VSK sodba in sklep Cpg 441/2015

Pritožba se v delu, kjer izpodbija odločitev iz II. točke izreka sodbe, zavrže, v preostalem delu (v I. točki izreka) pa se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče razsodilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 201238, z dne 1.1.2011, v veljavi v delu, v katerem je toženi stranki naloženo, da poravna terjatev v višini 674.138,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi na znesek 596.896,51 EUR od 1.3.2008 do plačila in na znesek 77.242,13 EUR od 30.12.2010 dalje do plačila, ter izvršilne stroške v višini 956,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.1.2011 dalje do plačila (I. točka izreka); v preostalem delu je izvršilni sklep glede zamudnih obresti na znesek 77.224,13 EUR od 1.3.2008 do 30.12.2010 razveljavilo in tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo (II. točka izreka). Iz razlogov sodbe izhaja, da terjatev tožeče stranke ni bila zastarana, da ni prenehala zaradi izpolnitve z delnicami družbe A d.d., in da je izbiro o načinu izpolnitve obveznosti tožene stranke imel posojilodajalec, tj. tožeča stranka.

Zoper to odločitev se je pritožila tožena stranka in jo izpodbijala iz vseh treh pritožbenih razlogov v I. in II. točki izreka sodbe. Ponovila je svoje ugovorne trditve o sklenitvi »prvotnih« štirih posojilnih pogodb in izpostavila, da s Pogodbo o prevzemu dolga pogodbene stranke niso drugače uredile pogodbenih razmerij, ki se v primeru nevračila posojila nanašajo na nadomestno izpolnitev s preknjižbo delnic z oznako A. Glede na določbe sklenjenih pogodb, katerih sodišče pri odločitvi sploh ni upoštevalo, je nesporno, da je s sklenitvijo Pogodbe o prevzemu dolga in Pogodbe o kratkoročnem posojilu tožena stranka obdržala pravico do nadomestne izpolnitve z izročitvijo delnic. Obe ti pogodbi tvorita eno pogodbo. S sklenitvijo Pogodbe o kratkoročnem posojilu, z dne 31.12.2014, niso bile razvezane določbe kreditnih pogodb. Vsa ta dejstva je očitno sodišče spregledalo in sodba o tem nima razlogov oz. so odločilna dejstva v nasprotju z izvedenimi dokazi. Zaradi teh kršitev je sodišče tudi napačno uporabilo materialno pravo. Tožeča stranka tudi ni predložila nobenega dokaza, da je toženo stranko kadarkoli pisno pozvala k vračilu posojila v skladu z določbo 3. člena Pogodbe o kratkoročnem posojilu z dne 31.12.2004. Tožbeni zahtevek tožeče stranke je nesklepčen, ker bi tožeča stranka morala primarno zahtevati izpolnitev obveznosti s preknjižbo ustreznega števila delnic, v primeru da vrednost teh ne bi zadostovala za plačilo posojila, pa bi imela denarni zahtevek. Sodišče je glede odločitve o solidarni odgovornosti toženih strank napačno uporabilo materialno pravo, saj je stališče, da sta toženi stranki solidarno odgovorni, v nasprotju z določbo 7. člena Pogodbe o prevzemu dolga. Izpoved priče P. M. je v nasprotju sama s seboj, saj je potrdila obstoj dodatnih dogovorov, ki v sklenjenih pogodbah niso bili zapisani. Izpoved priče J. L. je v nasprotju z listinami, iz katerih ne izhaja, da bi imela tožeča stranka pravico izbire načina plačila, česar sodišče sploh ni obravnavalo. Navedena priča je tudi izpovedala glede Pogodbe o kratkoročnem posojilu z dne 31.12.2004, ne da bi jo sodišče pozvalo, »da poda izpovedbo kot enotno pogodbo skupaj s Pogodbo o prevzemu dolga«. Njegova izpoved je zato nepopolna. „Prav tako je priča izpovedala glede načina plačila obveznosti z naslova dividend. Kako je lahko pričanje osebe, ki naj ne bi ničesar vedela o dodatnih dogovorih (P. M.) in zakonitega zastopnika gospodarske družbe, ki je sestavila pogodbe in zatrjuje, da je v njih vse zapisano, enako, priča ni pojasnila, sodišču pa tako pričanje tudi ne vzbuja nobenega dvoma?“.

Na pritožbo je odgovorila tožeča stranka, označila jo je za neutemeljeno, izpostavila da v Pogodbi o kratkoročnem posojilu, z dne 31.12.2004, ni bila dogovorjena nadomestna izpolnitev, iz razlag pogodb pa bi eventuelno lahko šlo le za izbiro tožeče stranke. Stroškov pritožbenega postopka ni priglasila.

V predmetni zadevi je za odločanje o pritožbi na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča RS Su 877/2015, z dne 25.3.2015, pristojno Višje sodišče v Kopru.

Pritožba v delu, v katerem izpodbija odločitev iz II. točke izreka, ni dopustna, v preostalem delu pa ni utemeljena.

Pritožnik je izrecno zapisal, da sodbo izpodbija v celoti, torej tudi v II. točki izreka, v kateri je prvostopenjsko sodišče zavrnilo del zahtevka na plačilo zakonitih zamudnih obresti. V zvezi s to odločitvijo pritožba ni podala nobenih konkretiziranih navedb, predvsem pa tožena stranka za izpodbijanje dela odločitve, ki je zanjo ugodna, tudi nima pravnega interesa, zato je bilo potrebno v tem delu pritožbo zavreči (četrti odstavek 343. člena ZPP).

Glede pritožbe zoper ugodilni del izpodbijane odločitve pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče pravilno in popolno ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem ni zagrešilo nobene kršitve določb pravdnega postopka, kar mu zgolj pavšalno očita pritožba, zaradi česar je pritožbeno sodišče pravilnost uporabe postopkovnih določil preverilo po uradni dolžnosti v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP.

Napačno je materialno pravno izhodišče tožene stranke, da Pogodba o kratkoročnem posojilu, z dne 31. 12. 2004 (v nadaljevanju: Posojilna pogodba), predstavlja »le ugotovitev stanja danih posojil«. S sklenitvijo navedene pogodbe sta tožeča stranka in drugi toženec dotedanja pogodbena razmerja, urejena v štirih posojilnih pogodbah, na novo uredila, saj sta z njo spremenila prav predmet izpolnitve. Če sta se po posojilnih pogodbah, z dne 15. 9. 2003, 1. 7. 2003, 16. 6. 2003 in 27. 12. 2002(1) (na katere opozarja pritožba, češ da jih je sodišče spregledalo in jih pri odločitvi ni upoštevalo) pogodbenici dogovorili, da je 2. toženec, če kredita ne bo vrnil v dogovorjenem roku, dolžan izvršiti preknjižbo delnic z oznako A na tožečo stranko, se je njun dogovor glede predmeta izpolnitve s sklenitvijo Posojilne pogodbe dne 31. 12. 2004 spremenil. Kot je pravilno ugotovilo prvostopenjsko sodišče sta se pogodbenici v tej pogodbi dogovorili, da je v primeru nepravočasne poravnave obveznosti na posojilodajalcu (tožeči stranki) pravica do izbire, na kakšno izpolnitev bo posojilojemalca (2. toženca) pozval, in sicer ali na izpolnitev v denarju ali na izpolnitev s preknjižbo delnic(2). S takšnim dogovorom glede izpolnitve obveznosti v primeru zamude, ki je povsem drugačen od tistih, ki so jih pogodbenice dogovorile v predhodnih posojilnih pogodbah, sta tožeča stranka in 2. toženec(3) to vprašanje na novo uredila.

V skladu s prvim odstavkom 323. člena Obligacijskega zakonika (OZ) ob dogovoru pogodbenic, da obstoječo obveznost glede predmeta izpolnitve nadomesti nova obveznost, obstoječa obveznost preneha. Ne držijo torej pritožbene trditve, da naj bi se obveznost tožene stranke s sklenitvijo Posojilne pogodbe ne spremenila. Prvostopenjskemu sodišču zato ni mogoče očitati nobene kršitve, ker ni odločitve o tem, na kakšen način mora tožena stranka izpolniti svojo pogodbeno obveznost, temeljilo na predhodno sklenjenih štirih pogodbah, saj so prenehale veljati. Zato tudi ni utemeljen pritožbeni očitek, da naj bi bila tožba nesklepčna. Tožeča stranka je s tožbo zahtevala takšno izpolnitev, kot je bila med strankama dogovorjena s pogodbo.

Kot izhaja iz zgoraj navedenega, pritožbeno sodišče soglaša z materialnopravno oceno prvostopenjskega sodišča, da ste se tožeča stranka in 2. toženec s sklenitvijo Posojilne pogodbe dogovorila, da je na tožeči stranki, da izbere, kako naj v primeru zamude 2. toženec izpolni svojo obveznost, in da zato terjatev tožeče stranke ni prenehala zaradi izpolnitve s preknjižbo delnic. Ob tem, da je tudi po oceni pritožbenega sodišča besedilo 3. člena Posojilne pogodbe dovolj jasno za zaključek, da je bil dolžan v primeru zamude posojilojemalec izpolniti svojo obveznost po pozivu posojilodajalca, in da je torej bila izbira posojilodajalca, ali naj bo obveznost izpolnjena v denarju ali s preknjižbo delnic, pa je pritrditi prvostopenjskemu sodišču tudi, da bi bilo takšno tolmačenje, kot ga zagovarja tožena stranka, to je, da bi imela tožena stranka v primeru kršitve svoje pogodbene obveznosti (da v roku vrne dano posojilo) olajšan način izpolnitve in bi lahko sama izbirala med plačilom ali nadomestno izpolnitvijo, v nasprotju s splošnim obligacijskim načelom o spoštovanju prevzetih obveznosti (iz 9. člena OZ). Da delnice niso bile predvidene kot način izpolnitve obveznosti, razen če bi se posojilodajalec tako odločil, izhaja tudi iz dejstva, da so delnice predstavljale sredstvo za zavarovanje pogodbene obveznosti, kot je tudi pravilno ugotovilo prvostopenjsko sodišče. Takšnemu zaključku pritrjuje tudi dejstvo, da si je tožeča stranka na delnicah izgovorila predkupno pravico(4), katero lahko predkupni upravičenec uresniči le, če so delnice v prodaji, ne pa če so predvidene za nadomestno izpolnitev obveznosti. Takšne celovite dokazne ocene ne more pritožba ovreči niti z zatrjevanjem(5), da je priča P. M. potrdila obstoj dodatnih dogovorov, glede na to, da je ta priča v svoji izpovedi odločno zanikala, da bi bil med tožečo stranko in 2. tožencem sklenjen dogovor, da lahko slednji svoj dolg poravna z delnicami. Glede izpovedi priče J. L., ki naj bi bila izven dokaznega predloga, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožena stranka te kršitve, četudi bi bila storjena, ni grajala v skladu s prvim odstavkom 286.b člena ZPP že na naroku, ko se je dokaz z zaslišanjem priče izvajal, zato ga tudi s pritožbo ne more uspešno uveljavljati.

Pravilno je tudi stališče prvostopenjskega sodišča, da sta toženca solidarno odgovorna za izpolnitev obveznosti iz Posojilne pogodbe, saj sta postala solidarna dolžnika ravno s tem, ko se je dogovor o prevzemu dolga zaradi neplačila štel(6) za dogovor o pristopu k dolgu (česar pritožba sicer ne izpodbija). V skladu s 432. členom OZ namreč tisti, ki pristopi k dolgu, stopi v zavezo nasproti upnik poleg dotedanjega (edinega) dolžnika.

Pritožbeno sodišče se do pritožbene navedbe, da tožeča stranka ni izkazala, da bi toženo stranko pozivala k vračilu posojila, katero je prvič podala šele v pritožbi, ni opredeljevalo, ker tožena stranka ni izkazala, da tega ugovora ni mogla pravočasno uveljavljati že v postopku pred sodiščem prve stopnje (prvi odstavek 337. člena ZPP).

Na podlagi zgoraj navedenih ugotovitev je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zoper odločitev iz I. točke izreka zavrnilo kot neutemeljeno in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

---

op. št. 1: pritožba najverjetneje napačno navaja 16. 6. 2003 kot datum sklenitve zadnje navedene pogodbe

op. št. 2: Da je bilo kot predmet pravočasne izpolnitve dogovorjena vrnitev posojila v denarju, za pravdni stranki ni sporno.

op. št. 3: prvega toženca pa ta dogovor zavezuje s sklenitvijo Pogodbe o prevzemu dolga (ki se zaradi nezmožnosti izpolnitve šteje za pogodbo o pristopu k dolgu)

op. št. 4: 4. člen Pogodbe o prevzemu dolga

op. št. 5: mestoma tudi nerazumljivim

op. št. 6: kot je bilo dogovorjeno v 7. členu Pogodbe o prevzemu dolga