VSL sodba I Cp 21/2003

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da bi mu morala tožena stranka v roku 60 dni priskrbeti drugo primerno stanovanje in mu tako dodeljeno stanovanje prodati v skladu z določili Stanovanjskega zakona, upoštevajoč vrednost točke, veljavne na dan 6. oktobra 1993. Tožniku je naložilo, da toženki povrne 207.600,00 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 11. julija 2002 do plačila.

Tožnik v pravočasni pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Meni, da je sodišče prve stopnje napačno ocenilo bistvene dokaze, predvsem potrdilo Sekretariata za urejanje prostora in varstvo okolja z dne ... Iz tega potrdila ne izhaja le dejstvo, ki je navedeno v sodbi, da naj bi tožnik izpolnjeval pogoje za pridobitev imetništva stanovanjske pravice, pač pa tudi, da potrdilo nadomešča odločbo o dodelitvi stanovanja, s katero se je sicer pridobivala stanovanjska pravica. Stanovanjska pravica se namreč praviloma ni dodeljevala s stanovanjsko pogodbo, na pomanjkanje katere se sklicuje sodišče prve stopnje, pač pa, kot je to določal 10. člen Zakona o stanovanjskih razmerjih iz leta 1982, s pravnomočno odločbo o dodelitvi stanovanja. Iz samega potrdila z dne ... je razvidno, da je tožnik s strani pristojnega organa pridobil potrdilo, da je imetnik stanovanjske pravice, pri čemer je za to pristojni organ tudi izrecno izjavil, da takšno potrdilo nadomešča odločbo o dodelitvi stanovanja in se uporablja kot dokument za sklenitev najemne pogodbe in eventuelni odkup stanovanja po Stanovanjskem zakonu. Glede na to, da je pristojni organ tožniku dodelil stanovanjsko pravico, je razlaga sodišča prve stopnje, da tožnik stanovanjske pravice ni imel, napačna. Takšna ugotovitev sodbe je v nasprotju z listinami, na katere se sodba sklicuje. Sodišče prve stopnje je s tako ugotovitvijo celo prekoračil sodno pristojnost, saj je poseglo v pristojnost upravnega organa, ki je o stanovanjski pravici tožnika že odločil. Sploh zato, ker potrdila ali obstoja stanovanjskega razmerja ni nihče izpodbijal. Iz vsebine potrdila izhaja tudi, da med pravdnima strankama pravica do eventuelnega odkupa stanovanja ni bila sporna. Sodišče prve stopnje napačno očita tožniku izgubo stanovanjske pogodbe. Stanovanjska pogodba je bila znana tudi toženki, saj je izgubo stanovanjske pogodbe očitno popravila s potrdilom, ki je nadomeščal samo odločbo o dodelitvi stanovanja. Navedbe sodišča prve stopnje, da je zaradi prenehanja upravljanja po 3. januarju tožnikova pravica do začasne uporabe prenehala po samem zakonu, niso relevantne, saj to sploh ni predmet tožbenega zahtevka, ki datira iz leta 1996. Bistveno je le to, da je pravni prednik toženke tožniku kar dvakrat po letu 1982 dodelil stanovanjsko pravico. Prvič z izgubljeno stanovanjsko pogodbo, drugič pa s potrdilom, vsled česar tožnik uveljavlja zahtevek, kot ga je postavil. Na podlagi vsega zapisanega tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, stroške pritožbenega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sklepa o stroških do plačila pa naloži v plačilo toženki.

V skladu z določbo prvega odstavka 344. člena ZPP je bila pritožba vročena toženki, ki na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb pravdnega postopka, ker se je v izpodbijani sodbi postavilo na stališče, da iz vsebine potrdila z dne ... ne izhaja tožnikovo imetništvo stanovanjske pravice, kljub zatrjevanju pritožbe, da je tak zaključek sodišča prve stopnje v nasprotju z vsebino samega potrdila. V tem obsegu gre namreč le za ugotavljanje dejanskega stanja in dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki jo bo pritožbeno sodišče obravnavalo v nadaljevanju te obrazložitve. Kar zadeva bistvene kršitve določb pravdnega postopka, je zato pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo le še po uradni dolžnosti in ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene absolutne bistvene procesne kršitve iz drugega odstavka 350. člena ZPP.

Stanovanjski zakon (Ur.l. RS, št. 18/91 s spremembami; v nadaljevanju SZ), ki je ukinil družbeno lastnino na stanovanjih in določil pogoje za obvezno prodajo bivših družbenih stanovanj, je s tem v zvezi določal tudi izjeme. Med njimi je bila v tretjem odstavku 129. člena SZ izključena možnost prodaje stanovanj, namenjenih osebam za opravljanje službene dolžnosti po 40. členu prej veljavnega Zakona o stanovanjskih razmerjih (Ur.l. SRS, št. 35/82; v nadaljevanju ZSR/82), pa čeprav je bila tem osebam dodeljena stanovanjska pravica. Za te primere je bila v drugem odstavku istega člena SZ omogočena pravica do nakupa drugega primernega stanovanja.

V obravnavanem primeru je za pravilno uporabo teh določil treba ugotoviti dvoje: da je stanovanje namenjeno za opravljanje službene dejavnosti in da je imel ob uveljavitvi SZ tožnik na njem stanovanjsko pravico. Ob nesporni ugotovitvi, da gre za hišniško stanovanje, je jasno podana prva odločilna okoliščina. Še vedno pa je sporno vprašanje, ali je imel tožnik ob uveljavitvi SZ na tem stanovanju stanovanjsko pravico. Pritožbeno sodišče se povsem strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da tožnik ni pridobil stanovanjske pravice (v smislu SZ) na podlagi stanovanjske pogodbe iz leta .... Ob sklenitvi te pogodbe je bil namreč v veljavi še Zakon o stanovanjskih razmerjih iz leta 1974 (Ur.l. SRS, št. 18/74), ki je za hišnike resda predvideval pridobitev stanovanjske pravice, vendar pa se je ta pravica z uveljavitvijo ZSR/82 preoblikovala v pravico začasne uporabe stanovanja (40. člen ZSR/82) in tako ne more predstavljati podlage za tožnikovo pravico do odkupa drugega primernega stanovanja. Pritožnikova navedba v pritožbi, da stanovanjska pogodba iz leta ... ni bila standardna, tega ne spremeni.

Kljub temu, da je torej ZSR/82 omogočal za čas opravljanja službene dolžnosti (v obravnavanem primeru hišniških del) le pravico do začasne uporabe službenega (hišniškega) stanovanja, se je v praksi vendarle dogajalo, da je stanodajalec po uveljavitvi ZSR/82 tudi na službenem stanovanju dodelil stanovanjsko pravico. Ravno tem imetnikom (ki so to bili v trenutku uveljavitve SZ) je namenjena pravica do odkupa nadomestnega stanovanja iz tretjega odstavka 129. člena SZ. Tožnik v pritožbi vztraja pri trditvi, da mu je pravni prednik toženke (kot njegov takratni stanodajalec) prvič leta 1984 (torej po uveljavitvi ZSR/82) in drugič leta 1993 dodelil stanovanjsko pravico na službenem stanovanju, zaradi česar naj ne bi bil le imetnik pravice do začasne uporabe službenega stanovanja in da je torej upravičen do odkupa drugega primernega stanovanja. Njegovo trditev naj bi dokazovala vsebina potrdila, ki ga je tožniku na njegovo zahtevo dne 1993 izdal Sekretariat za urejanje prostora in varstvo okolja Občine L.

Iz vsebine omenjenega potrdila izhaja, da je tožnik Sekretariatu predložil potrebna dokazila za pridobitev imetništva stanovanjske pravice, skladno s 50. členom ZSR/82, in da to potrdilo nadomešča odločbo o dodelitvi stanovanja in se uporablja kot dokument za sklenitev najemne pogodbe in eventuelni odkup stanovanja po SZ (priloga A8). Stališče, izraženo v pritožbi, da je s tem potrdilom dokončno odločeno o tožnikovem imetništvu stanovanjske pravice, ni pravilno. Vprašanje o tem, ali je tožnik ob uveljavitvi SZ bil imetnik stanovanjske pravice na hišniškem stanovanju, je predhodno vprašanje, katerega reševanje je v pristojnosti sodišča in ne upravnega organa. Potrdilo je tako le eden izmed dokazov, ki ga je sodišče prve stopnje v zvezi z imetništvom stanovanjske pravice pravilno presojalo skupaj z drugimi dejstvi in izvedenimi dokazi. Tudi stališče pritožbenega sodišča je, da tožnik ni mogel pridobiti stanovanjske pravice na podlagi 50. člena ZSR/82, kot je navedeno na potrdilu z dne 1993. V obravnavanem primeru namreč do nezakonite vselitve, o kateri govori omenjeni 50. člen ZSR/82, ni moglo priti, saj je tožnik po svojih lastnih trditvah vse do leta 2002 (torej tudi v času uveljavitve SZ) opravljal hišniška dela in zato imel pravico (čeprav le začasne) uporabe hišniškega stanovanja.

V skladu z zapisanim tožnik z uveljavitvijo SZ torej nikakor ni mogel pridobiti upravičenje po tretjem odstavku 129. člena SZ. Pritožbeno sodišče je pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Zaradi neuspeha pritožbe mora tožnik sam kriti svoje stroške pritožbenega postopka. Odločitev o tem je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi njegove pritožbe.