VSL sodba I Cp 1717/93

Pritožbi se ugodi, sodba se v izpodbijanem obsodilnem delu spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zavrne.
Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki njene pravdne stroške, odmerjene na 2.070,00 SIT in njene pritožbene stroške, odmerjene na 8.142,00, SIT oboje z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 23.3.1994 dalje, v 15 dneh pod izvršbo.

Prvostopno sodišče je delno ugodilo tožbenemu zahtevku in naložilo toženi stranki plačilo odškodnine za izgubljeno prtljago v znesku 152.492,00 SIT skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 2.6.1993 dalje, drugačen oziroma višji obrestni zahtevek pa je zavrnilo.

Toženi stranki je naložilo tudi povrnitev tožnikovih pravdnih stroškov v znesku 26.900,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Proti tej sodbi se pritožuje tožena stranka in uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz člena 353/1 ZPP. V pritožbi navaja, da v sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih in sicer je le z enim stavkom obrazloženo, zakaj obstaja odgovornost tožene stranke preko limita. Sicer pa prvostopno sodišče ni upoštevalo, da je tožnik predal registrirano prtljago v H. tujemu letalskemu prevozniku, ni pa bilo ugotovljeno, ali je bila nato prtljaga tožene stranke predana na prevoz toženi stranki. Dopustiti je možnost, da tožena stranka na povratnem letu tožeče stranke sploh ni sodelovala. Sklicevanje sodišča na uporabo določila 25. člena Montrealskega protokola je napačno, saj navedeni protokol še ni stopil v veljavo. Po Varšavski konvenciji, spremenjeni v Haagu, bi morala tožeča stranka dokazati namero oziroma zavest in brezobzirnost v odnosu na nastalo škodo.

Zavestne napake, pri kateri obstaja zavest o posledicah, tožeča stranka ni uspela dokazati, zato tožena stranka ne odgovarja preko limita iz 22. člena Varšavske konvencije. Tako zaključki sodišča o malomarnosti nimajo potrebne dejanske podlage v ravnanju tožene stranke in je bilo dejansko stanje napačno ugotovljeno, zato je treba izpodbijano sodbo razveljaviti ali pa tožbeni zahtevek zavrniti.

Pritožba je utemeljena.

Prvostopno sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo. Za podlago za odločitev je uporabilo 3. revizijo Varšavske konvencije, sprejeto leta 1975 v Montrealu, tako imenovane Montrealske protokole št. 1, 2 in 4. Pri tem pa je prezrlo, da navedeni protokoli, čeprav leta 1978 ratificirani in objavljeni v Uradnem listu SFRJ, še niso pričeli veljati, ker jih še ni ratificiralo ustrezno število držav. Zato je potrebno uporabiti določbe Varšavske konvencije iz leta 1929, skupaj s spremembami iz Haaškega protokola iz leta 1955. Prvostopno sodišče pravilno ni upoštevalo ugovora pasivne legitimacije tožene stranke, češ da je bil prvi prevoznik na letalski liniji H. - F. - L. tuj letalski prevoznik. Šlo je za dva zaporedna prevoznika, glede prtljage pa po 3. odstavku 30. člena Varšavske konvencije (spremenjene v Haagu) (zaporedni prevozniki) odgovarjajo solidarno. Pravilno je tudi ugotovilo omejitev odgovornosti prevoznika po 22. členu navedene konvencije do zneska 250 zlatih Poincarejevih frankov za kg prtljage. V zvezi s tem je tudi nesporna ugotovitev, da je tožena stranka tožniku za njegovo izgubljeno prtljago izplačala znesek 20.808,00 SIT, kar je v skladu z navedenim limitom.

Tožnik v tožbi navaja, da mu je nastala skupna škoda zaradi izgubljene prtljage v znesku 173.300,00 SIT, da pa mu je tožena stranka brez obrazložitve priznala vrednost izgubljene prtljage samo v višini 20.808,00 SIT, zato zahteva izplačilo neplačane razlike v znesku 152.492,00 SIT. Po 25. členu v Haagu spremenjene Varšavske konvencije se ne uporablja omejena odgovornost iz 22. člena (do zneska 250 zlatih frankov za kilogram prtljage), če se dokaže, da je škoda nastala iz dejanja ali opustitve prevoznika ali njegovih uslužbencev, dejanje pa je bilo storjeno z namenom povzročiti škodo, ali pa drzno in z zavestjo, da to lahko privede do škode. Oškodovanec mora torej dokazati prevoznikov direktni naklep ali prevoznikov eventualni naklep, to je njegovo drzno ravnanje in njegovo zavest, da to ravnanje lahko privede do škode. Za prisojo odškodnine preko limita torej ne zadošča niti huda malomarnost prevoznika. Podobno opredeljuje možnost izključitve omejitve odgovornosti še ne veljavni Montrealski protokol, ki ga je zmotno uporabilo prvostopno sodišče, vendar ne direktnega in ne eventualnega naklepa prevoznika v zgoraj navedenem smislu prvostopno sodišče ni ugotovilo. Ravnanje uslužbencev tožene stranke je sicer na zelo pavšalen način ocenilo kot hudo malomarno, vendar tudi taka ugotovitev ne more izključiti uporabe 22. člena Konvencije o omejitvi odgovornosti. Pri tem pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožeča stranka v tožbi oziroma v navedbah ni nikjer zatrjevala, da bi tožena stranka škodo povzročila z direktnim naklepom ali z drznim ravnanjem, zavedajoč se, da to lahko privede do škode. Tožeča stranka je navedla zgolj dejstva o letalskem prevozu in o izgubi prtljage (ter višini škode), ne z navedbami in ne z dokazi pa niti ni skušala dokazati odločilnih okoliščin za ugotovitev direktnega ali eventualnega naklepa tožene stranke v zvezi s škodo zaradi izgubljene tožnikove prtljage. Glede na tako trditveno podlago se sodišču z dejstvi, pomembnimi za uporabo 25. člena Konvencije, ni bilo treba ukvarjati. Izključitev omejitve odgovornosti zaradi odsotnosti potrebnih trditev tožeče stranke tako sploh ne pride v poštev. Zato pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopno sodišče v okviru navedb tožeče stranke ustrezno ugotovilo dejansko stanje, ko je ugotovilo izgubo tožnikove prtljage med letalskim prevozom. Za tako izgubo pripada oškodovancu limitirana odškodnina, ki je bila tožniku izplačana, pravilna uporaba materialnega prava ob navedenih dejanskih okoliščinah pa narekuje odločitev, da višja odškodnina tožniku ne pripada in da je zato njegov tožbeni zahtevek neutemeljen. V skladu z navedenim je zato pritožbeno sodišče na podlagi določbe člena 373 tč. 4 ZPP izpodbijano sodbo v obsodilnem delu spremenilo tako, da je tudi ta del tožbenega zahtevka kot neutemeljen zavrnilo.

Po določbi člena 166/2 ZPP je pritožbeno sodišče zaradi spremembe sodbe odločilo o stroških vsega postopka. Tožeča stranka je v pravdi popolnoma propadla, zato mora toženi stranki v skladu z določbo člena 154/1 ZPP povrniti njene pravdne stroške. Te je pritožbeno sodišče odmerilo v skladu z zakonom o sodnih taksah, pri čemer je stroške takse za odgovor na tožbo odmerilo po tarifni št. 1/2 v zvezi z 1/1 v znesku 2.025,00 SIT, stroške takse za pritožbo pa po tarifni št. 3/1 v zvezi z 1/1 na 8.100,00 SIT. Upoštevaje tudi poštne stroške mora torej tožeča stranka povrniti toženi stranki stroške postopka na prvi in drugi stopnji v skupnem znesku 10.212,00 SIT in sicer v primeru zamude tudi z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva izdaje drugostopne sodbe.