VSL sodba I Cp 309/2003

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 45.000,00 SIT odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe do plačila. Odločilo je, da mora tožeča stranka toženi stranki povrniti 5.500,00 SIT pravdnih stroškov.

Proti sodbi se je iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava pritožila tožeča stranka, ki predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je bilo ravnanje tožene stranke s prtljago protipravno. Čeprav se sklicuje na določila prevozne pogodbe, po katerih ni odgovorna za škodo, ki nastane zaradi neprimerne embalaže, pa je neprimerno ravnanje, pri katerem se poškoduje tudi zunanjost prtljage. Obstaja tudi neskladje prevozne pogodbe z zakonom.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je je kot podlago svoje odločitve sprejelo naslednja pravnorelevantna dejstva, ki niso in ne morejo biti (1. odst. 458. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP) predmet pritožbene graje:

- tožeča stranka je poleti potovala v Tunis;

- tožeča stranka ni uspela dokazati poškodbe na potovalki in polnilcu za mobitel;

- ob povratku je imela v potovalki, ki je bila iz blaga, svečnik, dva pepelnika, kamelo in lonček;

- navedeni predmeti, ki so bili zaviti v papir in brisače, so bili ob prihodu domov polomljeni;

- zaradi načina pakiranja in narave poškodovanih predmetov za poškodbo ni bila potrebna nikakršna malomarnost, ampak je zadostoval običajen način ravnanja s prtljago na letališčih, ki je pogojen z veliko količino tovora;

- tožeča stranka ni uspela dokazati višine škode.

Na tako ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo. V konkretnem primeru je šlo za mednarodni prevoz, za katerega v prvi vrsti veljajo določbe Konvencije za izenačevanje nekaterih pravil v mednarodnem zračnem prometu (Službene novine Kraljevine Jugoslavije, št. 124/1931, v nadaljevanju Varšavska konvencija), revidirane s Haškim protokolom (UR. l. SFRJ, Mednarodne pogodbe, št. 6/59). Varšavska konvencija se uporablja glede vprašanj, ki jih ureja, sicer pa pride v poštev domače pravo, ki ima dopolnjevalni pomen, to je Zakon o obligacijskih in stvarnopravnih razmerjih v letalstvu (Ur. l. RS št. 12/2000, v nadaljevanju ZOSRL). Končno se je treba opreti še na pogodbeno pravo, to je Splošne pogoje prevoza tožene stranke, ki veljajo od 15.1.1996 (priloga B 3).

V 21. členu Varšavske konvencije je določeno, da lahko sodišče v skladu z zakonom zmanjša ali izključi prevoznikovo odgovornost, kadar slednji dokaže, da je škodo povzročila ali pa je k njej prispevala napaka samega oškodovanca. To pomeni, da konvencijsko pravo glede vprašanja deljene odgovornosti napotuje na notranje pravo. Za odgovornost prevoznika za registrirano prtljago se smiselno uporabljajo določbe ZOSRL, ki veljajo za prevoz tovora (35. člen ZOSRL). Prevoznik odgovarja za škodo, nastalo zaradi izgube in poškodovanja tovora, ki ga prevzame za prevoz in do katere pride med trajanjem letalskega prevoza, kakor tudi za škodo, nastalo zaradi zamude pri prevozu in izročitvi tovora prejemniku (1. odst. 75. člena ZOSRL). Prevoznik ne odgovarja za škodo iz 75. člena ZOSRL, če dokaže, da je škoda med drugim nastala zaradi napake, pomanjkljivosti ali lastnosti tovora; neustreznega pakiranja tovora, ki ga ni opravil prevoznik ali njegovi izpolnitveni pomočniki (1. in 2. točka 1. odst. 76. člena ZOSRL). Še natančnejše določbe o tem vsebujejo Splošni pogoji tožene stranke, v katerih je v 9. 1. 3. členu določeno, da potnik v prtljagi, registrirani za let, ne sme imeti lomljivih predmetov ali lahko pokvarljivih snovi, denarja, nakita, dragih kovin, srebrnine, vnovčljivih vrednostnih listin, vrednostnih papirjev ali drugih dragocenosti, poslovnih dokumentov, potnih listov in drugih identifikacijskih dokumentov ali vzorcev. Ob subsumpiciji dejanskega stanja pod naštete abstraktne pravne norme je pravilen edinole sklep, da ravnanje tožeče stranke, ki je bilo v nasprotju s Splošnimi pogoji prevoza tožene stranke, v celoti izključuje odgovornost tožene stranke za škodo na predmetih, ki so bili v potovalki.

Za škodo na sami potovalki in polnilcu za mobitel pa tožena stranka ne odgovarja že iz razloga, ker na toženo stranko v roku sedmih dni od prevzema prtljage ni naslovila pisnega ugovora zaradi poškodbe prtljage. Opustitev pravočasne notifikacije prevoznika povzroči, da tožba ugasne (2. odst. 26. člena Varšavske konvencije, 1. odst. 33. člena ZOSRL oziroma 17. 1. 1. člen Splošnih pogojev prevoza tožene stranke).

Tožeča stranka ni pojasnila, v čem naj bi bilo zatrjevano nasprotje med prevozno pogodbo oziroma Splošnimi pogoji prevoza tožene stranke in ZOSRL, pritožbeno sodišče pa takega neskladja ni zasledilo. Ker torej niso podani ne uveljavljani ne po uradni dolžnosti pritožbeni razlogi, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen Zakona o pravdnem postopku).