VSL sklep III Cp 1013/2016

I. Pritožbama se ugodi in se sodba razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o povrnitvi pritožbenih stroškov tožene stranke in stranskega intervenienta se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku premoženjsko in nepremoženjsko škodo v višini 20.340,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 4. 2014 dalje do plačila, višji tožbeni zahtevek do zneska 32.125,00 EUR je zavrnilo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se tožnik ni poškodoval doma na stopnicah. Hudo se je poškodoval kot sopotnik v prometni nesreči, v kateri je stranski intervenient kot voznik vozila zapeljal iz ceste. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik soodgovoren za škodo v višini 20 %, ker ni bil pripet z varnostnim pasom, ni pa sledilo ugovoru tožene stranke, da je tožnik soodgovoren za nastalo škodo zaradi vožnje z vinjenim voznikom.

2Tožena stranka vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku(1). Tožnik je neposredno po poškodbi zatrjeval, da se je poškodoval, ker je padel po stopnicah. Pri tem opisu je vztrajal dokler ni vložil odškodninskega zahtevka za povračilo nepremoženjske škode iz naslova avtomobilskega zavarovanja. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da je poškodba take narave, da jo je tožnik lahko utrpel v prometni nesreči, lahko pa tudi pri padcu na stopnicah. Stranski intervenient kot voznik vozila je na zavarovalnici izjavil, da je prometna nesreča nastala, ker je bil tožnik kot sopotnik na sprednjem sedežu zaradi vinjenosti agresiven in ga je oviral med vožnjo, tako da je z rokama segel čez menjalnik do avtoradia in iskal postaje za glasbo. Ker je voznik posvečal pozornost tožniku, je z vozilom zapeljal v jarek. Enako je opisal škodni dogodek tudi na policiji. Tožena stranka je leasingodajalcu izplačala zavarovalnino na poškodovanem avtomobilu. Zaradi domneve, da je voznik vozil pod vplivom alkohola, je stranski intervenient podpisal izjavo, v kateri je pripoznal dolg, s tem pa tudi, da je vozil vozilo pod vplivom alkohola. Voznik odplačuje regresni zahtevek zaradi izgube zavarovalnih pravic. Iz uradnega zaznamka policije izhaja, da je bil pod vplivom alkohola tudi tožnik, zato je logičen zaključek, da sta bila tako voznik kot tožnik v času nezgode pod vplivom alkohola. Tožnik in voznik imata interes, da v pravdnem postopku prikazujeta drugačno stanje. Zato zatrjujeta, da nista uživala alkohola pred nesrečo in na ta način svoji izjavi prilagajata potrebam pravdnega postopka. Dokazni postopek ob upoštevanju vseh dokaznih listin in logičnem sklepanju pokaže, da je bil tožnik sopotnik v vozilu vinjenega voznika. Njegov prispevek k nastanku škode je iz tega razloga 30 %. Pritožba izpodbija tudi priznano nepremoženjsko škodo(2).

3Stranki intervenient se pritožuje le glede višine priznane nepremoženjske škode(3).

4Pritožbi sta utemeljeni.

5V pritožbenem postopku, ko pravdna stranka izpodbija dejansko stanje oziroma zatrjuje, da je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je kompetenca pritožbenega sodišča omejena le na nadzor pravilnosti dela sodišča, ne pa v vnovično neposredno preskušanje dejanske podlage spora. Stranka, ki izpodbija sodbo zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, tako neposredno ne izpodbija samih ugotovitev, marveč delovno metodo, ki jo je sodišče uporabilo pri izboru objektov in sredstev dokazovanja ter pri ugotavljanju resničnosti dejanskih ugotovitev. Predmet izpodbijanja in preverjanja sta postopek in argumentacija dejanskih ugotovitev prvega sodišča(4). Prav argumentacija sodišča prve stopnje je v sodbi, glede na nabor dokazov, neprepričljiva v delu, v katerem sodišče prve stopnje ugotavlja, da ni soprispevka tožnika, ker ni dokazano, da bi bil tožnik sopotnik v vozilu vinjenega voznika. Razlog je v tem, da sodišče prve stopnje ni podrobno ocenilo vsakega (relevantnega) dokaza posebej, ki bi ga moralo nato dokazno oceniti ob upoštevanju drugih dokazov. Tak metodološki postopek določa 8. člen ZPP.

6Tožena stranka zatrjuje, da stranski intervenient(5) plačuje toženi stranki obveznost iz regresnega zahtevka zaradi škode na poškodovanem vozilu, ker je na podlagi zavarovalnih pogojev izgubil zavarovalne pravice, s tem pa je voznik pripoznal, da je vozil vozilo pod vplivom alkohola. Na te trditve tožnik pavšalno odgovarja, da „ni njegova stvar ali je voznik pod vplivom alkohola“ in v nadaljevanju s pogojnikom zatrjuje „če bi bil voznik pod vplivom alkohola, potem tožnik ne bi stopil v osebni avtomobil“(6). Materialnopravno pravilno pa zatrjuje, da je dokazno breme v tem delu na toženi stranki. Ni moč pa povsem slediti tožnikovim trditvam: „Če je bil voznik pod vplivom alkohola in vrača izplačano zavarovalnino, je to stvar tožene stranke in njenega zavarovanca, ne pa tožnika“. Res je, da tožnika ne veže pravno razmerje med toženo stranko in voznikom glede kritja avtomobilske škode, je pa prevzem plačila regresne obveznosti zelo pomemben dokaz, s katerim tožena stranka dokazuje, da je voznik vozil pod vplivom alkohola. Prav teh dejstev pa sodišče prve stopnje v dokaznem postopku ni ugotovilo in sicer zakaj je stranski intervenient prevzel obveznost plačila regresne obveznosti, če ni bil pod vplivom alkohola in kot je izpovedal, ne uživa alkohola. Tudi ta izvedba voznika, se ne ujema povsem z izpovedbo tožnika, ki je izpovedal da stranski intervenient „običajno“ pije brezalkoholne pijače in da se mu „zdi“ da je stranki intervenient v gostilni pil coca - colo. Tožnik in stranski intervenient sta bila v (dveh) gostilnah od 19.00 (oziroma 20.00) ure, pri čemer se je spreminjala tudi ura odhoda iz gostilne (iz listinske dokumentacije izhaja, da sta gostilno zapustila okoli polnoči, iz izpovedb pa izhaja, da naj bi odšla iz gostilne ob 23.00 uri). Udeleženca nesreče sta tudi stalno spreminjala svoje izjave. Tako sta se dogovorila, da bosta trdila, da se je tožnik poškodoval doma na stopnicah, če bo potrebna zdravniška pomoč, zato je v zdravstveni dokumentaciji tožnika tudi navedeno, da se je tožnik poškodoval na stopnicah. Stranski intervenient je na zaslišanju izpovedoval povsem drugače, kot izhaja iz izjave, ki jo je dal na policijski zapisnik, saj ni več trdil, da ga je pri vožnji oviral tožnik, ki je bil zaradi vinjenosti agresiven. Tožnik je tudi zatrjeval, da je bil privezan z varnostnim pasom, sodišče prve stopnje pa je prepričljivo ugotovilo, da temu ni bilo tako in mu je zato določilo soprispevek k škodnemu dogodku v višini 20 %. Sodišče prve stopnje bi moralo pri dokazni oceni upoštevati, da sta tožnik in voznik stalno spreminjala in tudi dala lažne izjave, kar vpliva na njuno verodostojnost. Z dodatnim zaslišanjem tožnika in stranskega intervenienta bo sodišče prve stopnje moralo v novem sojenju dopolniti dokazni postopek, da bo lahko ugotovilo odločilna dejstva, na podlagi katerih bo mogoče ugotoviti, ali je tožnik soodgovoren za škodni dogodek zaradi vožnje z vinjenim voznikom.

7Pritožbeno sodišče sprejema dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, da se je tožnik poškodoval v prometni nesreči in ne doma zaradi padca po stopnicah. Iz ambulantnega kartona z dne 14. 3. 2013 in osebnega kartona tožnika, kjer je zapisana diagnoza dne 11. 7. 2013 sicer izhaja, da naj bi se tožnik poškodoval zaradi padca po stopnicah, vendar je sodišče prve stopnje prepričljivo pojasnilo, da bi bilo preveliko naključje, da bi tako tožnik kot stranski intervenient v isti noči po nezgodi padla po stopnicah in zaradi tega iskala zdravniško pomoč. Sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov logično sklepa, da tožnik v času prometne nesreče do obiska zdravnika ni imel možnosti, da bi lahko padel po stopnicah. Prvo sodišče zato pravilno, tudi na podlagi izpovedb tožnika in stranskega intervenienta, ugotavlja, da sta se udeleženca prometne nesreče dogovorila, da v primeru, če bo tožnik moral k zdravniku, bo kot razlog poškodbe navedel, da je padel po stopnicah. V tem delu so ugotovitve sodišča prve stopnje argumentirane in prepričljive ter logična posledica skrbne dokazne ocene vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj.

8Pritožbeni razlogi so utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbama ugodilo in sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Napotki sodišču prve stopnje so bili že dani v dosedanji obrazložitvi.

9Odločitev o povrnitvi pritožbenih stroškov tožene stranke in stranskega intervenienta se pridrži za končno odločitev (tretji odstavek 165. člena ZPP).

-------------

Op. št. (1): V nadaljevanju ZPP.

Op. št. (2): Pritožbeno sodišče teh navedb ne povzema, ker je sodbo razveljavilo že iz razloga, ker sodišče prve stopnje ni popolno ugotovilo dejanskega stanja glede soprispevka tožnika k škodnemu dogodku.

Op. št. (3): Pritožbeno sodišče podrobneje ne povzema teh pritožbenih navedb, ker je sodbo razveljavilo že iz razloga, ker sodišče prve stopnje ni popolno ugotovilo dejanskega stanja glede soprispevka tožnika k škodnemu dogodku.

Op. št. (4): Glej Jan Zobec: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, tč. 18, stran 93.

Op. št. (5): V nadaljevanju označen tudi kot voznik.

Op. št. (69: Tožeča stranka ne zatrjuje, da bi stranski intervenient izgubil pravice iz zavarovanja iz kakšnega drugega vzroka, ki ga določa 3. člen Splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilske odgovornosti (npr. da voznik ni imel veljavnega vozniškega dovoljenja oziroma da mu je bilo odvzeto, ali da bi uporabljal vozilo za drugačen namen, kot je to določeno v zavarovalni pogodbi).