2016, drugi 26. 1. 2017 in tretji 26. 1. 2018, terjatve pa se od 25. 4. 2014 do zapadlosti obrestujejo po 3 % letni obrestni meri. Tudi ni sporno, da je tožena stranka od obeh leasing pogodb odstopila dne 2. 10. 2014 in da je v aprilu 2015 ter avgustu 2015 že unovčila menice (po trditvah tožeče stranke v znesku 31.140,00 EUR, po trditvah tožene stranke pa v znesku 26.969,78 EUR) ter da je leasingojemalec toženi stranki izročil v posest predmete leasinga (razen žage za les Bratstvo).

7Sporno med strankama pa je (bilo), ali je obveznost tožeče stranke iz razdrtih leasing pogodb že prenehala in posledično ali se tožena stranka neutemeljeno upira vračilu menic ter obseg odgovornosti tožene stranke kot poroka za obveznosti leasingojemalca.

8Pritožbeno sodišče ne soglaša s pritožbenim stališčem, da je prvostopenjsko sodišče zagrešilo uveljavljano bistveno postopkovno kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter kršitev 22. člena Ustave, ker toženi stranki ni vročilo v odgovor pripravljalne vloge tožeče stranke z dne 9. 11. 2015, ki naj bi jo sodišče upoštevalo pri svoji odločitvi o ugovoru tožene stranke zoper sklep o zavarovanju z dne 4. 9. 2015. Pri tem namreč pritožnik ne pove, katera dejstva iz te pripravljalne vloge (ki ne bi bila zatrjevana že v predhodno toženi stranki vročenih vlogah tožeče stranke), naj bi sodišče presojalo. Tako pavšalnega očitka zato pritožbeno sodišče ni moglo preizkusiti.

9Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče obseg odgovornosti tožeče stranke kot poroka za obveznosti leasingojemalca pravilno presodilo in v točki 6 izpodbijanega sklepa navedlo jasne in razumne razloge za ugotovitev, da je tožeča stranka kot porok jamčila za vse obveznosti leasingojemalca iz sklenjenih leasing pogodb, vključno za obveznosti plačila odškodnine v primeru toženčevega odstopa od pogodb.

10Ključno za presojo obstoja verjetnosti uveljavljane terjatve na vračilo menic pa je tudi v pritožbenem postopku ostala pravna presoja, ali tudi na terjatve iz naslova odškodnine zaradi razdrtja leasing pogodb v času po začetku postopka prisilne poravnave zoper tožečo stranko, sklenjena in dne 26. 1. 2015 pravnomočno potrjena prisilna poravnava učinkuje. Po šestem odstavku 212. člena ZFPPIPP namreč za terjatev, povezano z odložnim pogojem, velja, da je nastala do začetka postopka prisilne poravnave in da zanjo učinkuje potrjena prisilna poravnava, če je do takrat nastal pravni temelj nastanka te terjatve, ne glede na to, ali se je do takrat že uresničil odložni pogoj.

11S pogodbama o leasingu, katerih del je bil tudi 17. člen Splošnih pogojev, sta se tožena stranka kot leasingodajalec in leasingojemalec dogovorila za odškodnino za primer leasingodajalčevega odstopa od pogodbe kot posledice neizpolnjevanja pogodbenih obveznosti leasingojemalca (oziroma tožeče stranke kot njegovega poroka). Ker sta pogodbeni stranki že z leasing pogodbama dogovorili posledice odstopa od pogodbe in določili višino odškodnine, ki ustreza pozitivnemu pogodbenemu (izpolnitvenemu) interesu tožene stranke, je evidentno, da je terjatev na plačilo odškodnine (v višini še neplačanih in nezapadlih leasing obrokov, diskontiranih zaradi predčasne zapadlosti, povečanih za stroške izterjave in zmanjšanih za kupnino, doseženo s prodajo predmetov leasinga), ena od pogodbenih obveznosti leasingojemalca oziroma tožeče stranke kot njegovega solidarnega poroka. Terjatev, kot obligacijska pravica na plačilo odškodnine je nastala torej že z veljavno sklenitvijo leasing pogodb (primerjaj sodbo in sklep Vrhovnega sodišča II Ips 104/2007). Le začetek učinkovanja te terjatve (izpolnitvenega upravičenja, ki ga vsebuje terjatev) je povezana z uresničitvijo odložnega pogoja, v obravnavanem primeru odstopa od pogodb. Pravilna je zato ugotovitev prvostopenjskega sodišča, ki je temelj nastanka terjatev na plačilo odškodnine iz leasing pogodb našlo v sklenjenih leasing pogodbah.

12Drugačno pritožbeno stališče, da je temelj nastanka terjatve na plačilo odškodnine zaradi odstopa od pogodbe vezan na uresničitev razveznega pogoja, bi namreč po presoji pritožbenega sodišča izničil pomen pogodbeno dogovorjene odškodnine za primer leasingodajalčevega odstopa od pogodbe. Razvezana pogodba namreč nima učinkov in sta obe stranki prosti svojih obveznosti, razen obveznosti za povračilo morebitne škode (prvi odstavek 111. člena OZ). Pogodbeno dogovorjena odškodnina bi bila ob takem razlogovanju tožene stranke brezpredmetna.

13Zmotno in v direktnem nasprotju z zgoraj citirano določbo šestega odstavka 212. člena ZFPPIPP pa je tudi pritožbeno stališče, da prisilna poravnava skladno s prvim odstavkom 212. člena ZFPPIPP učinkuje za vse terjatve upnikov do dolžnika, ki so nastale do začetka postopka prisilne poravnave, torej ko upnik lahko zahteva od dolžnika izpolnitveno ravnanje in ne za terjatve, katerih temelj je šele nastal pred začetkom postopka prisilne poravnave in torej upnik še nima izpolnitvenega zahtevka. Upoštevaje pravno fikcijo iz šestega odstavka 212. člena ZFPPIPP, po katerem velja, da je terjatev, povezana z odložnim pogojem, nastala do začetka postopka prisilne poravnave in da zanjo učinkuje potrjena prisilna poravnava, ne glede na to, ali se je do takrat že uresničil odložni pogoj, sklicevanje na prvi odstavek 212. člena ZFPPIPP, ni sprejemljivo.

14Izhajajoč iz zgoraj obrazloženega se tudi ob upoštevanju pritožbenih trditev, da so terjatve tožene stranke na dan 10. 12. 2014 iz naslova zapadlih neplačanih terjatev znašale 20.096,40 EUR, nezapadle terjatve (leasing obroki), diskontirane za obresti 89.966,84 EUR ter natekle zamudne obresti 3.195,20 EUR, skupno torej vse terjatve 113.258,44 EUR, bi glede na učinke pravnomočno potrjene prisilne poravnave tudi za te terjatve obveznost tožeče stranke (10 % poplačilo) znašala le 11.325,84 EUR. Z nespornim plačilom iz naslova unovčenja menic vse do zneska 26.969,78 EUR (celo neupoštevaje vrednost vrnjenega predmeta leasinga 63.000,00 EUR), se tako izkaže, da je obveznost tožeče stranke iz leasing pogodb prenehala, s tem pa tudi upravičenje tožene stranke do posesti spornih menic. Drugače povedano: tožbeni zahtevek na vrnitev menic, v zavarovanje katerega je bil izdan sklep o zavarovanju z začasno odredbo, je verjetno izkazan, kot je pravilno ugotovilo v izpodbijanem sklepu tudi prvostopenjsko sodišče.

15Ker so se izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi izkazali za neutemeljene, izpodbijani sklep pa je uspešno prestal tudi pritožbeni preizkus po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in 15. členom ZIZ), je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

16Izrek o pritožbenih stroških tožene stranke temelji na prvem odstavku 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in 15. členom ZIZ in je posledica njenega neuspeha v pritožbenem postopku. Tožeča stranka pa z odgovorom na pritožbo ni prispevala k rešitvi pritožbe, zato njenih priglašenih stroškov zanj pritožbeno sodišče ni prepoznalo kot potrebne stroške pritožbenega postopka. Posledično jih je dolžna nositi sama.