VSK sodba Cp 149/98

Pritožbama prvo in drugotožene stranke se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne.
Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki njene pravdne stroške in sicer prvotoženi stranki v znesku 122.025,00 SIT in drugotoženi stranki 59.400,00 SIT vse v 15 dneh.
Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki tudi pritožbene stroške in sicer prvotoženi stranki 29.225,00 SIT in drugotoženi stranki prav tako 29.225,00 SIT v 15 dneh.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da mora tožena stranka nerazdelno plačati tožeči stranki tolarsko protivrednost 754.000 ITL po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila z zamudnimi obrestmi kot se obrestujejo hranilne vloge vezane nad eno leto in sicer prvotožena stranka od 5.2.1994 dalje, drugotožena stranka pa od vložitve tožbe dalje ter nerazdelno znesek 13.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi in sicer prvotožena stranka od 5.2.1994 dalje, drugotožena stranka pa od vložitve tožbe dalje v 15 dneh. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške v višini 150.180,00 SIT v 15 dneh z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 8.12.1997 dalje.

Zoper to sodbo sta se pritožili prvo in drugotožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 353. čl. ZPP in sicer prvotožena stranka zatrjuje, da sodišče prve stopnje nepravilno zaključuje, da bi morala prvotožena stranka kot upravljalec lovišča, skozi katerega poteka regionalna cesta sama ugotavljati ali je odsek ceste ustrezno pokrit z opozorilnimi znaki. Sodišče tudi nima podatkov, da regionalna cesta poteka po lovišču prvotožene stranke. Nato v pritožbi opisuje celoten potek regionalne ceste od kilometrskega kamna 00 do kilometrskega kamna 6000 ter ugotavlja, da cesta poteka do kilometrskega kamna 3150 po lovišču Lovske družine A., nato od kamna 3150 do 6000 po meji med obema loviščema Lovske družine A. in Lovske družine B. in od kamna 6000 dalje pa ponovno po lovišču Lovske družine A.. Prav tako meni, da prvotožena stranka ni bila nikoli seznanjena s prometno signalizacijo, niti o spremembi obveščena, niti povabljena k sodelovanju pri postavljanju prometnih znakov, zato prvotožena stranka ni ničesar opustila. Prvotožena stranka ne more biti odgovorna za nestrokovno postavitev prometnih znakov. Dodatna dva prometna znaka, ki sta razdelila prej enoten cestni odcep, je postavila drugotožena stranka in o tem prvotožene stranke ni obvestila. Predvsem pa poudarja, da ni izkazana vzročna zveza med opustitvijo postavitve prometnega znaka in škodo, saj je tožnik celo sam izrazil dvom, da bi na cesti vozil bolj previdno. Tudi prispevek oškodovanca k nastali škodi sodišče ni ugotavljalo in se v tem delu sodba ne da preizkusiti. Sodišče je tudi odločilo, da sta škodo toženi stranki dolžni plačati nerazdelno in za tako odločitev v spisu ni razlogov.

Drugotožena stranka tudi vztraja na tem, da je odločitev sodišča o njeni odgovornosti napačna, kajti drugotožena stranka bi bila odgovorna le v primeru, če bi bila pobuda za postavitev prometnega znaka na določenem mestu dana, sama pa nanjo ne bi reagirala. Tožena stranka za škodo ni odgovorna, kajti ničesar ni opustila pri svoji zakonski dolžnosti vzdrževanja ceste ter prometne signalizacije. Nesporno je bilo tudi ugotovljeno, da obravnavani odsek ceste ves čas pred tožnikovo nezgodo, tudi pred rekonstrukcijo ceste na ovinku pred R. ni bil pokrit s tedaj postavljenima prometnima znakoma. Iz tega jasno izhaja, da drugotožena stranka glede opozorilnih znakov za nevarnost divjadi v ničemer ni spreminjala oziroma opustila prometno signalizacijo, dokler ni po obravnavani nezgodi prejela vlogo Lovske družine B. za postavitev prometnih znakov. Poudarja tudi, da drugotožena stranka ni dolžna oziroma pristojna, pa tudi ne usposobljena za ugotavljanje, kje naj bi bil prehod divjadi in potreba po postavitvi dodatnih opozorilnih znakov.

Take znake drugotožena stranka postavi na pobudo lovskih družin, ki vedo kje stečine potekajo. Tudi priča B. G., ki je vodja vzdrževalne enote pri drugotoženi stranki je zaslišan kot priča povedal, da razen obravnavane nezgode ni bila prijavljena kakršnakoli druga nezgoda v zvezi z naletom divjadi. Enako je povedal tudi predstavnik prvotožene stranke. Tako tudi ni bilo nikakršnega razloga, da bi drugotožena stranka predlagala lovski družini pregled terena in vložitev predloga za postavitev prometnega znaka.

Na pritožbo drugotožene stranke je prvotožena stranka odgovorila in po njenem mnenju je dolžnost drugotožene stranke, da postavi opozorilne znake.

Pritožbi sta utemeljeni.

Ne sicer v tem, ko obe pritožbi sodišču prve stopnje očitata bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13. tč. 2. odst. 354. čl. ZPP in sicer, da sodba ni konsistentna in da je ni mogoče preizkusiti. Tudi ne drži pritožbeni očitek obeh toženih strank, da sodišče prve stopnje ni popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje. Po mnenju pritožbene sodišča je namreč sodišče prve stopnje dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo, le materialno pravo je delno zmotno uporabilo. Pravilne so tudi ugotovitve sodišča prve stopnje, da je odgovornost prvo in drugotožene stranke krivdna in da se svoje odgovornosti razbremenita le, če dokažeta, da je škoda nastala brez njune krivde. Prav tako je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je podlaga odškodninske odgovornosti prvotožene stranke v 71. čl. Zakona o varstvu, gojitvi in lovu divjadi ter upravljanju lovišč (Ur. list SRS št. 25/76 in 29/86 - v nadaljevanju Zakon o lovstvu), za odgovornost lovske organizacije pri naletu divjadi na vozilo na cesti veljajo splošna pravila o odškodninski odgovornosti (4. odst. 71. čl. Zakona o lovstvu). Ob ugotovitvi, da je tožniku nastala škoda na avtomobilu zaradi naleta divjadi, je potrebno uporabiti določilo 1. odst. 154. čl. ZOR in je dolžna lovska organizacija, ki upravlja z loviščem povrniti škodo, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njene krivde. Svojo odgovornosti se lovska organizacija razbremeni, če dokaže, da do škode ni prišlo pri organiziranem lovu (pogonu), če dokaže, da ni zanemarila staleža divjadi in če je storila vse potrebne ukrepe za postavitev opozorilnega prometnega znaka. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da do škode ni prišlo pri organiziranem lovu in da je prvotožena stranka ustrezno vzdrževala stalež divjadi na lovišču. Po mnenju pritožbenega sodišča pa je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da prvotožena stranka ni storila vsega za preprečitev škode, ki jo povzroča divjad, ker ni dala pobude za postavitev opozorilnega prometnega znaka. Sodišče prve stopnje namreč napačno zaključuje, da ni pomembno ali je na kraju samem vidna stečina (prehod divjadi) ali ne pač pa to, da je tudi na tem odseku pogost prehod divjadi preko ceste in zato terja celoten odsek postavitev prometnega znaka. Prehod divjadi pa po oceni sodišča prve stopnje izhaja iz izpovedi prič P. R. in B. F., ki sta opazila prehod divjadi čez cesto na predelu, kjer je imel tožnik prometno nesrečo ter predstavnika lovske družine, ki je povedal, da je na celotnem severnoprimorskem možen prehod divjadi, le da je ta nepredvidljiv. Če bi bilo sprejeto takšno stališče sodišča prve stopnje in sicer, da je postavitev opozorilnega znaka potrebna na vsaki cesti, ki jo srnjad prečka, bi morali biti s takimi znaki opremljeni vsi potekajoči odseki cest na severnoprimorskem oziroma tudi po vsej Sloveniji. Takšno vsesplošno postavljanje opozorilnih prometnih znakov pa bi razvrednotilo njihov učinek, saj so ti postavljeni zaradi večje varnosti prometa. Postavljati jih je torej potrebno na mestih, kjer je prehod divjadi čez cesto intenziven, kjer je torej stečina. Po mnenju pritožbenega sodišča torej prvotožena stranka ni zanemarila svoje dolžnosti opozoriti na postavitev prometnega znaka, saj na tistem delu ceste stečine divjadi ni bilo.

To enako velja tudi za drugotoženo stranko, kajti cestno podjetje bi bilo dolžno postaviti opozorilni prometni znak na divjad na cesti, če bi to vedelo za takšno frekvenco prehodov čez obravnavani odsek ceste, da bi bila na tem odseku ceste varnost prometa zaradi prehodov divjadi upoštevno zmanjšana. Cestno podjetje je v načelu dolžno poznati frekvenco prometa na javni cesti in okoliščine, v katerih tak promet poteka. Če pa stalnega prehoda divjadi ni bilo, potem odpade tudi dolžnost drugotožene stranke, da postavi prometni znak ob pogojih, ki jih določa 90. čl. Zakona o cestah (prečiščeno besedilo Ur. list SRS št. 2/88).

Nenazadnje pa po mnenju pritožbenega sodišča tudi ni podana vzročna zveza med opustitvijo prvo in drugotožene stranke ter nastalo škodo.

Tožnik je pred nezgodo vozil s hitrostjo okrog 40 do 45 km/h, kar je sodišče prve stopnje ugotovilo. Ali bi tožnik vozil počasneje, če bi prometni znak bil postavljen, je vprašljivo ob dejstvu, da je sam izrecno povedal, da ni vedel ali je prometni znak na cesti bil, kajti na to dejstvo, da prometnega znaka ni bilo, so ga opozorili šele po prometni nezgodi. Pa tudi, če bi prometni znak bil in bi ga tožnik videl, je tudi vprašljivo ali bi vozil z manjšo hitrostjo, kajti hitrost je že povsem prilagodil vremenskim razmeram in stanju na cestišču. Na podlagi 4. tč. 373. čl. ZPP je pritožbeno sodišče iz navedenih razlogov pritožbi obeh toženih strank ugodilo ter sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Zaradi spremembe sodbe je pritožbeno sodišče moralo spremeniti tudi izrek o stroških in je zato tožeča stranka, ki je v pravdi propadla dolžna povrniti toženima strankama njune pravdne stroške, katere je pritožbeno sodišče odmerilo v skladu z veljavno taksno in odvetniško tarifo ter opravljenimi procesnimi dejanji.

Stroški prvotožene stranke znašajo 122.025,00 SIT, stroški drugotožene stranke pa 59.400,00 SIT. Ker sta obe toženi stranki s pritožbo uspeli jima je tožeča stranka dolžna povrniti tudi pritožbene stroške in tudi te je pritožbeno sodišče odmerilo v skladu z veljavno taksno in odvetniško tarifo in sicer v znesku 29.225,00 SIT za vsako od obeh toženih strank.