VSL sklep II Ip 1007/2016

I. Pritožbi se ugodi in se sklep v izpodbijani III. točki spremeni tako, da mora upnik tretjemu udeležencu plačati izvršilne stroške postopka pred sodiščem prve stopnje v višini 103,78 EUR.

II. Upnik mora tretjemu udeležencu plačati stroške pritožbenega postopka v znesku 47,93 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne po roku za izplačilo dalje.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom (I.) ugovor tretjega zavrglo, (II.) predlog tretjega za odlog izvršbe zavrglo in (III.) predlog tretjega za odmero stroškov ugovora zavrnilo tako, da je odločilo, da tretji sam krije stroške ugovora.

2Tretji se je pritožil zoper odločitev o stroških (III. točka izreka) iz pritožbenega razloga nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava.

3Upnik na pritožbo ni odgovoril.

4Pritožba je utemeljena.

5Višje sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru zatrjevanih pravno pomembnih pritožbenih razlogov (prvi odstavek 360. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP) in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po določbi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ.

6Pritožnik (tretji) po mnenju višjega sodišča pravilno opozarja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo (šesti odstavek 38. člena ZIZ).

7Tretji je na podlagi šestega odstavka 38. člena ZIZ upravičen do povračila tistih stroškov, ki mu jih je upnik neutemeljeno povzročil. Višje sodišče se strinja z osnovnim izhodiščem sodišča prve stopnje - da upnik ne krije vseh stroškov postopka v zvezi z ugovorom tretjega, četudi se je izkazalo, da je njegov ugovor utemeljen, krije le tiste stroške, ki mu jih je upnik neutemeljeno povzročil. Sodišče prve stopnje se je oprlo na podatek, da upnik pri rubežu ni bil prisoten, z vlogo z dne 22. 10. 2014 pa je umaknil predlog za izvršbo takoj oziroma v roku enega meseca po tem, ko je tretji v spis vložil ugovor tretjega in predlagal odlog izvršbe (30. 9. 2014; upnikova vloga z dne 22. 10. 2014). Posledično je bila izvršba na to premičnino ustavljena.

8Vendar pa pritožnik utemeljeno opozarja, da so v tem konkretnem primeru za odločitev bistvene druge okoliščine. Upnik ni dolžan kriti tretjemu tistih stroškov, ki mu jih glede na načelo domneve lastništva ni neutemeljeno povzročil. Iz načela domneva lastništva (glej 11. člen Stvarnopravnega zakonika - SPZ) izhaja, da se domneva, da je lastnik stvari tisti, ki ima stvar v svoji neposredni posesti. To je bil v konkretnem primeru dolžnik (glej drugi odstavek 11. člena SPZ). Vendar pritožnik pravilno opozarja, da je bilo že ob rubežu jasno (s stopnjo velike verjetnosti), da se posega na premično stvar, na kateri ima tretji verjetno pravico, ki preprečuje izvršbo. Iz zapisnika o opravljenem izvršilnem dejanju z dne 10. 6. 2014 (red. št. 15; list. št. 35) namreč izhaja, da je izvršitelj na zapisnik zapisal opombo, da je dolžnik uporabnik vozila, dejanski lastnik pa je L. d.o.o. Rubež je bil torej opravljen na predmet, glede katerega obstoji pravica tretjega iz prvega odstavka 64. člena ZIZ in je bila ta v času rubeža izkazana s stopnjo velike verjetnosti. Drži sicer ugotovitev sodišča prve stopnje, da upnik pri izvršilnem dejanju ni bil prisoten, vendar to ne more iti v breme tretjega. Upnik je pri izvršilnem dejanju rubeža lahko prisoten (primerjaj tretji odstavek 82. člena ZIZ) - odločitev glede prisotnosti na rubežu je na upniku. Morebitna odsotnost ne more voditi k ustavitvi izvršbe (primerjaj tretji odstavek 82. člena ZIZ, veljavnega ob uveljavitvi ZIZ), ne pomeni pa, da njegova odsotnost nima drugih posledic, na primer stroškovnih. V konkretnem primeru bi lahko upnik, ki bi se rubeža udeležil, rubež vozila preprečil (glej peti odstavek 76. člena Pravilnika o opravljanju službe izvršitelja). Iz prometnega dovoljenja (glej tudi C4-5) je namreč izhajalo drugačno lastninsko stanje kot pa ga je pokazalo posestno stanje. Poleg tega pa je pomembna tudi naslednja okoliščina, ki jo prav tako poudarja pritožnik v svoji pritožbi.

9Rubež je bil opravljen 10. 6. 2014 in vse do ugovora tretjega (vloženo 30. 9. 2014; red. št. 22) upnik ni umaknil predloga za izvršbo na predmetno vozilo. Od rubeža do ugovora tretjega je torej poteklo dobre tri mesece, zato stroške, ki so nastali z ugovorom tretjega (in z vloženim predlogom za odlog izvršbe), ni mogoče opredeliti kot stroške, ki jih upnik tretjemu ni neutemeljeno povzročil. Upnik je dejansko v nadaljevanju umaknil predlog za izvršbo na to vozilo (vloga z dne 22. 10. 2014; red. št. 27), sodišče pa je posledično izvršbo v tem delu ustavilo, vendar to na uporabo šestega odstavka 38. člena ZIZ ne more vplivati. V času, ko je tretji vložil ugovor, upnik (v dobrih treh mesecih) predloga za izvršbo glede konkretne premičnine ni umaknil, pri čemer so pomembne okoliščine, ki so povzete v 8. točki obrazložitve.

10Zato so stroški, ki so tretjemu nastali z vložitvijo ugovora tretjega (in posledično v razumni zvezi tudi s predlogom za odlog izvršbe), taki stroški, ki jih je upnik tretjemu neutemeljeno povzročil.

11Višje sodišče je zato spremenilo odločitev sodišča prve stopnje v III. točki izreka tako, da je tretjemu priznalo stroške v višini ugovora tretjega (33,60 EUR; tar. št. 3468 ZOdvT), predloga za odlog izvršbe (16,80 EUR; tar. št. 3465 ZOdvT), stroške kopij in pavšalnih stroškov poštnine v višini 20 % (10,08 EUR), vse povečano za pripadajoči DDV (22 %) in sodno takso v višini 30,00 EUR (glej plačilni nalog z dne 7. 10. 2014).

12Posledično je višje sodišče priznalo tudi stroške pritožbe po priglašenem stroškovniku. Stroške poštnine, pavšala ter ostalih pavšalnih stroškov je odmerilo v višini 2,04 EUR (in ne 20,00 EUR). V preostalem je priznalo še stroške za sestavo pritožbe (10,20 EUR po tar. št. 3468), povečano za 22 % DDV in sodno takso za pritožbo (33,00 EUR; glej plačilni nalog z dne 11. 1. 2016).

13Odločitev višjega sodišča temelji na 3. točki 365. člena ZPP.