UPRS sodba IV U 221/2015

I. Tožba se zavrne.
II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila vlogo A.A. (tožnika v tem sporu) za določitev novega roka za opravljanje pisnega dela pravniškega državnega izpita. V obrazložitvi navaja, da je bila kandidatu z odločbo dovoljen pristop k tretjemu opravljanju pravniškega državnega izpita in sicer pisnega dela dne 7. in 8. 9. 2015 ter ustnega dela dne 7. 10. 2015. Za pisno nalogo iz civilnega prava je bil kandidat ocenjen z oceno 6 in za pisno nalogo iz kazenskega prava z oceno 5, tako da pisnega dela izpita ni opravil. Rezultati so bili objavljeni na spletni strani Ministrstva za pravosodje dne 24. 9. 2015.

2Dne 9. 10. 2015, torej po seznanitvi z rezultati pisnega dela pravniškega državnega izpita, je kandidat vložil predlog za določitev novega roka. Kot razlog je navedel zdravstveno stanje in poškodbo glave, ki se je zgodila še pred pristopom k opravljanju pisnega dela izpita. Tožena stranka razlaga določbe 20., 26. in 28. člena Zakona o pravniškem državnem izpitu (v nadaljevanju ZPDI), ki določajo način točkovanja oziroma oceno izpita. Razlaga še 30. člen Pravilnika o programu sodniškega pripravništva in pravniškem državnem izpitu (v nadaljevanju Pravilnik). Iz dopisa kandidata izhaja, da je k izpitu pristopil, oddal pisni nalogi v ocenjevanje ter šele po seznanitvi z doseženimi ocenami vložil predlog za opravičen odstop oziroma prošnjo za ponovno opravljanje izpita. Ker je kandidat pisni predlog za odstop od opravljanja pisnega dela izpita vložil šele po zaključenem izpitu, in ni odstopil od izpita v skladu z drugim odstavkom 30. člena Pravilnika pred ali med opravljanjem izpita, je na podlagi negativnega mnenja predsednika državne izpitne komisije, minister pristojen za pravosodje odločil, kot je to razvidno iz izreka sklepa.

3Tožnik v tožbi in pripravljalnih vlogah z dne 3. 2. 2016, 18. 3. 2016, 17. 3. 2016 in 8. 4. 2016 primarno uveljavlja tožbeni razlog nepravilne uporabe materialnega prava in podredno še bistveno kršitev določb postopka ter nepravilno ugotovitev dejanskega stanja. 30. člen Pravilnika določa dve predpostavki, ki morata biti izpolnjeni, da se kandidatom omogoči ponovni pristop na izpit in sicer obstoj opravičenih razlogov in pravočasno uveljavljanje pravice.

4Izpodbijana odločitev je protiustavna, ker mu je kršena pravica svobode do dela po 49. členu Ustave, kršena sta tudi 22. in 25. člen Ustave. Ni upoštevano načelo sorazmernosti in načelo in dubio pro libertate. Cilja ni mogoče doseči z nobenim blažjim posegom v ustavno pravico ali celo brez njega. Cilj je omogočiti kandidatu razumne možnosti za opravo pravniškega državnega izpita, nejasnosti je treba interpretirati v prid uresničitve ustavne pravice, ne v prid njene omejitve.

5Določba 30. člena Pravilnika tako ni pravilno uporabljena že na podlagi gramatikalne razlage drugega odstavka 30. člena Pravilnika. Kandidat ima pravico, da iz opravičenih razlogov odstopi od izpita, ko je že začel opravljati izpit (pravica do odstopa od izpita). Navedena določba ne določa takšne omejitve pravice, da bi moral kandidat opravičene razloge uveljavljati „pred ali med opravljanjem izpita“, kot to napačno razlaga tožena stranka. Treba je upoštevati še določbe tretjega odstavka 30. člena Pravilnika, ki glede roka za uveljavljanje pravice do novega roka za opravljanje izpita predvideva situacijo, da kandidat iz posebej utemeljenih razlogov v roku 3 dni pred opravljanjem izpita ni mogel vložiti predloga „takoj, ko takšni razlogi prenehajo“. V tem primeru so se namreč razlogi pojavili šele tekom opravljanja izpita in tudi niso prenehali po opravljanju pisnega dela izpita, ker gre za razloge nevrološke narave, ki so specifični in nepredvidljivi. Zakonodajalec je odstop od izpita in predlog za ponoven pristop k izpitu štel kot med seboj povezana dejanja. Določbo 30. člena Pravilnika je možno razlagati tudi tako, da pisni in ustni del skupaj tvorita celoto. Tako je bil predlog tožnika vložen pred ustnim delom izpita, torej med opravljanjem izpita. Nadalje ni bil zaslišan tožnik in ni odrejeno izvedeniško mnenje glede njegovega zdravstvenega stanja, kar je vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost oziroma pravilnost odločitve.

6Opravičena okoliščina so bile nevrološke motnje, ki so se pojavile šele tekom opravljanja izpita, najverjetneje so nastale kot posledica škodnega dogodka, ki se je zgodil tožniku že dne 28. 8. 2015, to je 14 dni pred pristopom na izpit. Tožnik kot opravičenega razloga ni navajal samega škodnega dogodka z dne 28. 8. 2015 oziroma posledic tega škodnega dogodka (to je glavobol in oteklina), kot je to zmotno navaja tožena stranka, ampak je zatrjeval nevrološke motnje, ki so se pojavile šele kasneje, tekom opravljanja izpita in so najverjetneje posledica škodnega dogodka z dne 28. 8. 2015. Vse trditve tožnika so skladne s predloženo zdravniško dokumentacijo. Takšno razlago dodatno utemeljuje dejstvo, da je tožnik na dveh prejšnjih rokih opravljanja izpita, pisni del obakrat uspešno opravil in je iz kazenskega področja na prejšnjem naroku dobil celo oceno 8.

7Glede pravočasnosti navaja, da je bil o rezultatih izpita obveščen s posebno odločbo, številka 6040-580/2014/15, ki mu je bila vročena po trenutku, ko je že vložil predlog. Izdana odločba ima večjo dokazno vrednost oziroma pravne učinke kot na spletu objavljeni podatki. Od tožnika ni bilo razumno pričakovati, da bo od izpita odstopil že tekom opravljanja izpita in s tem pravočasnost predloga utemeljuje v smislu tretjega odstavka 30. člena Pravilnika. Podrobno navaja v času opravljanja izpita svoje zdravstveno stanje, kot posledico škodnega dogodka dne 28. 8. 2015, zaradi česar ni bil zmožen popolne koncentracije tega dneva opravljanja izpita. Pravočasnost utemeljuje še s tem, da je za prenehanje opravičenih razlogov izvedel šele po zdravstveni obravnavi in je takrat razpolagal z vsemi dejstvi in dokazi pomembnimi za odločitev o predlogu za odstop in ponovni pristop na izpit. V nadaljevanju še podrobno razlaga svoje dosedanje strokovno delo v odvetniški pisarni, kot tudi uspešno delo pri študiju in sodelovanje na dveh prestižnih pravniških tekmovanjih. Zelo dobro je opravil sodniško in odvetniško pripravništvo, ki je izkazano z predloženimi listinami, kar vse nakazuje na tožnikovo visoko strokovno usposobljenost.

8Tožnik predlaga, da sodišče odloči v sporu polne jurisdikcije in izpodbijano odločbo tako spremeni, da tožniku določi nov rok za opravljanje pisnega dela pravniškega državnega izpita. Podredno predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponoven postopek. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

9Tožena stranka v odgovoru na tožbo razlaga določbe 30. člena Pravilnika ter odgovarja na tožnikove navedbe v tožbi. Predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

10Tožba ni utemeljena.

11Po presoji sodišča je tožena stranka na podlagi pravilno ugotovljenega dejanskega stanja pravilno uporabila določbe Pravilnika, v zvezi z drugim odstavkom 20. členom ZPDI, zato sodišče v izogib ponavljanju dejanskih in pravnih razlogov ponovno ne navaja, ker jim v celoti sledi (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), v zvezi s tožbenimi ugovori pa še dodaja:

12Tožnik je po neuspešno opravljanem tretjem poizkusu pisnega dela pravniškega državnega izpita predložil zdravniške izvide, iz katerih izhaja, da naj bi pri padcu in posledično udarcu v glavo, kar se je zgodilo pred opravljanjem pisnega dela izpita, utrpel popoškodbeni glavobol, motnje koncentracije in kratkoročnega spomina ter nespečnost (dp. zdravniški izvid s Splošne bolnišnice Celje z dne 16. 12. 2015). Med strankami postopka dejansko stanje glede predložitve zdravniških izvidov v zvezi s poškodbo ni sporno, temveč je sporen morebitni vpliv tega škodnega dogodka na pisni del opravljanja pravniškega državnega izpita in v zvezi s tem uporaba drugega odstavka 20. člena ZPDI, v zvezi z drugim in tretjim odstavkom 30. člena Pravilnika. Ne glede na zatrjevanje tožnika v tožbi, da je šlo za nevrološko motnjo, ki je vplivala na sposobnost njegove koncentracije pri opravljanju pisnega dela izpita (drugi dan), je treba pri presoji upoštevati zakonsko dejansko stanje Pravilnika. Ta v drugem odstavku 30. člena določa med drugim možnost, da minister za pravosodje kandidatu, ki iz opravičenih razlogov odstopi, ko je že začel opravljati izpit, na njegov pisni predlog in po predhodnem mnenju predsednika državne izpitne komisije, z odločbo določi nov rok za opravljanje tega dela izpita. Tretji odstavek tega člena določa, da mora biti predlog vložen najmanj 3 dni pred pisnim ali ustnim delom izpita, če ga iz posebej utemeljenih razlogov v tem roku ni mogoče vložiti, pa takoj ko razlogi prenehajo.

13Drugi odstavek 30. člena torej določa med drugim samo takšno možno okoliščino, da je kandidat iz opravičenih razlogov odstopil, ko je že začel opravljati izpit. To pomeni, da ne glede na izkazane zdravniške izvide, tožniku ni bilo mogoče dovoliti ponovnega opravljanja tega izpita, ker ni od izpita odstopil, ko ga je že začel opravljati, temveč ga je v celoti opravil in šele kasneje vložil predlog za ponovni pristop. Glede na to, da navedeno dejansko stanje, ki ga določa drugi odstavek 30. člena Pravilnika, kljub predloženim zdravniškim izvidom, ki nakazujejo na nastalo morebitno nevrološko motnjo kot posledico škodnega pred izpitnega dogodka ni izpolnjeno, sodišče ni presojalo nadaljnjega pogoja za ponovni pristop, to je pravočasnosti vložitve predloga, ki ga določa tretji odstavek 30. člena Pravilnika. Sodišče se tudi ni spuščalo v presojo ostalih tožbenih ugovorov, ker na zakonitost izpodbijane odločbe ne vplivajo.

14Sodišče ni sledilo tožbenemu predlogu, da odloči v postopku polne jurisdikcije (na glavni obravnavi), ker predlagana dejstva in dokazi niso pomembni za odločitev (druga alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1). Sodišče je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo po določbi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ker je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in je upravni akt na zakonu utemeljen.

15Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.