VSK sodba I Cp 220/2001

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Prvostopno sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da naj bi ji bila dolžna tožena stranka plačati 24.300 DEM in 535.249,40 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi, pri čemer tolarski znesek predstavlja odškodnino za škodo na osebnem vozilu, s katerim je tožnica doživela prometno nesrečo, devizni znesek pa zavarovalno vsoto, dogovorjeno za invalidnost na podlagi police kolektivnega zavarovanja, sklenjene s toženo stranko. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je namreč ugotovilo, da je bila tožnica v trenutku nesreče pod vplivom alkohola oz. da domneve o odstotku alkoholiziranosti (ker se je preiskusu izmikala), ni uspela izpodbiti, splošni pogoji obeh zavarovalnih pogodb pa izključujejo obveznosti zavarovalnice za škodo oziroma izplačilo zavarovalnine, če se ugotovi, da je bil voznik oziroma zavarovanec v času škodnega dogodka pod vplivom alkohola.

Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pritožuje tožnica po pooblaščencu. Prvostopni sodbi na prvem mestu očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki naj bi se kazala v tem, da sodišče vseh predloženih in izvedenih dokazov ni ocenilo z dolžno skrbnostjo, vsakega posebej in v njihovi medsebojni povezavi. Razlogovanje prvostopnega sodišča zakaj ni moglo upoštevati pravnomočne odločbe sodnika za prekrške, s katero je bila tožnica oproščena odgovornosti za prekršek, ni na mestu, saj je tožeča stranka ta dokaz predlagala zgolj zato, ker so temelji za pravno sklepanje v tem postopku podvrženi istim logičnim zakonitostim in argumentivnim shemam kot v postopku za prekršek. In če je sodnik za prekrške ugotovil, da tožnica ni zavrnila preizkusa alkoholiziranosti z ustreznimi sredstvi in aparati, bi tudi v pravdnem postopku sodišče na podlagi istih dokazov moralo priti do enake ugotovitve. V postopku je bilo nedvomno ugotovljeno, da je tožnica v prometni nezgodi utrpela močan udarec v glavo s pretresom možganov. Iz izvedeniškega mnenja pa izhaja, da je lahko v določenih primerih pri poškodovalcih prisotna takoimenovana popoškodbena zamračenost, ki je deliriju podobno stanje in se poškodovanec vede zmedeno in neustrezno reagira. Takšno stanje lahko za laika na področju medicine na videz deluje podobno kot stanje alkoholiziranosti. Ker sta policista laika na tem področju, tožnica pa je bila med samim postopkom panična in prestrašena, kot je izpovedala priča K., je očitno, da je bilo tožničino obnašanje na policijski postaji posledica zadobljenega udarca v glavo in ne alkoholiziranosti. Glede izpovedb priče KE. in KA. pa navaja, da je sodišče njunima izpovedbama verjelo, čeprav nista ne skladni ne prepričljivi. Izpoved KE. sploh ni v celoti in korektno ocenjena. Njegova izpoved se je izkazala kot neresnična, saj je povedal, da naj bi bila na kraju dogodka tožnica vsa krvava in da je na ves glas kričala zmerljivke, v resnici pa je tožnico odpeljal na policijsko postajo stanovalec bližnje hiše in je ob prihodu policijske patrulje na kraj sam več na kraju ni bilo. To potrjuje tudi izpoved policista KA., ta pa je tudi izrecno povedal, da ne more oceniti, ali je bila tožnica v takem stanju zaradi prometne nezgode ali zaradi vinjenosti. Tudi iz mnenja izvedenca dr. F. ni mogoče zanesljivo zaključiti, da naj bi bila tožnica pod vplivom alkohola, saj je sam izvedenec navedel, da se nagiba h kombinaciji obeh vzrokov, vendar tudi tega ne more dokazati. Sicer pa njegova ugotovitev, da pri tožnici ni našel nagnjenosti k razvadam, tudi k alkoholiziranosti ne, brez dvoma potrjuje tožničino trditev, da ni bila vinjena. Tožničinega podpisa na zapisniku o preizkusu alkoholiziranosti ni mogoče šteti kot priznanje, da je uživala alkoholne pijače oziroma bila pod vplivom alkohola, saj je posledica dejstva, da je utrpela udarec v glavo s pretresom možganov. Ob podpisovanju zapisnika je bila v šoku, na kar med drugim kaže tudi pripomba na zapisniku, da tožnica ni bila udeležena v prometni nezgodi in da to ni prometna nezgoda, saj se je tožnica očitno vedla glede na take izjave nelogično in zmedeno. Nenazadnje je bila napotena v zdravstveni zavod, kjer bi dežurna zdravnica zagotovo klinično opisala tožnico kot vinjeno, če bi ugotovila, da je pri njej vinjenost podana. Zato po mnenju pritožbe ni mogoče očitati tožnici, da je izgubila zavarovalne pravice. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe oziroma njeno razveljavitev ter vrnitev zadeve prvostopnemu sodišču v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbena trditev, da bi prvostopno sodišče pri ugotavljanju tožničine alkoholiziranosti moralo priti do istih pravnih zaključkov kot sodnik za prekrške, ki je postopek zoper tožnico ustavil, ker ji ni bilo dokazano, da je zavrnila preizkus alkoholiziranosti ni utemeljena. Iz obrazložitve odločbe sodnika za prekrške namreč izhaja, da naj bi bila po mnenju izvedenca tožnica v času po nezgodi v stanju zožene zavesti, zato očitanega prekrška, ki ga je mogoče storiti le naklepno, ni mogla storiti. Oprostilna odločba sodnika za prekrške, kot to pravilno obrazlaga prvostopno sodišče, pa ne more vplivati na ugotovitve prvostopnega sodišča v tem postopku, da je tožnica preizkus alkoholiziranosti odklonila, glede pritožbene trditve, da je sodišče imelo na voljo iste dokaze, zaradi česar bi moralo priti do enakih zaključkov, pa velja opozoriti, da je sodišče v pravdnem postopku postavilo novega izvedenca, njegovo izvedeniško mnenje pa v dokaznem postopku povezalo z izpovedbami zaslišanih policistov, ki v postopku pred sodnikom za prekrške nista bila zaslišana. Ne drži torej, da bi sodišče na podlagi enakega pravnega sklepanja kot v postopku za prekrške, moralo priti do enakih zaključkov, saj je imelo v tem postopku na voljo povsem druge dokaze. Splošni pogoji za nezgodno zavarovanje oseb v 8. tč. 1. odst. 9. čl. določajo, da so izključene vse obveznosti zavarovalnice za nezgodo, ki nastanejo zaradi dokazane vzročne zveze delovanja alkohola na zavarovanca ob nezgodi, pri čemer se šteje, če se ne dokaže nasprotno, da je nezgoda nastala zaradi dokazane vzročne zveze delovanja alkohola na zavarovanca tudi v primeru, če ta odkloni ali se izmakne možnosti ugotavljanja stopnje njegove alkoholiziranosti. Po tč. 2 a 9. čl. Splošnih pogojev zavarovanja vozil in stvari pa zavarovanec izgubi zavarovalne pravice, če je vozil pod vplivom alkohola, pri čemer se šteje, da je voznik pod vplivom alkohola med drugim, če ne glede na količino alkohola v krvi kaže znake alkoholne zmedenosti ali če se izmakne preiskavi oziroma odkloni možnost ugotavljanja alkoholiziranosti. Po oceni pritožbenega sodišča je prvostopno sodišče v obeh primerih ugotovilo pravilno, da je tožnica izgubila zavarovalne pravice oziroma da je zavarovalnica prosta obveznosti po pogodbi o kolektivnem nezgodnem zavarovanju, ker je bila pod vplivom alkohola oz. je odklonila preizkus alkoholiziranosti. Trditev tožnice v pritožbi, da je bilo njeno obnašanje po nezgodi in na policijski postaji le posledica poškodbe glave, to je pretresa možganov, zaradi česar naj bi bila v stanju šoka, glede na ugotovitve in zaključke prvostopnega sodišča ni prepričljiva. Na podlagi izvedeniškega mnenja je namreč sodišče ugotovilo, da je bilo tožničino obnašanje po nezgodi, ki sta ga oba policista opisala kot stanje razburjenosti in zmerjanje policistov, posledica kombinacije dveh vzrokov. Po eni strani je šlo za posledice poškodb glave in takoimenovanega šokovnega stanja, vendar v kombinaciji z alkoholiziranostjo. Res je sicer izvedenec zapisal tudi, da kombinacije obeh razlogov ne more dokazati, vendar pa njegova ocena o kombinaciji obeh vzrokov temelji na obširnem in prepričljivem ter nedvomno strokovno izdelanem mnenju in oceni, za katero tudi pritožbeno sodišče meni, da razlogov, da je ne bi sprejelo. Poleg tega pa je prvostopno sodišče to mnenje ocenilo še v povezavi z drugimi izvedenimi dokazi, to je podpisanim zapisnikom o preizkusu alkoholiziranosti, iz katerega izhaja, da tožnica ni bila pripravljena opraviti preizkus, je pa zapisnik podpisala in iz izpovedb zaslišanih policistov KE. in KA. Izpoved slednjih se je res nekoliko razlikovala, saj je prvi povedal, da naj bi tožnico obravnaval že na kraju samem, drugi pa, da je bila pripeljana na policijsko postajo, vendar se njuni izpovedbi ujemata glede ključnih okoliščin, to je glede odklonitve preizkusa alkoholiziranosti ter podpisa zapisnika in glede tožničinega razburjenja in zmerjanja. Res pa je KE. to stanje opisal kot posledico alkoholiziranosti, KA. pa se o vzroku za tako tožničino ravnanje ni opredelil. Pomembna pa je še nadaljnja okoliščina, da se je kritičnega dne tožnica vračala z martinovanja in da je policist KE. pri njej zaznal zadah po alkoholu. Iz navedenih dejstev izhaja tudi po oceni pritožbenega sodišča dovolj zanesljiva ugotovitev, da je bila voznica pod vplivom alkohola v trenutku nesreče, oziroma da se najmanj šteje, da je bila, ker se je izmaknila možnosti ugotavljanja alkoholiziranosti kot to izhaja iz podpisanega zapisnika.

Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in ker tudi ni ugotovilo pomanjkljivosti v postopku, na katere mora po 2. odst. 350. čl. ZPP paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).