VSL sklep II Cp 429/94

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi v točkah 1, 2 in 3 in zadeva vrne v tem obsegu sodišču prve stopnje v nov postopek in odločanje.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da znaša odškodnina za blago, zaplenjeno s sklepom takratnega Okrajnega sodišča v R., opr. št. Zp 247/46 z dne 16.10.1946, 111,433.173,36 SIT in da je ta znesek dolžna plačati nasprotna udeleženka Republike Slovenije dedičem pok. I.L. in dedičem pokojnega F. O. v 30 dneh z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 28.1.1994 dalje. Ta znesek predstavlja vrednost premičnega premoženja, zaplenjenega I. L. in F. O. Zavrnilo je podrejeni predlog predlagateljev za vračilo delne odškodnine zoper občino C. in odločilo, da mora Republika Slovenija nositi stroške postopka za določitev delne odškodnine. Sodišče prve stopnje je izdalo izpodbijani sklep kot delni sklep ob uporabi čl. 329 Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s čl. 37 Zakona o nepravdnem postopku - ZNP.

Proti sklepu se pritožuje Republika Slovenija zaradi zmotne uporabe materialnega prava in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in predlaga razveljavitev sklepa. Navaja: Zaplenjenega premoženja ni prevzela republika, ampak Uprava narodne imovine KLO R. oz. MLO L. Glede na določbe Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij tako republika ni zavezanka za plačilo odškodnine.

Dvomi tudi v pravilnost izračuna odškodnine. Pravni nasledniki so upravičeni do vrednosti, ki jo je imelo blago za trgovca, ne pa do vrednosti, ki ga je imelo za prodajalca. Višina škode se ne domneva. Škodo mora dokazati tisti, ki jo zatrjuje.

Pritožba je utemeljena.

O vprašanju, ali je Republika Slovenija tista, ki je dolžna plačati odškodnino, pritožbeno sodišče nima pomislekov. V tem delu so razlogi izpodbijanega sklepa jasni in prepričljivi. Pritožbeno sodišče jih sprejema in se nanje sklicuje. Čeprav pritožba trdi, da naj bi predmete prevzela tudi Uprava narodne imovine KLO R., za tako trditev v spisu ni podlage, pritožba pa za svojo trditev ne ponuja dokaza. Tako iz sklepa, ki ga citira sodišče prve stopnje, kot tudi iz sklepa, označenega z Zp 644/46-23 in Zp 646/46-10 z dne 20.3.1947, izhaja, da je bilo premoženje prenešeno v last FLRJ. Ni dvoma, da je torej zavezanka Republika Slovenija glede na predpise, ki jih je navedlo sodišče prve stopnje.

Utemeljena pa je pritožba, v kolikor zadeva višino odškodnine. V tem delu je bilo ugotovljeno, da ima sklep pomanjkljivosti, zaradi katerih ga ni mogoče preizkusiti. To je bistvena kršitev določb postopka po čl. 354/2 tč. 13 ZPP v zvezi s čl. 37 ZNP. Sklep je bilo zato treba razveljaviti v prvi, drugi in tretji točki (čl. 380 tč. 3 in čl. 381 ZPP v zvezi s čl. 37. ZNP) in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek in odločanje.

Iz prve točke sklepa ni razvidno, katero je tisto premoženje, za katerega je bila določena odškodnina. Prav tako iz sklepa ni razvidno, kako je sodišče prišlo do zneska, določenega v sklepu. V popisu spisa N 18/93 od red. št. 1 do 24 ni seznamov, na katere se sklicuje sodišče v izpodbijanem sklepu. Prav tako jih ni v prilogah.

S poimenovanjem kot so navedeni v izreku sklepa, jih ni tudi v popisih priloženih spisov oz. spisov,ki so se prej vodili v zvezi z isto številko. Kot samo ugotavlja sodišče prve stopnje, gre za veliko količino predmetov. Ne glede na to ali prav zaradi tega je še bolj potrebno, da je sklep jasen in nedvoumen. Razvidno mora torej biti, kateri so tisti predmeti, za katere je izplačana odškodnina, saj bi ob identifikaciji, za kakršno se je odločilo sodišče prve stopnje, hitro nastala nejasnost v zvezi z vprašanjem, ali je za določen predmet bila plačana odškodnina in v kakšni višini. Navedba v izreku sklepa kot: "seznam-popis naknadno najdenega blaga v trgovini L. in O.R.", ali "seznam stanovanjske opreme po prijavnicah", je povsem nedoločna. Če je že prvo sodišče menilo, da bi bilo naštevanje preobširno, bi moralo vsaj navesti, da so seznami, na katere se sklicuje, sestavni del sklepa, ti seznami pa bi morali biti sklepu priloženi in strankam tudi poslani. Poleg tega pa bi ti seznami morali vsebovati tudi točen znesek odškodnine za vsak posamezen predmet, saj bi bil le tako mogoč preizkus. Iz obrazložitve namreč ni razvidno, koliko znaša odškodnina za vsak posamezen predmet. Vsaj s tako natančnostjo kot pri zaplembi je treba ravnati tudi pri vračanju. Obsežnost zadeve ne more biti razlog za manjšo natančnost, še zlasti, ker gre za nemajhen znesek odškodnine. Enako velja glede cenitve, ki je, mimogrede povedano, ni v nobenem od popisov spisov v tej zadevi, niti ni urejena kot priloga, ampak je vložena v spis brez kakršnihkoli oznak. Da gre za cenitev, na katero je sodišče oprlo svojo odločitev, je mogoče sklepati potem, ko se prebere spis.

Cenitev je nepregledna in nepopolna. Če se za primer vzame samo prva stran lista, kjer je z rdečim kemičnim svinčnikom zapisano: "točka 1" in spodaj znesek z enakim svinčnikom "2.784.534.85", je na tem listu zgoraj zapisano:" cena za m". Že na prvi strani se vidi, da v seznamu ne gre samo za količine v metrih, ampak tudi v komadih. Ko na primer v prvi vrsti piše "13,70 m blaga za plašče", je napisana cena za m, ne pa za celotno količino. Po enakem načelu gre celotna cenitev. Taka cenitev je nepopolna in bi bila lahko le osnova za cenitev, ki naj bo podlaga za odločitev. Navaden svinčnik, s katerim so zapisani zneski, je mogoče vsak hip izbrisati. Zapisani zneski predstavljajo le ceno za enoto, ne pa za vso količino. Če naj bi se naredil preizkus, bi moral pregledovalec sam izračunavati in seštevati posamezne postavke.

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje poskrbeti, da bo napravljena cenitev s kompletnim seznamom predmetov, pri čemer bo ob vsakem morala biti zapisana količina ter vrednost v taki obliki, da bo mogoč čim enostavnejši preizkus. Tak seznam - cenitev naj bi bil tudi priloga sklepa. Ker so tako sodišča kot tudi izvedenci večinoma opremljeni z računalniki, bi tak pregleden seznam z izračunom vrednosti po enoti in vrednosti celote ne smel biti poseben problem. Vsaj glede predmetov, ki niso dovolj definirani v seznamih, bi izvedenec le moral bolj natančno pojasniti, kako je prišel do posameznih zneskov (samo za primer: iz istega seznama kot zgoraj: "blago za moške plašče," ali "damska jopica z dolgimi rokavi"). Prav zaradi takih primerov, za katere je tudi splošno znano, da gre lahko za velike razlike pri ceni določenega artikla glede na kvaliteto ali velikost, je vprašanje, ali določiti ceno kot jo je imelo blago za trgovca ali maloprodajno ceno, drugotnega pomena. Vzelo naj bi se povprečje, glede katerega pa bi moral izvedenec povedati svoje stališče in torej svojo cenitev bolj podrobno obrazložiti.

Sodišče prve stopnje pa bo moralo poskrbeti tudi, da bodo predložena pooblastila, kajti pooblastila odv. A.M. v spisu ni, prav tako pa ne originalnega pooblastila S.O. P.O.-ju.

Po dopolnitvi postopka v navedenem obsegu naj sodišče o stvari ponovno odloči.