VSRS Sklep I Ips 32989/2012-130

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrže.

II. Obsojenec je dolžan plačati 170,00 EUR sodne takse.

A.

1S sodbo Okrožnega sodišča v Celju I K 32989/2012 z dne 10. 6. 2013, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju II Kp 32989/2012 z dne 9. 9. 2014 je bil obsojeni M. G. spoznan za krivega storitve v sostorilstvu nadaljevanega kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 212. člena v zvezi s 25. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) in kaznivega dejanja nedovoljenega prometa orožja po prvem odstavku 310. člena KZ. Izreklo mu je pogojno obsodbo v okviru katere mu je določilo enotno kazen dve leti zapora, s preizkusno dobo štirih let, določilo pa mu je tudi dodatni pogoj, da mora v roku enega leta po pravnomočnosti sodbe povrniti sorazmeren delež škode, povzročene oškodovancu A. R. Na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je sodišče odločilo, da mora obsojenec povrniti stroške kazenskega postopka v dotlej zaznamovani višini 736,70 EUR in druge stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena, ki bodo odmerjeni kasneje in sodno takso, katere višina bo prav tako odmerjena po pravnomočnosti sodbe. Z isto sodbo pa je bil obsojenec še oproščen obtožbe, da naj bi storil kaznivo dejanje požiga po prvem odstavku 226. člena KZ, glede stroškov tega dela postopka pa je sodišče odločilo, da na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP obremenjujejo stroški iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena tega zakona, potrebni izdatki obsojenca ter potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika proračun. Torej je bilo o plačilu stroškov po temelju odločeno v sodbi, o sami višini stroškov pa je sodišče odločilo z izpodbijanima sklepoma.

2Zoper pravnomočni sklep o odmeri stroškov postopka je vložil zagovornik obsojenca zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona in Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijana sklepa razveljavi ter zadevo vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje, oziroma odločbo spremeni tako, da vlagatelju samo odmeri ustrezen del stroškov.

B.

3Po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP se sme zahtevo za varstvo zakonitosti vložiti zoper tako imenovano drugo odločbo le, če je mogoče od odločitve Vrhovnega sodišča pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse.

4V konkretni kazenski zadevi izpodbija zagovornik, kot rečeno, odločbo o odmeri stroškov, to se pravi tako imenovano drugo odločbo. V zahtevi navaja, da določbe drugega odstavka 95. člena in prvega odstavka 96. člena ZKP ni mogoče razumeti tako, kot je to storilo sodišče, oziroma bi moral biti obsojenec upravičen vsaj do sorazmernega povračila stroškov. Stališče sodišča je pretirano togo in v škodo obsojenca. Meni, da je navedena kršitev takšne narave, da bi odločitev sodišča pripomogla k razvoju sodne prakse.

5Temeljna določba, ki se nanaša na stroške, je prvi odstavek 95. člena ZKP, kjer je določeno, da če se obdolženca spozna za krivega, sodišče izreče v sodbi, da je dolžan povrniti stroške kazenskega postopka. Druga temeljna določba je prvi odstavek 96. člena ZKP, ki med drugim določa, da če se obdolženca oprosti obtožbe, stroški kazenskega postopka bremenijo proračun. Rešitev za primere, ko je obdolženec deloma obsojen, deloma pa oproščen obtožbe, daje drugi odstavek 95. člena ZKP, po katerem se obdolženec ne obsodi na povrnitev stroškov za dejanja, glede katerih je oproščen obtožbe, vendar le, če se dajo ti stroški izločiti iz skupnih stroškov. Kdaj se dajo ti stroški izločiti iz skupnih stroškov pa je seveda odvisno od vsakega primera posebej. Gre torej za jasno zakonsko določbo, ki ji je v celoti sledila tudi sodna praksa (na primer sodba VS RS I Ips 4169/2010 z dne 24. 8. 2011 in I Ips 316/2009 z dne 10. 12. 2009). Vrhovno sodišče je v obeh odločbah poudarilo, da mora obdolženec povrniti vse stroške postopka, če se stroški oprostilnega in zavrnilnega dela sodbe ne dajo izločiti iz skupnih stroškov oziroma drugače povedano, če se postopek za nekatera kazniva dejanja konča z obsodilno sodbo, za druga pa z oprostilno ali zavrnilno sodbo in so stroški medsebojno ločljivi, sodišče o stroških odloči po drugem odstavku 95. člena ZKP, prvi odstavek 96. člena pa uporabi le, če se kazenski postopek zoper obdolženca v celoti konča z oprostilno sodbo.

6V konkretni kazenski zadevi je bil obsojenec, kot rečeno, deloma obsojen, deloma pa oproščen in sicer obtožbe za eno kaznivo dejanje. Sodišče je v izpodbijanem sklepu ocenilo, da stroškov, ki se nanašajo na oprostilni del sodbe, ni mogoče izločiti, ker se je celoten postopek vodil zaradi vseh kaznivih dejanj (ločilo je le nagrado za odgovor na pritožbo). Pri tej presoji se je sodišče oprlo na pravilno zakonsko določbo, to je drugi odstavek 95. člena ZKP, upoštevalo pa je tudi sodno prakso oziroma obe citirani odločbi Vrhovnega sodišča. Nestrinjanje s tako odločitvijo, oziroma izražanje nezadovoljstva, ne da bi se konkretno navajalo, v čem naj bi bile kršitve podane in katera procesna dejanja so bila opravljena le v zvezi s kaznivim dejanjem, glede katerega je bil oproščen obtožbe in bi jih bilo posledično mogoče izločiti iz stroškov postopka, ne morejo vnesti dvoma v pravilnost in zakonitost dosedanje enotne sodne prakse.

7Ker torej vložena zahteva za varstvo zakonitosti ne izpolnjuje pogojev iz prvega odstavka 420. člena ZKP, jo je Vrhovno sodišče na podlagi določila drugega odstavka 423. člena tega zakona zavrglo.

8Odločitev o stroških, nastalih pri odločanju o tem izrednem pravnem sredstvu, temelji na določilih členov 98.a v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Pri višini odmerjene sodne takse pa je sodišče upoštevalo tudi Zakon o sodnih taksah in sicer tar. št. 7113, 71113 in 7151.