VSL sodba I Cp 75/2016

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje je izdalo vmesno sodbo v zadevi P 524/2004(1) dne 29. 5. 2013, ki jo je potrdilo Višje sodišče v Ljubljani s sodbo I Cp 1193/2014 z dne 16. 7. 2014. Ugotovljeno je bilo, da je tožena stranka zaradi opustitve rednega čiščenja klimatskega sistema povzročila zdravstvene težave tožnikom, ki so bili izpostavljeni diklormetanu, s tem pa je bila dokazana vzročna zveza med izpostavljenostjo tej snovi in škodnimi posledicami (glavoboli, omotičnostjo, zaspanostjo, motnjo vida), ki so bile v nadaljnjem postopku ugotovljene pri posameznih tožnikih. Sodišče prve stopnje je prisodilo tožniku za telesne bolečine in nevšečnosti tekom zdravljenja 500,00 EUR, za strah 600,00 EUR in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 417,29 EUR, skupaj 1.517,29 EUR. Toženi stranki je naložilo, da plača tožniku odškodnino, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 363.603,38 SIT od 20. 11. 2003 dalje do 31. 12. 2006 in od zneska 1.517,29 EUR od 1. 1. 2007 dalje do plačila. Sodišče prve stopnje je višji tožbeni zahtevek za nepremoženjsko škodo zavrnilo, v celoti pa je zavrnilo zahtevek za premoženjsko škodo.

2Tožena stranka v pritožbi predlaga pritožbenemu sodišču, da sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da odškodnino sorazmerno zniža in prizna zamudne obresti od dneva sojenja ter tožniku naloži povrnitev pravdnih stroškov. Tožena stranka zatrjuje, da je sodišče prve stopnje napačno priznalo tožniku zakonske zamudne obresti od 20. 11. 2003, pri tem pa ni obrazložilo razlogov, zato je bila storjena absolutna bistvena kršitev iz 14. tč. drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku.(2) Tožena stranka je za trditve in dokaze, zdravstveno dokumentacijo, ki jo je povzela izvedenka, zvedela šele na obravnavi. Zato ne more plačati obresti od glavnice za nazaj od 20. 11. 2003. Škoda je nastala v času veljavnosti Zakona o obligacijskih razmerjih(3), zato se sodišče ne more sklicevati na zamudo po Obligacijskem zakoniku.(4) Zamudne obresti so se po sodni praksi od odškodnine za nepremoženjsko škodo odmerjale po cenah in razmerah na dan izdaje sodbe in od takrat dalje so se priznavale zamudne obresti.(5) Tožnik ni navedel odločilnih trditev glede višine odškodninskega zahtevka, tudi ni dokazal škode ter vzročne zveze med težavami z zdravjem in pogoji delovnega okolja. Tožba je nesklepčna, saj ni konkretne trditvene podlage, prav tako pa niso dovoljeni informativni dokazi.(6) Tožnik ima vrsto bolezenskih diagnoz in bolezenskih stanj, ki niso povezani s škodnim dogodkom, o katerih sodba nima odločilnih razlogov. Pri otorinolaringologu 3. 8. 2001 je tožnik zatrjeval motnje ravnotežja, pri psihologu 17. 7. 2001 pa težave, ki so se pričele pred devetimi meseci, torej v letu 2000. Za te težave tožena stranka ne odgovarja, zato bi sodišče moralo razmejiti tožnikove težave, ki so povezane s škodnim dogodkom, s težavami, ki so posledica drugih vzrokov. Na kontrolnih pregledih so bile ugotovljene dodatne težave pri tožniku, negotovost, anksioznost in depresivno razpoloženje. Tožnik je oktobra 1998 utrpel pretres možganov. Tožnik ima klavstrofobično motnjo. Izvedenka je pojasnila vzroke pri tožniku, ki so povezani z glavobolom in sindromom multiple kemijske preobčutljivosti. Tožnik po zaključku bolniškega dopusta ni imel težav, kar dokazujejo podatki iz spisa P 524/2004 in dokumentacija ostalih zaposlenih. Izvedenka se na psihološki pregled z dne 17. 7. 2001 ne sklicuje. Iz mnenja dr. M. M. izhaja, da podatki o zdravstvenih težavah zaradi diklormetana na delovnem mestu niso potrjeni, le nekateri avtorji opisujejo občasne slabosti, omotičnost in zaspanost ter glavobol. Izvedenka v tem postopku graja mnenje dr. M. M., spregleda pa obsežnost tožnikovih bolezenskih težav pred škodnim dogodkom. Sodišče prve stopnje je dalo preveliko težo primarnemu in sekundarnemu strahu. Sodišče pri višini odškodnine ni upoštevalo načel individualizacije in objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine. Primerjava težav in bolečin ter priznane odškodnine I. V. v zadevi P 190/2004 pokaže, da je bila tožniku priznana previsoka odškodnina. Tožnik ni zatrjeval intenzitete in trajanja primarnega in sekundarnega strahu. Zaskrbljenost ni strah kot škodna predpostavka. Strah je izzvenel že v bolnišnici. Zmotna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnikov strah povezan z občutenji ostalih zaposlenih. Za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti bi moralo sodišče ob upoštevanju součinkovanja več vzrokov upoštevati 33,33 % vpliv škodnega dogodka.

3Pritožba ni utemeljena.

4Tožena stranka v pritožbi ni predlagala pritožbenemu sodišču (tudi), da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje(7), čeprav utemeljeno zatrjuje, da je bila storjena absolutno bistvena kršitev postopka iz 14. tč. drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodba nima razlogov, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje tožniku priznalo obresti od nepremoženjske škode. Pritožbeni predlog(8) ni bistvena sestavina pritožbe, zato kljub načelu dispozitivnosti, ki velja tudi v pritožbenem postopku, pritožbeno sodišče na pritožbeni predlog ni vezano.(9) Kljub temu je takšen predlog, v katerem pritožnik predlaga pritožbenemu sodišču, da sodbo spremni, ne pa tudi, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, ker sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih glede priznanih obresti(10), pomembna predpostavka, ki jo pritožbeno sodišče upošteva, glede na okoliščine primera, ker je s tem tožena stranka predstavila ne le pričakovanja, marveč tudi interes, da pritožbeno sodišče sodbe zaradi te absolutne bistvene kršitve postopka ne razveljavi in zadeve ne vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, ker želi, da pritožbeno sodišče s spremembo sodbe odloči o utemeljenosti pritožbe in na ta način (pravnomočno) reši spor med pravdnima strankama. To pa ne pomeni, da pritožbeno sodišče ne bi razveljavilo sodbe in ne bi zadeve vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, če bi se izkazalo, da glede na okoliščine konkretnega primera in zaradi funkcionalnih kršitev iz 14. tč. drugega odstavka 339. člena ZPP ni mogoče opraviti preizkusa sodbe, kot to določa 350. člen ZPP. Pritožbeno sodišče je upoštevalo, da se je pritožba podrobno vsebinsko opredelila do odločitve, s katero je sodišče prve stopnje tožniku priznalo zakonske zamudne obresti od prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo, tožena stranka je tudi predstavila materialnopravna stališča, zaradi katerih meni, da odločitev sodišča prve stopnje v tem delu ni pravilna, ta stališča pa so zmotna glede na enotno sodno prakso. Pritožbeno sodišče je upoštevalo, da dejansko stanje v tem delu ni sporno(11) in nenazadnje, da so bile enake obresti za enako obdobje priznane tožnikom s sodbo Okrajnega sodišča v Novem mestu P 524/2004 z dne 8. 12. 2014 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 776/2015 z dne 3. 9. 2015(12), v kateri je pritožbeno sodišče toženi stranki pojasnilo razloge, zaradi katerih so tožniki upravičeni do zakonskih zamudnih obresti od prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti, ki je bil določen v odškodninskem zahtevku, ki ga je tožena stranka prejela pred pravdo. Navedeni razlogi opravičujejo in utemeljujejo ravnanje, da zaradi njih pritožbeno sodišče v tem postopku, kljub ugotovljeni kršitvi iz 14. tč. drugega odstavka 339. člena ZPP, ni razveljavilo sodbe in zadeve vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

5Zmotne so materialnopravne pritožbene trditve, da je tožnik upravičen do zakonskih zamudnih obresti od dneva izdaje sodbe. S sodbo Okrajnega sodišča v Novem mestu P 524/2004 z dne 8. 12. 2014 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 776/2015 z dne 3. 9. 2015 je bila tožnikom prisojena odškodnina za nepremoženjsko škodo. Pravnomočno je bila potrjena odločitev sodišča prve stopnje, da so tožniki upravičeni do zakonskih zamudnih obresti, kot so priznane tožniku tudi v tem postopku.(13) Višje sodišče v Ljubljani je v sodbi I Cp 776/2015 z dne 3. 9. 2015 pojasnilo toženi stranki, ki je izpodbijala sodbo v obrestnem delu iz enakih razlogov, kot izpodbija sodbo s pritožbo v tem postopku, ob tem, da gre v (obeh) pravdnih postopkih (tudi) glede priznanja obrestnega dela zahtevka za istovrstno dejansko in pravno podlago, da glede na načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS z dne 26. 6. 2002, ko oškodovanec postavi odškodninski zahtevek za negmotno škodo, postane ta denarni zahtevek. Ker med pravdnimi strankami ni bilo spora, da je tožena stranka odškodninski zahtevek z dne 23. 10. 2003 prejela 3. 11. 2003, so bile tožnikom v pravdni zadevi P 524/2004 priznane enake obresti kot tožniku v tem postopku za enako obdobje. Tudi v tem postopku ni sporno, da je tožena stranka prejela odškodninski zahtevek z dne 23. 10. 2003, v katerem je tožnik za posamezne vrste nepremoženjske škode zahteval denarno odškodnino, hkrati pa je od tožene stranke zahteval, da plača odškodnino v roku petnajstih dni. Iz teh razlogov so zmotne pritožbene trditve, da je tožnik upravičen do zakonskih zamudnih obresti od prisojene nepremoženjske škode od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje, ker se je spremenila sodna praksa po uveljavitvi OZ, glede na že omenjeno načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS.

6Trditvena podlaga tožnika je skromna, kar pa ne pomeni, da tožba ni sklepčna, zato so neutemeljene pritožbene trditve, da tožnik ni dal ustrezne trditvene podlage in da je zato treba tožbeni zahtevek zavrniti. Že iz tožbenih navedb tožnika (tožnikov) v zadevi P 524/2004 z dne 29. 3. 2004 izhaja, da so imeli zaposleni konec marca 2001 do poletja 2001 hude zdravstvene težave, ker so imeli glavobole, vrtoglavice, mravljinčenja, bili so zaspani, zato so morali nekaj delavcev odpeljati v bolnišnico zaradi zastrupitve na delavnem mestu. V tožbi so tožniki zatrjevali okvaro zdravja, da so bili na bolniškem dopustu in za vsakega tožnika sta bili opredeljeno navedeni posamezna oblika nepremoženjske škode in višina odškodnine.(14) Iz tožbenih navedb še izhaja(15), da so tožniki zaradi škodnega dogodka utrpeli okvaro zdravja na delovnem mestu, obšla jih je slabost, imeli so vrtoglavice, pojavil se je dvojni vid, tresle so se jim roke, oblival jih je pot, postali so razdražljivi, pojavile so se motnje koncentracije in imeli so glavobole. Tožniki so zatrjevali, da so imeli nevšečnosti tekom zdravljenja v zvezi s prevozom v bolnišnico in hud primarni strah, kakor tudi sekundarni strah, ker jih je skrbelo za posledice zastrupitve, da ne bodo ostale trajne. Navedene so bile tudi zmanjšane življenjske aktivnosti na delovnem in prostočasnem področju. Podrobneje je tožnik dal trditveno podlago o nepremoženjski škodi še v pripravljalni vlogi z dne 18. 5. 2010.(16)

7Vzročna zveza med protipravnim ravnanjem tožene stranke in nastalo škodo je bila že pravnomočno ugotovljena z vmesno sodbo Okrajnega sodišča v Novem mestu P 524/2004 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1193/2014. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi na podlagi izvedenskega mnenja dr. E. M. pravilno ugotovilo, da je v spornem obdobju tožnik zaradi škodnega dogodka doživljal motnje vida, motnje ravnotežja, omotičnost in dvojni vid, da je imel občasno glavobole in vrtoglavico, kar je izvedenka ocenila kot posledico učinkovanja diklormetana. Te posledice dopušča tudi izvedenec dr. M. M., s tem, da je dr. E. M. pojasnila škodljive in reverzibilne učinke diklorometana na centralno živčevje, ki so enaki, kot jih zatrjuje tožnik. Izvedenka še pojasnjuje, da so to simptomatiko, ki je povezana s škodljivim delovanjem diklorometana, na zdravniških pregledih opisovali v sklopu težav, ki jih ima tožnik kot nervozna in anksiozna osebnost. Izvedenka je sicer pojasnila, da je 80 % vzročnosti povezano z izpostavljenostjo tožnika diklormetanu na delovnem mestu, ostalih 20 % pa je lahko posledica njegove osebne strukture in sicer klavstrofobije, ki jo ima tožnik že od mladosti in povišanega krvnega pritiska, ki ga ima od prej. Iz ugotovitev izvedenke pa izhaja, da je škodni dogodek povzročil škodne posledice, ki jih zatrjuje tožnik in ne njegove osebne lastnosti, ki so povezane z njegovimi predhodnimi zdravstvenimi težavami. Ali povedano drugače; škodni dogodek je povzročil pri tožniku, da je imel v spornem obdobju meglen vid, motnje ravnotežja, občasne glavobole in vrtoglavice. Zaradi teh težav, ki so povezane s škodnim dogodkom, je bil tožnik na bolniškem dopustu in ni bil sposoben samostojne hoje, ne pa zaradi zdravstvenih težav, ki so obstajale že pred škodnim dogodkom.

8Sodišče prve stopnje je pri priznanju odškodnine upoštevalo, da je imel tožnik zaradi škodnega dogodka motnje vida, motnje ravnotežja, dvojni vid, začasno ni bil sposoben samostojne hoje, imel je občasne glavobole in vrtoglavice. Tožnik je bil na bolniškem dopustu, potreboval je pomoč pri hoji, en dan je bil v bolnišnici, vse te nevšečnosti med zdravljenjem in telesne bolečine pa utemeljujejo priznanje odškodnine v višini 500,00 EUR.

9Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo negotovost tožnika takoj ob zastrupitvi, ko je bil odpeljan v bolnišnico, kakor tudi, da so tožnikove sodelavke omedlevale na delovnem mestu in so jih z reševalnimi vozili z delovnega mesta vozili na urgenco. Ta negotovost takoj ob škodnem dogodku in tudi kasneje, ko je obstajal sum za zastrupitev (sekundarni strah), je pri tožniku povzročila hud strah, še posebej, ker je tožnik za trenutek izgubil vid. Sodišče prve stopnje je zato tožniku utemeljeno priznalo odškodnino za strah v višini 600,00 EUR.

10Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenskega mnenja pravilno ugotovilo, da je pri tožniku v centralnem živčevju ostal spominski zapis o tedanjem dogajanju, ki lahko sproži podobne težave tudi kasneje pri vdihovanju drugih hlapljivih kemikalij, zlasti klorovih spojin. Sindrom multiple kemijske preobčutljivosti na različne kemijske sestavine je prisoten pri tožniku in je povezan s škodnim dogodkom, zaradi česar pri tožniku občasno še prihaja do motenj vida in ravnotežja, če je izpostavljen hlapom topil ali iritantnim kemikalijam. Te ugotovitve potrjujejo trditve tožnika, da ima težave na delovnem mestu in v vsakdanjem življenju, saj je bilo v postopku prepričljivo ugotovljeno, da ima tožnik še vedno občasne motnje vida in ravnotežja, če je izpostavljen hlapom topil ali iritantnim kemikalijam. Sodišče prve stopnje je zato tožniku utemeljeno priznalo odškodnino v višini 417,29 EUR za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti.

11Tožniku je priznana odškodnina za nepremoženjsko škodo v višini 1,5 povprečne plače. Priznana odškodnina upošteva posebnosti konkretnega primera, hkrati pa je objektivno primerljiva z odškodninami, ki so bile priznane oškodovancem v zadevi P 524/2004, primerljiva pa je tudi s sodno prakso.(17)

12Pritožbeni razlogi niso utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13S tem, ko je bila pritožba zavrnjena, je bil zavrnjen tudi predlog tožene stranke za povrnitev pritožbenih stroškov, zato je poseben izrek v tem delu odpadel.

-------------

Op. št. (1): Skupaj s tožnikom je še petnajst tožnikov na bistveno istovrstni dejanski in pravni podlagi zahtevalo od tožene stranke plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo in zakonske zamudne obresti za enako obdobje. Spis je bil po pravnomočnosti vmesne sodbe razdružen in se je tožnikov tožbeni zahtevek obravnaval samostojno (251. člen Sodnega reda).

Op. št. (2): V nadaljevanju ZPP.

Op. št. (3): V nadaljevanju ZOR.

Op. št. (4): V nadaljevanju OZ.

Op. št. (5): Pritožba se sklicuje na odločbi VS RS: II Ips 187/2005 in II Ips 188/2005.

Op. št. (6): Glej sodno prakso povzeto v opombah na strani 4 pritožbe.

Op. št. (7): Predlagala je (le) spremembo sodbe; primarno, da pritožbeno sodišče tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da odškodnino sorazmerno zniža in prizna zakonske zamudne obresti od izdaje sodbe.

Op. št. (8): Je izjava pritožnika, kakšna naj bo usoda izpodbijane sodbe - ali naj jo pritožbeno sodišče spremeni ali razveljavi in v kakšnem obsegu.

Op. št. (9): V procesnih sistemih, kjer je pritožbeni predlog nujna sestavina pritožbe (npr. avstrijski), njegovo bistvo in naloga ustreza tožbenemu zahtevku - načelo dispozitivnosti pomeni v teh sistemih tudi vezanost sodišča na pritožbeni predlog (glej Fasching str. 861-863) - glej Jan Zobec: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, stran 224 op.726.

Op. št. (10): V konkretnem primeru sodišče prve stopnje v sodbi ni navedlo razlogov, na podlagi katerih je tožniku priznalo zakonske zamudne obresti od prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Op. št. (11): Tožnik je priložil tožbi odškodninski zahtevek z dne 23. 10. 2003, v katerem je zahteval odškodnino za posamezne oblike nepremoženjske škode, ki jih uveljavlja tudi v tožbi, toženi stranki pa je določil petnajstdnevni rok za izpolnitev obveznosti.

Op. št. (12): Glej opombo 1 te obrazložitve.

Op. št. (13): Iz obrazložitve sodbe Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 776/2015 (stran 12) izhaja, da med pravdnimi strankami ni sporno, da je tožena stranka 3. 11. 2003 prejela odškodninski zahtevek z dne 20. 10. 2003.

Op. št. (14): Glej navedbe na str. 2 tožbe.

Op. št. (15): Glej točko 4 tožbe.

Op. št. (16): Glej XXVIII. točko na str. 66-69 sodnega spisa.

Op. št. (17): V zadevah VS RS II Ips 108/2003 in II Ips 478/2007 z nekoliko hujšimi posledicami ob zastrupitvi, je bila oškodovancema priznana odškodnina za nepremoženjsko škodo v višini trinajstih oziroma šestih povprečnih plač.