VSK sklep Cpg 261/99

Pritožbi tožene stranke se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v delu, v katerem je tožbenemu zahtevku ugodeno, in v izreku o pravdnih stroških razveljavi in v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Stroški pritožbenega postopka so del nadaljnjih pravdnih stroškov.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 617.975,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dne vložitve tožbe 9.6.1995 dalje do plačila v roku 15 dni pod izvršbo, višji tožbeni zahtevek tožeče stranke pa je kot neutemeljen zavrnilo. Glede pravdnih stroškov je odločilo, da jih mora tožena stranka povrniti tožeči v znesku 177.127,50 SIT od 22.1.1999 dalje do plačila v roku 15 dni pod izvršbo.

Zoper to sodbo se v delu, v katerem je tožbenemu zahtevku ugodeno in v izreku o pravdnih stroških pritožuje tožena stranka po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 353. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, naj pritožbeno sodišče napadeno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje ravnalo zmotno, ko stroškov izdelave izvedeniškega mnenja in stroškov zastopanja, ki so nastali oškodovancu med reševanjem njihovih odškodninskih zahtevkov v predpravdnem postopku ni vštelo v zavarovalno vsoto, kar pa bi moralo storiti glede na izrecno določilo 2. odst. 940. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Določilo 5. čl. Zavarovalnih pogojev, na katero se sodišče sklicuje, pa se nanaša le na stroške, nastale v zvezi z zastopanjem zavarovanca, ne pa na stroške oškodovanca, ki jih ima le-ta v zvezi z uveljavljanjem zahtevka. Prav tako je sodišče prve stopnje ravnalo napačno, ko ni upoštevalo določila 93. čl. Zakona o temeljih sistema premoženjskega in osebnega zavarovanja (ZTSPZ), ki je veljal v času škodnega dogodka. Po tem določilu pa so imela izplačila oškodovancem iz naslova nematerialne škode prednost pred povrnitvijo materialne škode. V sedaj veljavnem Zakonu o obveznih zavarovanjih v prometu res ni določila, ki bi favoriziral plačilo nematerialne škode pred materialno, vendar je treba uporabiti na predmetni primer predpis, ki je veljal v času nastanka škodnega dogodka, ne pa predpis, ki je veljal v času sojenja.

Pritožba tožene stranke je utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v delu, v katerem je tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodilo, delno zmotno uporabilo materialno pravo, zaradi tega pa ni raziskalo za pravilno odločitev o zadevi vseh bistvenih dejanskih okoliščin. Ni sicer mogoče pritrditi stališču tožene stranke, češ da je potrebno stroške izdelave izvedenskega mnenja ter stroške zastopanja, ki so nastali oškodovancem med reševanjem njihovih odškodninskih zahtevkov pred pravdnim postopku, všteti v zavarovalno vsoto, ker gre za stroške spora. Po 2. odst. 940. čl. ZOR zavarovalnica trpi v mejah zavarovalne vsote stroške spora o zavarovančevi odgovornosti. Stroški kot so v konkretnem primeru stroški izdelave izvedeniškega mnenja ter stroški zastopanja, ki so nastali oškodovancem med reševanjem njihovih odškodninskih zahtevkov pred pravdo, v postopku pred zavarovalnico, pa tudi po mnenju pritožbenega sodišča ne pomenijo stroškov spora in zato ne bremenijo zavarovalne vsote. Treba jih je torej izplačati oškodovancem poleg zavarovalne vsote. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko torej ob stroških angažiranih izvedencev medicinske stroke v znesku 127.920,00 SIT in stroškov za odvetniške storitve v znesku 119.700,00 SIT ni upoštevalo pri izračunu preostanka zavarovalne vsote.

Pač pa pritožbeno sodišče meni, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, ko na predmetni primer ni uporabilo določila 93. čl. ZTSPZ, ki je veljal v času škodnega dogodka. Po tem določilu pa so imela izplačila oškodovancem iz naslova nematerialne škode prednost pred povrnitvijo materialne škode. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča je treba na predmetni primer glede vprašanja prednostne povrnitve škode uporabiti določila zakona, ki je veljal v času škodnega dogodka, in ne zakona, ki je veljal v času sojenja, to je sedaj veljavnega Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (ZOZP). Ker pa zaradi napačnega pravnega stališča sodišče prve stopnje ni zanesljivo ugotovilo, katere zneske bi morala tožena stranka izplačati oškodovancem iz naslova nematerialne škode in to prednostno pred izplačilom škode, ki jo sedaj izterjuje tožeča stranka od tožene kot materialno škodo, je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijano sodbo v delu, v katerem je tožbenemu zahtevku ugodeno, razveljavilo in v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pri tem je razveljavilo tudi izrek o pravdnih stroških, ki je odvisen od uspeha v celotnem postopku.

Pri ponovnem odločanju o zadevi naj sodišče prve stopnje predvsem razišče, ali je dolžna tožena stranka oškodovancem zaradi nematerialne škode povrniti še kakšne zneske, in upoštevajoč te zneske ugotovi, koliko je še ostalo na razpolago, da tožena stranka izplača tožeči stranki iz naslova materialne škode, upoštevajoč pri tem določilo 93. čl. ZTSPZ, ki je veljal v času nastanka škodnega dogodka.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 3. odst. 166. čl. ZPP.