VSRS Sklep I Kr 5961/2013-1142

Predlog za prenos krajevne pristojnosti se zavrne.

1Specializirano državno tožilstvo republike Slovenije je 7. 4. 2016 pred Okrožnim sodiščem v Kopru v zadevi X K 5961/2013 vložilo predlog za podaljšanje odredbe za začasno zavarovanje premoženja. Okrožno sodišče v Kopru je s sklepom X K 5961/2013 z dne 13. 4. 2016 odredbo za začasno zavarovanje premoženja, izdano zoper obsojenega B. G., podaljšalo za šest mesecev. Obsojenec je v odgovoru na predlog za podaljšanje začasne odredbe, ki ga je sodišče prve stopnje prejelo 15. 4. 2016, podal tudi zahtevo za izločitev sodnikov in predlog za prenos krajevne pristojnosti na drugo sodišče izven krajevne pristojnosti Višjega sodišča v Kopru.

2Obsojenec v predlogu za prenos krajevne pristojnosti navaja, da bi moral biti višji sodnik J. G., ki je izdal tudi zgoraj navedeni sklep, že v preteklosti izločen iz postopka, vendar je bila taka obsojenčeva zahteva že zavrnjena. Po obsojenčevem zatrjevanju omenjeni višji sodnik ne nudi videza nepristojnosti (verjetno mišljeno nepristranskosti), saj si je v postopku priznanja tuje sodne odločbe vzel pristojnost, ki mu ne pripada. Obsojenec zahteva tudi izločitev vseh sodnikov kazenskega oddelka Okrožnega sodišča v Kopru in Višjega sodišča v Kopru, ker so v dosedanjem teku postopka potrjevali odločitve višjega sodnika J. G., čeprav so te temeljile na grobih kršitvah ustavnih pravic in določb kazenskega postopka, na kar je obsojenec ves čas opozarjal. Pri potrjevanju odločitev višjega sodnika J. G. so sodniki prvostopenjskega in drugostopenjskega sodišča ravnali v nasprotju z 29. členom Ustave RS, saj na obsojenčeve pritožbene navedbe niso vsebinsko odgovarjali. Poleg tega so izrekli obsodilno sodbo tudi drugemu udeležencu v postopku zaradi kaznivega dejanja pranja denarja, čeprav v zvezi s tem očitkom ni bilo podano temeljno kaznivo dejanje. Zato tudi ti sodniki ne morejo nuditi videza nepristranskosti za odločanje v tem postopku. Nenazadnje pa je drugostopenjsko sodišče sprejelo in na seji senata ocenilo tudi dokaz, ki ga je po izdaji prvostopenjske sodbe samo pridobilo, čeprav je obramba izrecno opozarjala, da je treba dokaz izvesti na javni obravnavi, s čimer je grobo kršilo obsojenčevo pravico iz druge alineje 29. člena Ustave RS.

3Po prvem odstavku 35. člena ZKP lahko skupno neposredno višje sodišče za postopek določi drugo stvarno pristojno sodišče na svojem območju, če je očitno, da se bo tako lažje izvedel postopek, ali če so za to drugi tehtni razlogi. Prenos krajevne pristojnosti na drugo stvarno pristojno sodišče je dovoljen le izjemoma, če so podani razlogi iz 34. in 35. člena ZKP.

4Iz obsojenčevih navedb izhaja, da zaradi preteklega odločanja sodnikov Okrožnega sodišča v Kopru in Višjega sodišča v Kopru v tej in drugih zadevah, v katerih naj bi sodišče kršilo obsojenčeve ustavne pravice in določbe kazenskega postopka, obsojenec dvomi, da mu bo pred tema sodiščema zagotovljeno nepristransko sojenje. Po presoji Vrhovnega sodišča tako obsojenčevo prepričanje in njegovo nezadovoljstvo s preteklim odločanjem prvostopenjskega in drugostopenjskega sodišča v obravnavanem in drugih kazenskih postopkih zoper njega ne predstavljata tehtnega razloga za prenos krajevne pristojnosti (primerjaj s sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 158/1998 z dne 31. 7. 1998). Domnevno nepravilno in nezakonito odločanje višjega sodnika J. G. bo predmet presoje v nadaljnjem teku tega postopka v okviru presoje morebitnih pravnih sredstev, v okviru fakultativne delegacije krajevne pristojnosti pa tovrstnih obsojenčevih navedb ni mogoče presojati (enako Vrhovno sodišče v sklepu I Kr 25/2006 z dne 15. 6. 2006).

5Glede na navedeno tehten razlog za prenos krajevne pristojnosti ni podan, zato je Vrhovno sodišče obsojenčev predlog zavrnilo.