VSL sodba I Cp 124/94

Pritožba tožeče stranke se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v 1. točki izreka.
Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem delu (1. in 3. tč.) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je s sodbo odločilo, da ostane v veljavi izdani plačilni nalog za glavnico 16.221,00 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od tega zneska od 22.5.1991 dalje do plačila in stroške 1.354,00 SIT, v ostalem, to je za glavnico 886,00 SIT in obresti od tega zneska od 22.5.1991 dalje do plačila pa je plačilni nalog razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožencu je še naložilo, da povrne tožeči stranki nadaljnje pravdne stroške v znesku 2.400,00 SIT.

Proti ugoditvenemu delu sodbe se pritožuje toženec. Uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da izpovedi prič T. L., M. L. in policista, ki je opravil ogled kraja nesreče ter zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti dajejo zanesljivo podlago za ugotovitev, da je bil v času nesreče pod vplivom alkohola in da je bila njegova vinjenost v vzročni zvezi z nastankom škode. Pri tem pa je očitno štelo za nepomembno neverodostojno pričanje T. L. in M. L., predvsem pa slednje, ki je spreminjala svoje izpovedi. Pri sodniku za prekrške je namreč izpovedala, da je toženec v križišču naprej počakal, nato pa speljal naprej, ona pa se mu je umikala v levo. V odškodninskem zahtevku je izjavila, da je toženec zapeljal v križišče, ne da bi počakal, v pravdnem postopku pa je izpovedala, da je toženec v križišču z vozilom stal, ona pa je zato upočasnila vožnjo, ne da bi spreminjala smer. Po ugotovitvah izvedenca ing. Š. pa je njegovo vozilo v trenutku trčenja mirovalo. Policisti so pomanjkljivo sestavili zapisnik o ogledu kraja nesreče in niso ugotovili bistvenih podatkov za ugotovitev krivde voznice M. L. V tej zadevi gre za konstrukcijo s strani te voznice in njenega moža, ki sta računala na njegovo vinjenost kot obteževalno okoliščino. Ker objektivno ni mogoče ugotoviti, katera zgodba voznice M. L. je resnična oziroma, da je on odgovoren za prometno nezgodo ter da obstoji vzročna zveza med njegovo alkoholiziranostjo in nastankom škode, bi moralo sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrniti.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka uveljavlja v tem postopku proti tožencu kot zavarovancu regresni zahtevek za škodo, izplačano drugemu, zaradi izgube zavarovalnih pravic iz obveznega zavarovanja. V tem primeru gre za spor iz zavarovalnega razmerja (in ne neposredno odškodninskega razmerja), ki ga ureja 90. člen Zakona o temeljih sistema premoženjskega in osebnega zavarovanja (Ur. l. SFRJ št. 17/90 in 82/90 v zvezi s 4. odst. Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, Ur. l. RS št. 1/91-I) in zavarovalna pogodba sklenjena med pravdnima strankama, s pogoji AO 90. Bistveno za odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka tožeče stranke je zato, ali je toženec izgubil zavarovalne pravice po 3. tč. 1. odst. 3. čl. pogojev oz. ali je v skladu s 1.b točko 2. odst. 3. čl. toženec dokazal, da nastanek škode v prometni nezgodi dne 1.5.1991 ni v vzročni zvezi z njegovo alkoholiziranostjo. Dokazno breme je torej na toženčevi strani in neuspeh dokazovanja dejstva, da ni vzročne zveze med alkoholiziranostjo in nastankom škode pomeni, da obvelja domneva, da je vzročna zveza podana.

Sodišče prve stopnje je v postopku sicer obravnavalo zadevo zelo široko, kot da gre za spor iz odškodninskega in ne iz zavarovalnega razmerja, vendar je kljub temu po mnenju sodišča druge stopnje pravilno in v zadostnem obsegu razčistilo vsa pravno odločilna dejstva ter pravilno zaključilo, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke v pretežnem delu utemeljen. Alkoholiziranost toženca ob prometni nezgodi izhaja iz zapisnika postaje milice L. o preizkusu alkoholiziranosti po izdihanem zraku, s katerim se je toženec strinjal in ga brez pripomb podpisal in tudi iz izpovedi zaslišanih prič T. L. in M. L. ter I. B., kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Ugotovitev tega dejstva ima za posledico izgubo zavarovalnih pravic toženca, če le-ta ne dokaže, da ni vzročne zveze med njegovo ugotovljeno alkoholiziranostjo in nastankom škode. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedi prič T. L. in M. L. ter policista I. B., ki jih je pravilno ocenilo ter na podlagi ugotovitev izvedenca prometne stroke pravilno zaključilo, da vzrok nesreče ni v vožnji voznice M. L., saj le-ta ni kršila nobenih cestno-prometnih predpisov, temveč v vožnji toženca, ki je kršil cestno-prometne predpise in izsiljeval prednost v križišču neprednostne ulice M. s prednostno V. Iz tega izhaja nadaljnji zaključek, da se glede na določilo 1.b tč. 2. odst. 3. čl. zavarovalnih pogojev toženec ni uspel razbremeniti domneve, da je nastanek škode v vzročni zvezi z njegovo alkoholiziranostjo, saj toženec ni dokazal drugega vzroka nesreče, ki z njegovo alkoholiziranostjo nima nobene zveze. Toženec je zato izgubil svoje pravice iz zavarovanja po 3. tč. 1. odst. 3. čl. pogojev za zavarovanje avtomobilske odgovornosti, zato je dolžan tožeči stranki vrniti izplačano odškodnino. Glede odločitve o višini odškodnine, ki jo je tožeča stranka upravičena zahtevati od njega (o višini tožbenega zahtevka) toženec v pritožbi ne navaja konkretnih pritožbenih trditev. Sodišče druge stopnje je kljub temu preizkusilo tudi ta del odločitve sodišča prve stopnje. Ugotovilo je, da je glede na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje pravilen zaključek, da je le del zahtevka v znesku 886,00 SIT s pripadajočimi zamudnimi obrestmi neutemeljen.

Sodišče druge stopnje je po ugotovitvi, da ni podan noben od zatrjevanih pritožbenih razlogov in da sodišče prve stopnje tudi ni storilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka absolutnega značaja (iz 2. odst. 354. čl. Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP), na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 365. čl. ZPP) neutemeljeno pritožbo toženca zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (368. čl. ZPP).

Izrek o stroških pritožbenega postopka je odpadel, ker tožeča stranka odgovora na pritožbo ni vložila, izrek o zavrnitvi pritožbenih stroškov toženca pa je vsebovan v izreku o zavrnitvi njegove pritožbe.

Določbe Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. SFRJ št. 4/77 do 27/90 in RS št. 55/92) je sodišče uporabilo v tej sodbi na podlagi določila 1. odst. 4. čl. Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 1/91-I).