VSL sodba I Cp 1143/2003

Pritožba tožeče stranke se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v 1. točki izreka.
Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sodba prve stopnje spremeni v 2., 3. in 4. točki izreka tako, da se glasi:
"Ugotovi se, da je G. d.o.o. lastnik zemljišča parc. št. 303, travnik 477 m2, vl. št. 1228 k.o. .., na podlagi pogodbe o oddaji stavbnega zemljišča v uporabo št. ... z dne 9.12.1969 in pogodbe o spremembi in dopolnitvi te pogodbe št. ... z dne 30.7.1974.
Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 752.993,00 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.4.2003 dalje do plačila v 15 dneh."
Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 240.025,00 SIT stroškov pritožbenega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.12.2003 dalje do plačila v 15 dneh.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki 5.409.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje (1. točka izreka sodbe). Zavrnilo je tudi nasprotni primarni tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je tožena stranka lastnica zemljišča parc. št. 303, vl. št. 1228 k.o. ... (2. točka izreka sodbe) ter podrejeni nasprotni tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je neveljavna lastninska pravica tožnika na zemljišču parc. št. 303, vl. št. 1228 in se izbriše ta pravica, vknjižena po sklepu o dedovanju, ter vknjiži lastninska pravica za tožečo stranko (3. točka izreka sodbe). Odločilo je še, da vsaka stranka trpi svoje stroške pravdnega postopka (4. točka izreka sodbe).

Zoper sodbo sta se pravočasno pritožili obe pravdni stranki.

Tožeča stranka se pritožuje zoper odločitev, vsebovano v 1. in 4. točki izreka sodbe prve stopnje. Meni, da ni na mestu uporaba določila 1. odstavka 210. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). Tožeča stranka uveljavlja plačilo uporabnine za zemljišče, ki ga dejansko vsa leta ni mogla uporabljati in je torej podlaga zahtevka 219. člen ZOR. Tožena stranka je imela zemljišče v ograjenem prostoru in je tožniku onemogočila dostop do parcele. Sodišče prve stopnje ugotavlja, da tožena stranka ni imela koristi od zemljišča, tožnik pa naj bi ga od nje niti ne zahteval. To ne drži. Tožnik je zaslišan kot stranka izpovedal, da je imel ves čas željo zemljišče pridobiti in ga ne nazadnje tudi prodati, vendar mu je tožena stranka to onemogočala. Tožena stranka je v postopku pokazala, da želi zemljišče zase tudi tako, da je postavila dva tožbena zahtevka. Navedla je tudi, da je z zemljiščem že razpolagala in po prodajni pogodbi z dne 2.4.1993 prodala več zemljišč, tudi sporno, kupcu N. d.o.o., ta pa naj bi v skladu s pogodbo posest nepremičnin nastopil že leta 1993. Nadalje je tudi navedla, da je imela tožena stranka zemljišče ves čas v neposredni oziroma sedaj posredni posesti. Tekom postopka pa je začela svoje navedbe spreminjati, češ, da naj bi tožniku dopuščala posest, če bi želel hoditi mimo vratarja do svojega zemljišča. Ob tem ni mogoče govoriti o svobodi tožnika pri uporabi njegovega zemljišča, očitno pa je zemljišče uporabljala tožena stranka in od njega pridobivala določeno korist, tožnik pa te možnosti ni imel nikoli. Tožena stranka je zato dolžna plačati uporabnino kot škodo za nemožnost uporabe zemljišča, od katerega bi že samo z oddajanjem za parkirni prostor za kamione tožnik zaslužil višji znesek, kot ga je v tem postopku ugotovil izvedenec. Nenazadnje je sodišče tekom postopka samo zavzelo pravilno stališče o temelju, zato je tudi angažiralo izvedenca. Kaj je kasneje pripeljalo sodišče prve stopnje do drugačnega zaključka, tožeči stranki ni znano, saj bi sicer lahko hitreje in ekonomičneje izpeljalo postopek. Ni tudi primerno, da vsaka stranka nosi svoje stroške, saj je imel tožnik višje stroške, poleg tega pa ni uspel z enim zahtevkom, tožena pa ne z dvema. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi.

Tožena stranka se pritožuje zoper 2., 3. in 4. točko izreka sodbe prve stopnje iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Sodišče prve stopnje napačno zaključuje, da je pravni prednik tožene stranke prevzel po pogodbah zemljišče parc. št. 331/19, kasneje prenumerirano v 303, vl. št. 1228 k.o. ... proti plačilu odškodnine samo za uporabo zemljišč. Prav tako napačno zaključuje, da pravica uporabe v korist pravnega prednika MOL, Sklada za komunalno urejanje zemljišč ni bila nikoli vpisana, ker iz zemljiške knjige izhaja, da je nepremičnino samo upravljala Občina Ljubljana Šiška. Zmoten je tudi zaključek, da je iz tega razloga prišlo do vpisa lastninske pravice v skladu Zakonom o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (v nadaljevanju ZLNDL), zaradi česar se tožena stranka ni mogla vpisati v zemljiško knjigo kot lastnica nepremičnine. Tožena stranka je dokazala, da je po svojem pravnem predniku kupila zemljišče parc. št. 303 od Sklada za komunalno urejanje zemljišč Občine Ljubljana Šiška. Iz zemljiškoknjižnega izpiska izhaja, da je bilo zemljišče podržavljeno oziroma je prišlo v družbeno lastnino, ki jo upravlja občina Ljubljana Šiška po odločbi oddelka za finance OBLO Ljubljana Šiška z dne 1.9.1959 in da je bila po tej odločbi prejšnja lastnica iz zemljiške knjige izbrisana (rdeča neprekinjena črta). Iz izpiska nadalje izhaja, da v listu A, B in C ni sprememb. Zemljiškoknjižni izpisek je uradni dokument sodišča o lastništvu. Pojmi uživanje, upravljanje, razpolaganje in uporaba so bili v času družbene lastnine identični pojmi, kar nazorno obrazlaga Ustavno sodišče RS. V tem primeru je imela Občina Ljubljana Šiška vpisano pravico uporabe oziroma upravljanja, ni je pa imela vpisane prejšnja lastnica J.U. Tožena stranka je bila dobroverna in je imela zemljišče v dobroverni mirni posesti od nakupa dalje. Ne sklicuje se na priposestvovanje, ker je zemljišče kupila s pogodbo in na zakonit način ter ga je vseskozi uživala. Zato je lastnica in ima interes, da se toženec izbriše iz zemljiške knjige. Iz zemljiškoknjižnega izpiska je razvidno, da je občina Ljubljana Šiška oziroma takrat pristojen Sklad za komunalno urejanje zemljišč na zakonit način s pogodbo prodal pravico uporabe na zemljišču pravnemu predniku tožene stranke. Promet z nezazidanimi stavbnimi zemljišči v družbeni lastnini je bil v letu 1974 in kasneje možen samo na tak način. Pritožnica se pri tem sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča RS št. Up-403/01-10. V izpodbijanem delu je sodba napačna, brez razumne pravne obrazložitve in ima pomanjkljivosti iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo prve stopnje spremeni tako, da ugodi nasprotnemu tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da jo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Na vročeno pritožbo nasprotne stranke pravdni stranki nista odgovorili.

Pritožba tožene stranke je utemeljena, pritožba tožeče stranke pa ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodbi prve stopnje ni mogoče očitati bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, pa tudi ne tistih, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), pač pa sodi, da odločitev o primarno uveljavljenem nasprotnem tožbenem zahtevku temelji na napačni presoji listin, konkretno pogodbe o oddaji stavbnega zemljišča z dne 9.12.1969 in njene spremembe z dne 30.7.1974. Iz zemljiškoknjižnega izpiska sicer res izhaja to, kar je ugotovilo sodišče prve stopnje: Na podlagi odločbe oddelka za finance OBLO Ljubljana Šiška z dne 1.9.1959 je bilo zemljišče, dotlej last J.U., vknjiženo kot družbena lastnina, ki jo upravlja Občina Ljubljana Šiška. Pritrditi je treba pravilnosti stališča, da pravica uporabe ni bila vpisana v korist občine in je torej ta pravica še vedno pripadala prejšnji lastnici, kateri je bilo zemljišče očitno nacionalizirano, a je po določbah Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (v nadaljevanju ZN), še vedno ostalo v posesti prejšnjega lastnika, ki je na njem pridobil pravico brezplačnega uživanja oziroma, kot so to pravico opredeljevali kasnejši zakoni, pravico uporabe. Odločba o nacionalizaciji je bila namreč deklaratornega značaja, saj je že zakon sam nacionaliziral gradbena zemljišča v mestih in naseljih mestnega značaja, ki so s tem postala družbena lastnina, obenem pa so ostala v posesti prejšnjega lastnika, dokler jih ni po odločbi občinskega ljudskega odbora izročil v posest občini ali komu drugemu, da sezida stavbo ali kakšen drug objekt ali izvede kakšna druga dela (1. odstavek 38. člena ZN). Ker v zemljiški knjigi pravica uporabe ni bila vpisana na kogarkoli drugega, je zemljiškoknjižno sodišče glede na stanje vpisov štelo, da se je z uveljavitvijo ZLNDL transformirala v lastninsko pravico dosedanjega imetnika pravice uporabe (2. člen ZLNDL), na podlagi sklepa o dedovanju pa je kot lastnika nepremičnine vpisalo tožnika. Navedene ugotovitve sodišča prve stopnje so pravilne in drugačne trditve pritožbe tožene stranke neutemeljene. Tudi upravičenj kot so pravica uporabe, pravica upravljanja in pravica razpolaganja ni mogoče enostavno enačiti, kot to meni obravnavana pritožba, drugačno razumevanje ustavne odločbe, na katero se sklicuje, pa je napačno. V njej se namreč s pravico uporabe ne enači pravica upravljanja, pač pa pravica uživanja. Tudi sicer gre za različna upravičenja na stvareh, ki so bile družbena lastnina.

Pravica uporabe prejšnjega lastnika na nezazidanem stavbnem zemljišču (kar je po skladnih navedbah strank obravnavano zemljišče) je obstajala, dokler ga lastnik po odločbi občinskega ljudskega odbora ni izročil v posest občini ali komu drugemu, da sezida stavbo ali kakšen drug objekt (1. odstavek 38. člena ZN) oziroma, dokler ga ni moral po odločbi pristojnega organa izročiti uporabniku (3. člen Zakona o določanju stavbnega zemljišča v mestih in naseljih mestnega značaja, Ur. list SFRJ, št. 5/68 in 20/69 oziroma kasneje 18. člen Zakona o razpolaganju z nezazidanim stavbnim zemljiščem, Ur. list SRS, št. 27/72). Glede na skladne navedbe strank v tem postopku pa zemljišča tožnik ni imel nikoli v posesti, pred tem pa že tudi ne J.U. Kot izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje, je zemljišče v posest prevzel prednik tožene stranke po pogodbi o oddaji stavbnega zemljišča. S tem pa je bilo J.U. zemljišče dejansko odvzeto iz posesti, kar je za prejšnjega lastnika pomenilo tudi izgubo pravice uporabe.

Nadalje pa je treba pritrditi pritožbi tožene stranke, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo pogodbo o oddaji stavbnega zemljišča z dne 9.12.1969 v zvezi s pogodbo o spremembi in dopolnitvi te pogodbe z dne 30.7.1974. Ker je z odvzemom nepremičnin iz posesti J.U. izgubila pravico uporabe, je lahko z zemljiščem razpolagala Občina Ljubljana Šiška oziroma v njenem imenu Sklad za komunalno urejanje zemljišč. Oddaja v uporabo stavbnega zemljišča v družbeni lastnini, na katerem ima pravico uporabe občina, pa je bila, kot pravilno poudarja tožena stranka, v skladu s tedaj veljavnimi predpisi veljaven način razpolaganja s stavbnim zemljiščem (Zakon o urejanju in oddajanju stavbnega zemljišča, Ur. list SRS, št. 42/66) in prenos pravice uporabe na takem zemljišču. Da je bila ta pravica proti odškodnini res prenesena na pravnega prednika toženca, pa izhaja iz omenjenih pogodb (zlasti 2. člena pogodbe z dne 30.7.1974). To pa pomeni, da je pravni prednik tožene stranke pravico uporabe pridobil na zakonit način, čeprav ta ni bila vpisana v zemljiško knjigo (tudi vpis upravičenj na nepremičninah v družbeni lastnini je bil zgolj deklaratornega značaja), po določilu 3. člena ZLNDL pa je njegova lastnica postala tožena stranka.

Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da je utemeljen primarni zahtevek iz nasprotne tožbe. Ker je sodišče prve stopnje glede odločitve o tem zahtevku zmotno presodilo listine in se njegova odločba o tem zahtevku opira samo na te dokaze (2. točka 358. člena ZPP) in ker je zmotno uporabilo materialno pravo (4. točka 358. člena ZPP), je pritožbeno sodišče sodbo prve stopnje spremenilo v točkah 2., 3. in 4. tako, kot je razvidno iz izreka sodbe. Ker je odločilo o primarnem nasprotnem tožbenem zahtevku, o podrejenem ni odločalo (3. odstavek 182. člena ZPP).

Utemeljenost nasprotnega tožbenega zahtevka na ugotovitev, da je tožena stranka lastnica nepremičnine, pa obenem pomeni neutemeljenost tožbenega zahtevka tožeče stranke na plačilo uporabnine. Ker tožnik ni lastnik nepremičnine, ne more uspešno zahtevati zahtevkov, ki imajo materialnopravno podlago v pravilih o neupravičeni pridobitvi. Zato je njegova pritožba neutemeljena in jo je pritožbeno sodišče potem, ko je ugotovilo, da tudi niso podani razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP) zavrnilo kot neutemeljeno in v 1. točki izreka potrdilo sodbo prve stopnje (353. člen ZPP).

Posledica spremenjene odločitve o glavni stvari je bila tudi sprememba odločitve o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje. Podlago tej odločitvi predstavljata določili 1. odstavka 154. člena in 1. odstavka 155. člena ZPP. Tožeča stranka je dolžna toženi povrniti vse njene potrebne pravdne stroške v postopku pred sodiščem prve stopnje, ki predstavljajo stroške sestave odgovora na tožbo in nasprotne tožbe (2x700 odvetniških točk, stroški konference s stranko in pregleda dokumentacije pa so v tej storitvi že zajeti), zastopanja na treh narokih, na katerih sta se obravnavala tako tožba kot nasprotna tožba, stroške kilometrine (3x2.500,00 SIT), odsotnosti iz pisarne (3x 80 odvetniških točk), 2% materialni stroški, 20% DDV in stroški sodnih taks za odgovor na tožbo (27.045,00 SIT), nasprotno tožbo in sodbo (2x 61.300 SIT).

O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo na podlagi 1. odstavka 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. in 155. člena ZPP. Pritožbene stroške tožene stranke predstavljajo stroški sestave pritožbe (825 odvetniških točk), takse zanjo (122.600,00 SIT), 2% materialnih stroškov, 20% DDV in jih ji mora povrniti tožeča stranka.