VSL sklep II Cp 45/2000

Pritožbi drugotožene stranke se ugodi in se sodba v izpodbijanem delu tako spremeni, da se tožbeni zahtevek na plačilo 2,890.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi proti drugotoženi stranki zavrne, tožeča stranka pa mora drugotoženi stranki povrniti še 156.737,00 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.10.1999 do plačila, v 15 dneh pod izvršbo.

Pritožba tožeče stranke se zavrne in se v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Tožeča stranka mora drugotoženi stranki povrniti 65.003,75 SIT pritožbenih stroškov, v 15 dneh pod izvršbo.

Sodišče prve stopnje je odločilo, da morata toženi stranki tožeči stranki plačati 2,890.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.10.1999 do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Glede pravdnih stroškov je odločilo, da mora tožeča stranka toženima strankama povrniti 77.427,00 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.10.1999 do plačila. S sklepom je ustavilo postopek v delu, ki se nanaša na povračilo materialne škode, tožečo stranko pa je oprostilo plačila sodnih taks.

Proti zavrnilnemu delu sodbe se je po odvetniku pritožila tožeča stranka, ki uveljavlja pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in nepopolne oz. zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu tako spremeni, da tožeči stranki prisodi višjo odškodnino oziroma, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je v konkretnem primeru treba pokloniti vero izvedeniškemu mnenju, ne pa opreti odločitve na izjemno nerodno izpovedbo tožeče stranke. Pri tožeči stranki je tudi zaradi posledic nesreče in pretresov možganov prišlo do zavore, ko ni bila sposobna opisati sodišču vseh nevšečnosti, bolečin in strahu, o čemer se je prepričalo tudi samo sodišče, ko je tožeča stranka planila v jok in se ni bila sposobna zbrati. Oškodovanka je relativno mlada, težave pa se bodo s starostjo večale, kar je treba prav tako upoštevati pri odmeri odškodnine. Odškodnina iz naslova telesnih bolečin v višini 1,000.000,00 SIT je absolutno prenizka, enako velja za odškodnino za prestani strah in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti.

Proti obsodilnemu delu sodbe se je po odvetniku pritožila drugotožena stranka, ki uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP. Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu tako spremeni, da tožbeni zahtevek proti drugotoženi stranki zavrne. Navaja, da je prvotožena stranka v skladu z določilom 26. čl. Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (Ur.l. RS št. 70/94-ZOZP) za obravnavanje zahtevka tožnice pooblastila Zavarovalno družbo A., ta pa drugotoženo stranko. V predpravdnem postopku se je zato s tožnico pogajala drugotožena stranka. Vendar pa je napačen zaključek sodišča, da je drugotožena stranka dolžna izplačati prisojeno odškodnino na podlagi pooblastila prvotoženke oziroma po njenem nalogu.

Pritožba drugotožene stranke je utemeljena.

Odločitev o pasivni legitimaciji drugotožene stranke je v nasprotju s 26. čl. ZOZP, ki določa, da za škodo, ki je povzročena z motornim vozilom, ki je registrirano v tujini, odgovarja Slovenski zavarovalni biro. Dejstvo, da biro za obravnavanje zahtevkov lahko pooblasti eno izmed zavarovalnic, ne more vplivati na pasivno legitimacijo. Določba ZOZP govori le o možnosti prenosa pooblastila za likvidacijo škode in ne o prenosu obveznosti na podlagi zakona. Ker je sodišče prve stopnje glede vprašanja pasivne legitimacije drugotožene stranke zmotno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče pritožbi drugotožene stranke ugodilo in sodbo v izpodbijanem delu tako spremenilo, da je tožbeni zahtevek proti drugotoženi stranki zavrnilo (4. točka 358. čl. ZPP).

Ker je tožeča stranka proti drugotoženi stranki v celoti propadla, ji mora povrniti njene pravdne stroške v višini 234.164,00 SIT oziroma poleg že prisojenih 77,427.00 SIT še 156.737,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.10.1999 do plačila (1. odst. 154. čl. v zvezi z 2. odst. 165. čl. ZPP).

Tožeča stranka mora drugotoženi stranki povrniti tudi njene stroške pritožbenega postopka, ki jih je pritožbeno sodišče odmerilo v skladu z Zakonom o sodnih taksah in veljavno z odvetniško tarifo (1. odst. 154. čl. ZPP).

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

Pri odmeri pravične denarne odškodnine za negmotno škodo je sodišče vezano na merila iz 200. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR. Ta pa so stopnja telesnih in duševnih bolečin, strahu ter njihovo trajanje (1. odst. 200. čl. ZOR) ter pomen prizadete dobrine, pri čemer odškodnina ne sme iti na roko težnjam, ki niso združljive v njeno naravo in družbenim namenom (2. odst. 200. čl. ZOR). Glede na navedena merila poteka odmera odškodnine na dveh ravneh: konkretni in abstraktni. To pomeni, da je treba pri določitvi odškodnine upoštevati intenzivnost in trajanje telesnih in duševnih bolečin ter strahu glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu, s ciljem, da se pri njem doseže zadoščenje, ki bo te bolečine omililo. Hkrati pa mora biti odškodnina določena objektivno, in sicer glede na razmere med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje in glede na primerjavo z odškodninami za primerljivo škodo.

Vse te okoliščine je sodišče prve stopnje upoštevalo, zato pritožbeno sodišče ne more slediti trditvam tožeče stranke, da je odškodnina za vse oblike nepremoženjske škode prisojena v prenizkem znesku.

Upoštevajoč dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje o teži tožničinih poškodb, intenzivnosti in trajanju telesnih bolečin ter nevšečnosti med zdravljenjem, je povsem primerna odškodnina 1,000.000,00 SIT. Kar zadeva v pritožbi izpostavljeno tožničino izpoved o obsegu telesnih bolečin in nevšečnostih med zdravljenjem, je treba poudariti, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev o višini odškodnine za telesne bolečine oprlo na izvedensko mnenje izvedenca medicinske stroke. Med tožničinim opisom začasnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti (pomoč pri osebni higieni in v gospodinjstvu) in strokovnim izvidom v zvezi s temi omejitvami ni zaslediti vsebinskega razhajanja, zato se sodišče prve stopnje ni bilo dolžno opredeliti za eno ali drugo varianto.

Izvedenec je sicer poškodbo tožnice res ocenil kot hudo, po Fischerjevi klasifikaciji poškodb pa vendarle spada v spodnjo mejo srednje hudih primerov. Prisojena odškodnina je zato primerljiva z drugimi v podobnih primerih. Sodišče prve stopnje je upoštevalo tudi, da bo oškodovanka trpela bodočo škodo (203. čl. ZOR), saj je povzelo strokovna ugotovitev izvedenca, da je obdobju, v katerem je imela stalne lahke telesne bolečine, sledil čas, ko se le te pojavljajo občasno (stran 4 sodbe). V procesu individualizacije je starost oškodovanke (roj. 21.5.1958) ovrednotilo v zadostni meri.

Materialnopravno je pravilna tudi odločitev o višini odškodnine za strah tožeče stranke. Tožeča stranka s pritožbenimi ugovori ne more razvrednotiti odkritosrčne oškodovankine izpovedi o trajanju in intenzivnosti njenega strahu za izid zdravljenja. Ob tem je treba poudariti, da je prav zaslišanje oškodovanca najpomembnejše sredstvo individualizacije pri odmeri denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo. Izvedenec je tista oseba s potrebnim strokovnim znanjem, ki lahko odgovori na vprašanje, ali je sekundarni strah upravičen in glede na okoliščine med zdravljenjem objektivno pogojen. Le s skrbno presojo oškodovančeve izpovedi pa je mogoče dognati, ali je prišlo do takega posega v njegovo duševno ravnovesje, da je to bistveno porušeno, kar posledično terja denarno nadomestilo za duševno trpljenje. Upoštevajoč soodvisnost strahu glede na poškodovani organ in zaplete pri zdravljenju v konkretnem primeru, je prisojena odškodnina 300.000,00 SIT na zgornji meji zneskov, ki jih sodišča priznavajo v podobnih primerih.

Končno je primerna tudi odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Pri odmeri odškodnine iz tega naslova je sodišče prve stopnje upoštevalo vse funkcionalne posledice poškodbe - zvina vratne hrbtenice in srednje močnega pretresa možganov. V okvir postkomocijskega sindroma spadajo tudi simptomi, ki jih izpostavlja tožeča stranka v pritožbi. Ti so nedvomno relevantni, ne morejo pa vplivati na oceno, da so pri oškodovanki ohranjene vse vitalne funkcije, ki ji omogočajo opravljanje življenjskih in poklicnih aktivnosti, čeprav mora v nekatere vlagati več napora ali pa je pri njih omejena. Višja odškodnina za navedeno obliko nepremoženjske škode bi odstopala od prisoje v podobnih primerljivih zadevah.

Ker tožeča stranka pritožbe v delu, ki se nanaša na zavrnitev tožbenega zahtevka za odškodnino za duševne bolečine zaradi skaženosti, ni obrazložila, je pritožbeno sodišče v tem delu opravilo preizkus po uradni dolžnosti glede pravilne uporabe materialnega prava. Izhajajoč iz objektivnih in subjektivnih meril, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožbeni zahtevek iz tega naslova ni utemeljen.

Ker je sodišče prve stopnje na pravilno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, podana pa ni nobena absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka, na katero mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).