UPRS sodba III U 320/2015

Tožba se zavrže.

1Tožnica je dne 3. 12. 2015 vložila tožbo zoper odločbo Ministrstva za okolje in prostor, št. 3532-5/2015-2 MHŠ z dne 9. 10. 2015. V tožbi navaja, da je bila s sestro dne 16. 9. 2015 navzoča pri parcelaciji zemljiške parcele št. *... k.o. ... Zapisnika o parcelaciji ni prejela, niti ga ni podpisala, ampak je, po končani obravnavi, tako kot drugi udeleženci, odšla domov. Navaja, da se ne strinja z zapisnikom in s predlagano mejo. Na mejni obravnavi je z roko pokazala, kje poteka meja od njene parcele, vendar je zemljemerec rekel, da meje ni potrebno pokazati. Prav tako izpodbija pooblastilo A.A., s katerim je ta izkazal upravičenje za zastopanje pokojnega B.B. Navaja, da je C.C. na njenem zemljišču parc. št. *... k.o. ... zgradil vinoteko in garažo brez pridobljenega gradbenega dovoljenja in njihovega soglasja.

2Po prvem odstavku 30. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) mora (izpodbojna) tožba vsebovati navedbo tožnika in toženca, tožbeno naracijo (tožbene razloge), tožbeni predlog (predlog, kako in v čem naj se upravni akt odpravi) ter navedbo izpodbijanega akta, ki ga je treba priložiti. S tožbo v upravnem sporu pa se lahko izpodbija le dokončni upravni akt, s katerim je odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta (prvi odstavek v zvezi z drugim odstavkom 2. člena ZUS-1).

3Sodišče je tožbo tožnice preučilo in pri tem ugotovilo, da je ta bistveno pomanjkljiva. Tožnica namreč v njej navaja, da izpodbija odločbo Ministrstva za okolje in prostor, št. 3532-5/2015-2 MHŠ z dne 9. 10. 2015, to je odločbo organa druge stopnje, s katero je bila zavrnjena njena pritožba zoper odločbo organa prve stopnje. Odločba organa druge stopnje, s katero je bila zavrnjena pritožba, pa po stališču ustaljene sodne prakse ne more biti predmet izpodbijanja v upravnem sporu (primeroma tako Vrhovno sodišče RS, sklep, št. I Up 661/2011 z dne 29. 2. 2012, tudi Upravno sodišče RS, sklep, I U 839/2015 z dne 29. 9. 2015, itd.). Prav tako iz tožbe ni bilo mogoče razbrati, zakaj jo tožnica vlaga in kaj z njo zahteva. Tožba, ki ne vsebuje vseh obveznih sestavin iz 30. člena ZUS-1, pa je nepopolna in nerazumljiva, kot taka pa ni sposobna za obravnavo.

4Če je tožba nepopolna ali nerazumljiva, zahteva sodišče od tožnika, naj v določenem roku odpravi pomanjkljivosti in ga pri tem pouči, kako naj te pomanjkljivosti odpravi ter ga opozori, da bo tožbo, če pomanjkljivosti v določenem roku ne bo odpravil, izpodbijani upravni akt pa ni ničen, zavrglo (31. člen ZUS-1).

5Glede na navedeno, je sodišče tožnico z dopisom, št. III U 320/2015-6 z dne 14. 12. 2015 pozvalo k odpravi pomanjkljivosti tožbe in jo pri tem poučilo kako naj tožbo dopolni oziroma popravi. Tožnica je bila tudi opozorjena na pravne posledice, če tožbe v predpisanem roku ne bo dopolnila oziroma popravila, skladno z napotilom sodišča.

6Tožnica se je na poziv odzvala z vlogo z dne 28. 12. 2015. V njej navaja, da izpodbija upravni akt - sklep GURS-a, št. 02110-231/2014-2 z dne 26. 8. 2014, ki ga je vlogi tudi priložila. Z izdajo tega sklepa ji je nastala nepopravljiva škoda, saj je izgubila zemljišči parc. št. *... in ..., obe k.o. ... Ponavlja pa tudi tožbeno navedbo o domnevni črni gradnji na njeni nepremičnini.

7Sodišče ugotavlja, da tožnica tožbe ni dopolnila oziroma popravila, tako da ta ostaja nerazumljiva in nesposobna za obravnavanje. Upravni akt, to je sklep GURS-a, št. 02110-231/2014-2 z dne 26. 8. 2014, ki ga je tožnica navedla kot izpodbijani akt v vlogi, s katero naj bi dopolnila tožbo, je akt, s katerim je bil pokojnemu zemljiškoknjižnemu lastniku zemljišča parc. št. *... k.o. ..., B.B., v postopku ureditve meje, za začasnega zastopnika postavljen A.A. To pa je procesni sklep, ki ga ni mogoče izpodbijati s tožbo v upravnem sporu (niti s samostojno pritožbo, kar izhaja tudi iz pravnega pouka sklepa) in je že to razlog za zavrženje tožbe (4. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1).

8Prav tako tožnica ni dopolnila trditvene podlage tožbe, saj ni navedla razlogov zakaj toži oziroma razlogov, zaradi katerih meni, da je izpodbijani akt nezakonit in nepravilen. Tožnica v tožbi v fragmentih navaja, da ji ni bil izročen zapisnik o mejni obravnavi in da ne soglaša s predlagano mejo, oporeka vlogi A.A. v postopku, opisuje domnevno črno gradnjo na svojem zemljišču in tudi, da je utrpela nepopravljivo škodo. V dopolnitvi tožbe tožnica zgolj, še bolj pavšalno, ponovi svoje tožbene navedbe, četudi jo je sodišče v pozivu za odpravo pomanjkljivosti seznanilo o tem, kakšna mora biti tožba, da je sposobna za obravnavo. Po presoji sodišča, tožnica v tožbi torej ne navaja niti splošnih dejstev, iz katerih bi izhajala utemeljenost njene tožbe, pač pa le navaja, da se ne strinja z izvedenim postopkom ter opisuje dogajanje na svoji nepremičnini (črna gradnja), ne da bi pojasnila, v čem vidi nepravilnosti in v čem je sprejeta odločitev nepravilna in nezakonita. Nadalje sodišče ugotavlja, da tožnica ni predlagala ne odprave izpodbijanega akta in ne ugotovitve njegove nezakonitost, torej v tožbi in njeni dopolnitvi ni postavila tožbenega predloga. Sodišče sicer lahko, po stališču teorije in sodne prakse, v primeru odsotnosti tožbenega predloga, šteje, da tožnik zahteva odpravo izpodbijanega akta v celoti, vendar mora tudi v takšnem primeru, to, vsaj posredno izhajati iz vsebine tožbe. To pa, po oceni sodišča, iz vsebine tožbe v konkretni zadevi ne izhaja, saj gre le za nizanje določenih dejanj v upravnem postopku, brez pojasnila, zakaj se z odločitvijo ne strinja in kakšna je njena zahteva glede te odločitve. Tožnica torej v tožbi ni postavila zahtevka, pač pa le nepovezano navajala nekatera dejanja v postopku, posebej pa se v dopolnitvi celo opredelila, da izpodbija sklep o postavitvi začasnega zastopnika pokojnemu B.B., torej procesni sklep, ki pa ga v upravnem sporu ni dopustno izpodbijati s tožbo.

9Sodišče je, ob upoštevanju vsega navedenega, presodilo, da tožbe ni mogoče obravnavati in jo je zato na podlagi drugega odstavka 31. člena ZUS-1 zavrglo.