VSK sklep Cpg 366/2015

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Kopru obdržalo v veljavi sklep o izvršbi VL 77457/2014 z dne 9.6.2015, tako da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 5.038,30 EUR iz naslova dobav tekstila. Blago je toženi stranki dobavljala nemška družba O. GmBH & Co, ki je svojo terjatev s cesijo odstopila tožeči stranki (sicer svojemu ekskluzivnemu prodajnemu agentu za Slovenijo). Toženka je dobavljeno blago zaradi neustreznih barv reklamirala, stranki sta v zvezi s tem dosegli sporazum, da tožena stranka lahko vrne tisto blago, ki ne ustreza in za katero bo izdano dobropis, obdržano blago pa plača. Toženka je tako del blaga vrnila, predmet zahtevka je blago, ki ga je obdržala in ni plačala.

Zoper sodbo se tožena stranka pritožuje. Poudarja, da je bila zanjo pravilna dobava bistvena, da zapisnik ne pomeni dogovora in da je bila prisiljena obdržati del kolekcije, sicer bi bile police prazne, prodaja jesenskih artiklov pa je že potekala. V večjem delu pa pritožba opozarja na kršitev določb 12. in 285. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Tožena stranka je od začetka trdila, da ji je zaradi napačne dobave nastala poslovna škoda. Ker se je zastopala sama, bi jo moralo sodišče opozoriti na njene procesne pravice, to je možnost vložitve pobotnega ugovora, v okviru materialno procesnega vodstva pa bi jo moralo spodbuditi k postavitvi trditev za odškodninsko odgovornost. V sodbi je zato napačno zapisalo, da poslovna škoda, ki naj bi nastala toženi stranki, ni predmet postopka, ker toženka ni postavila trditev o odškodninski odgovornosti. Očitana kršitev postopka (ki pomeni tudi kršitev Ustave) je torej bistveno vplivala na pravilnost in zakonitost odločitve. Če bi se sodišče ukvarjalo s pobotnim ugovorom, bi prišlo do zaključka, da toženi stranki ni potrebno plačati ničesar.

V odgovoru na pritožbo je tožeča stranka predlagala zavrnitev pritožbe.

Pritožba je utemeljena.

Neutemeljeno sicer toženka očita sodišču napačno in zmotno ugotovitev dejanskega stanja glede tožbenega zahtevka. Dejstvo je, da je tožena stranka del kolekcije, ki je predmet tožbe, obdržala in ga zato mora plačati in to ne glede na vsebino zapisnika. Pritožbeni ugovori se dejansko nanašajo na v pritožbi zatrjevano nasprotno terjatev toženke, pri čemer v zvezi s to terjatvijo toženka nikoli ni smiselno zatrjevala, da bi bili terjatvi že materialnopravno pobotani.

Utemeljeno pa pritožba opozarja na kršitev iz 12. in 385. člena ZPP, ki je glede na potek postopka in vsebino sodbe celo prerasla v kršitev pravice do izjave. Toženka v postopku pred vložitvijo pritožbe ni imela pooblaščenca, zatrjevala pa je, da ji je z ravnanjem tožeče stranke (ki ji je dostavila napačno blago in ni odreagirala na reklamacije) nastala škoda. Take trditve kažejo, da je želela tožena uveljavljati pobotni ugovor. Sodišče mora po določbi 12. člena ZPP stranko, ki nima pooblaščenca in ki iz nevednosti ne uporablja procesnih pravic, ki jih ima po ZPP(1), opozoriti, katera dejanja lahko opravi. Po mnenju teorije (na katero se pravilno sklicuje pritožnica), je možnost vložitve pobotnega ugovora taka pravica, na katero mora sodišče neuko stranko opozoriti.

Drži sicer, da so bile trditve toženke glede nastanka in obsega škode(2) premalo substancirane, vendar bi moralo v takem primeru sodišče na podlagi določbe 285. člena ZPP s postavljanjem vprašanj in na drug primeren način poskrbeti, da se med obravnavo navedejo vsa odločilna dejstva. To je sicer poskušalo, vendar je bilo pozivanje, kakršno je razvidno iz zapisnika glavne obravnave (naj stranki navedeta vsa dejstva in predlagata vse dokaze v zvezi s trditvami), preveč splošno, da bi toženki realno omogočilo, da svoje trditve ustrezno dopolni.

Na podlagi vsega povedanega je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo, zadevo pa vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (354. člen ZPP). V ponovljenem sojenju bo morala imeti tožena stranka možnost, da konkretizira svoje trditve o „poslovni škodi“ in postavi pobotni ugovor.

Izrek o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (165. člen ZPP).

---

op. št. 1: Oba pogoja sta bila v predmetni zadevi na naroku za glavno obravnavo nedvomno izpolnjena.

op. št. 2: Da je bila dobava napačna, tožeča stranka niti ni ugovarjala, trditve o tem, kdaj je tožena stranka napačno dobavo reklamirala in kdaj je na to odreagirala tožeča, pa so bile postavljene.