UPRS sodba in sklep II U 450/2015

I. Tožbi se ugodi in se delno gradbeno dovoljenje Ministrstva za okolje in prostor, št. 35105-11/2014/76 z dne 22. 10. 2015 odpravi ter se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.
II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.
III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 285,00 EUR z DDV v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.
IV. Zahteva stranke z interesom za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

1Z izpodbijano odločbo je tožena stranka odločila, da se investitorju A. d.d., ..., izda gradbeno dovoljenje za daljnovod DV 2x 110 kV Murska Sobota – Mačkovci na tam navedenih zemljiščih (I. točka izreka) in v obsegu navedenem v II. točki izreka. V III. točki izreka je določeno, da so sestavni deli tega dovoljenja Projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja (PGD) za DV 110 kV Murska Sobota – Mačkovci št. projekta D749-A410/030, oktober 2013 B. d.d., s tam navedenimi sestavnimi deli (točka III A) in soglasja pristojnih organov in organizacij (točka III B). V IV. točki izreka je določeno, da so podrobnejši mikrolokacijski, tehnični in oblikovalski pogoji obravnavanega posega ter rešitve in ukrepi za zavarovanje okolja, ohranjanje naravne in kulturne dediščine ter trajnostne rabe naravnih dobrin določeni v dokumentaciji, navedeni v III. točki izreka tega dovoljenja. V V. točki izreka je določeno, da je treba objekt pred pričetkom gradnje zakoličiti v skladu z pogoji določenimi v tem dovoljenju. Točka VI izreka določa, da lahko investitor začne z gradnjo po pravnomočnosti, na lastno odgovornost pa tudi po dokončnosti tega dovoljenja. S VII. točko izreka je določeno, da mora pri izvedbi in uporabi investitor upoštevati omilitvene ukrepe in druga okoljevarstvena priporočila navedena v Poročilu o vplivih na okolje, ki ga je decembra 2009 izdelal B. d.d., dopolnitev december 2010, marec 2011, oktober 2011, januar 2012 ter Presoji vplivov na varovana (Natura 2000) in zavarovana območja za omenjeni daljnovod, 19.12. 2008, C., Preveritvi vpliva EMS in hrupa za poseg izgradnje navedenega daljnovoda za parc. št. 1099/3 k.o. ... ter parc. št. 2034 k.o. ..., št. VENO-2633, december 2010, Elektroinštitut D. V točki VIII izreka je določeno, da mora po končani gradnji najkasneje pa v 8 dneh po prejemu obvestila izvajalca, da je gradnja zaključena, investitor v skladu z 89. členom Zakona o graditvi objektov vložiti pri pristojnem organu zahtevo za izdajo uporabnega dovoljenja. Točka IX izreka določa, da to dovoljenje preneha, če se gradnja ne začne v roku treh let po njegovi pravnomočnosti, s točko X izreka je določeno, da zaradi teh del ne smejo biti prizadete pravice in pravne koristi tretjih oseb in da škodo, ki bi nastala zaradi kršitev pravic in pravnih koristi teh oseb, trpi investitor. S točko XI izreka je bila zavrnjena zahteva stranskih udeležencev za povrnitev stroškov v tem upravnem postopku.

2Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je investitor A. d.d. dne 21. 2. 2014 vložil zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja za daljnovod DV 2x 110 kV Murska Sobota – Mačkovci in k vlogi priložil projektno dokumentacijo navedeno v točki III. A izreka tega dovoljenja s soglasji pristojnih organov in organizacij, ki so navedena v točki III. B izreka tega dovoljenja in dokazila o pravici graditi na zemljiščih, ki so navedena v I. točki izreka tega dovoljenja. Ugotavlja, da so za navedeni gradbeni poseg izpolnjeni vsi pogoji za izdajo predmetnega dopolnilnega gradbenega dovoljenja določeni v 66. členu Zakona o graditvi objektov (ZGO-1) med drugim tudi, da ima investitor pravico graditi na vseh zemljiščih, ki so navedena v I. točki izreka tega dovoljenja. Kot dokazilo o pravici graditi je upravni organ v skladu s 56. členom ZGO-1 upošteval med drugim tudi druge listine, ki v skladu z 59.a členom Energetskega zakona (EZ) v povezavi s 550. členom Energetskega zakona (EZ-1) izkazujejo pravico graditi oz. izvajati dela na določeni nepremičnini (sklep pristojnega upravnega organa o uvedbi postopka razlastitve oz. potrdilo, da je začet postopek za pridobitev služnosti v javno korist) in navedbe pooblaščenke tožeče stranke, ki se nanašajo na zatrjevano neustavnost takšne ureditve zavrnil z utemeljitvijo, da je dolžan izvrševati veljavne predpise in da je za vprašanje skladnosti predpisov z Ustavo RS pristojno Ustavno sodišče. Navedeno je tudi, da izkazovanje pravice graditi tudi ni predhodno vprašanje v postopku izdaje gradbenega dovoljenja kot zatrjuje tožeča stranka. V nadaljevanju iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja tudi obširen povzetek zahtev stranskih udeležencev in utemeljitev upravnega organa, s katerimi so bile te zahteve zavrnjene kot neutemeljene.

3Tožeča stranka se z navedeno odločitvijo ne strinja in v tožbi ponavlja (pri)tožbene ugovore glede neustavnosti 59.a člena EZ, ki določa listine, s katerimi je izkazana pravica graditi (sklep o uvedbi razlastitvenega postopka oz. potrdilo, da je začet postopek za pridobitev služnosti v javno korist). Nadalje zatrjuje tudi neustavnost in nezakonitost prostorskega akta – Uredbe o državnem lokacijskem načrtu za daljnovod 2x 110 kV Murska Sobota – Mačkovci (Uredba) v delu, ki se nanaša na parc. 1099/2 k.o. ..., sedaj parc. 1099/3 k.o. ... ter v vseh delih Uredbe, ki so kakorkoli smiselno povezani z navedeno parcelo, zlasti pa v delu trase daljnovoda od stojnega mesta 17 do stojnega mesta 20 in umestitve stojnega mesta stebra 19 v neposredno bližino objekta na naslovu ... na nepremičnini s parc. št. 30 k.o. .... Navaja, da je nepravilen zaključek upravnega organa, da dokazne listine, ki so jih stranski udeleženci priložili k svojim vlogam, ne potrjujejo navedb glede napak v projektni dokumentaciji in glede prekomernih vplivov elektromagnetnega sevanja na objekt ter ljudi in naprave v njem. Obširno pojasnjuje vpliv elektromagnetnega sevanja daljnovoda pri stojnem mestu 19 na nepremičnino s parc. št. 1099 k.o. ... ter objekt, ki stoji na njej in naprave v tem objektu. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano dopolnilno gradbeno dovoljenje odpravi ter samo odloči o stvari tako, da zahtevo investitorja za gradnjo predmetnega daljnovoda zavrne oz. podredno, da tožbi tožeče stranke ugodi in izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponoven postopek. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka.

4Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri navedbah v obrazložitvi izpodbijanega dopolnilnega gradbenega dovoljenja, in navaja, da so navedbe tožeče stranke, da se upravni organ ni opredelil do vseh navedb, ki so jih podali pred izdajo gradbenega dovoljenja, neutemeljene. Zatrjuje tudi, da je tožeča stranka v tožbi predlagala nove dokaze, ki jih ni navedla v postopku izdaje izpodbijanega upravnega akta (pravno mnenje o neustavnosti Uredbe) in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne ter posledično zavrne tudi zahtevo za povrnitev stroškov postopka.

5Stranka z interesom v odgovoru na tožbo med drugim navaja, da je pravilna odločitev upravnega organa, da ima kot investitor pravico graditi na vseh zemljiščih, ki so navedena v izreku izpodbijanega dovoljenja. Za zemljišče na parc. št. 1099/3 k.o. ... je predloži ustrezna dokazila in sicer izjavo, da je vročil lastnikom zemljišča ponudbo za sklenitev pogodbe o pridobitvi služnosti v javno korist v skladu z določbami EZ ter potrdilo Upravne enote Murska Sobota, št. 352-43/2013-17 (0309) z dne 14. 2. 2014, da je začet postopek za omejitev lastninske pravice s služnostjo v javno korist na spornem zemljišču. Poudarja, da je pri gradnji treba upoštevati tudi namen, ki ga je imel zakonodajalec ob sprejetju takšnih določil v EZ ter da je takšno določilo nujno, če želi zakonodajalec preprečiti zastoje v gradnji zaradi dolgotrajnih postopkov, kot je na primer ravno postopek zaradi omejitve lastninske pravice z ustanovitvijo služnosti v javno korist na zemljišču s parc. št. 1099/3 k.o. ..., ki se vodi pred Upravno enoto v Murski Soboti. Zatrjuje, da so neutemeljene tudi navedbe tožeče stranke glede neustavnosti in nezakonitosti Uredbe, ker objekt na naslovu ... naj ne bi bil upoštevan v kartografskem in tekstualnem delu ter strokovnih podlagah Uredbe. Podaja svoje videnje tega vprašanja. Opozarja tudi, da je glede obravnave vplivov na naprave v objektu tožeče stranke pomembno dejstvo, da je bila Uredba sprejeta 24. 6. 2009, objavljena 3. 7. 2009 in pričela veljati 18. 7. 2009. Tožeča stranka pa je posamezne naprave umestila v objekt in jih začela uporabljati šele z dnem pridobitve posamezne pravnomočne odločbe oz. dovoljenja Ministrstva za zdravje za opravljanje dejavnosti. Za obe dejavnosti pa je tožeča stranka pridobila dovoljenje po sprejemu Uredbe (ga. E.E. za dejavnost ginekologije in porodništva z dnem 9. 3. 2011, družba F. d.o.o. z dnem 16. 9. 2010), kar pomeni, da je tožeča stranka pri umeščanju naprav v objekt že morala biti seznanjena z veljavno Uredbo. Opozarja tudi, da mejna vrednost, ki je določena z Uredbo ne bo presežena, posledično pa stopnja imunosti za posamezne naprave za presojo vplivov na okolje ni relevantna, ampak je lahko zgolj vprašanje morebitne odmere odškodnine. Glede pravnega mnenja o neustavnosti Uredbe pa pritrjuje stališču tožene stranke, da gre za novo dejstvo oz. novi dokaz, ki ga v tem postopku ni mogoče upoštevati.

6Po vložitvi tožbe je tožeča stranka dne 19. 4. 2016 pri sodišču vložila tudi predlog za izdajo začasne odredbe po drugem oz. tretjem odstavku 32. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). V predlogu za izdajo začasne odredbe po drugem odstavku 32. člena ZUS-1 predlaga odložitev izvršitve izpodbijanega dopolnilnega gradbenega dovoljenja do izdaje pravnomočne odločbe, saj se bo z izvršitvijo izpodbijanega akta tožeči stranki prizadela težko popravljiva škoda. Težko popravljivo škodo utemeljuje z izgubo vrednosti nepremičnine, zmanjšanjem dobička, negativnim delovanje na medicinske naprave in napake v diagnosticiranju in zdravljenju pacientov, nevarnost elektromagnetnega sevanja tako za paciente kot zaposlene v spornem objektu. Zatrjuje tudi, da z odložitvijo izvršitve izpodbijanega dovoljenja javna korist ne bo prizadeta.

7V predlogu za izdajo začasne odredbe po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1, ki jo predlaga tožeča stranka podredno, pa se predlaga, da se investitorju, začasno do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu prepove gradnja objekta po Projektu za pridobitev gradbenega dovoljenja (PGD) za DV 110 kV Murska Sobota – Mačkovci št. projekta D749-A410/030 oktober 2013, B. d.d., ki je sestavni del dopolnilnega gradbenega dovoljenja, ki ga je izdala tožena stranka na nepremičninah s tam navedenimi parc. št. v k.o. ..., k.o. ... in k.o. ... Tudi v predlogu za izdajo ureditvene začasne odredbe zatrjuje nastanek težko popravljive škode, ki jo utemeljuje z izgubo dobička, zmanjšanjem vrednosti nepremičnine, škodo na zdravju tožeče stranke, njihovih zaposlenih in pacientov. Zatrjuje tudi, da z odložitvijo izvršitve izpodbijanega gradbenega dovoljenja javna korist ne bi bila prizadeta, ker umeščanje in gradnja predmetnega daljnovoda poteka že 16 let in država očitno razpolaga z zadostnimi kapacitetami za nemoteno oskrbo električne energije. Iz istega razloga tudi ne bi bile prizadete koristi stranke z interesom.

8Tožena stranka na predlog za izdajo začasne odredbe ni odgovorila.

9Prizadeta stranka v odgovoru na zahtevo za izdajo začasne odredbe navaja, da je le-ta neutemeljena tako na podlagi 2. kot tudi 3. odstavka 32. člena ZUS-1. Zatrjuje prizadetost javne koristi za primer drugačne odločitve, kot je bila sprejeta z izpodbijano odločbo in predlaga da se predlog za izdajo začasne odredbe kot neutemeljen zavrne. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka.

K I. točki izreka:

10Tožba je utemeljena.

11Po določbah 66. člena ZGO-1 mora pristojni organ za gradbene zadeve, preden izda gradbeno dovoljenje preveriti tudi, ali ima investitor pravico graditi (6. točka prvega odstavka tega člena). Tožena stranka je upoštevaje izjavo investitorja, da je vročil tožeči stranki ponudbo za sklenitev pogodbe o pridobitvi služnosti in potrdilo Upravne enote Murska Sobota z dne 14. 2. 2014, da je začet postopek za ustanovitev služnosti v javno korist, na podlagi določbe 8. alinee prvega odstavka 59.a člena EZ odločila, da je investitor s tem izkazal pravico graditi na nepremičnini tožeče stranke parc. št. 1099/3 k.o. ...

12Ustavno sodišče je z odločbo U-I-133/13, U-I-134/13 z dne 11. 2. 2016 (Uradni list RS, št. 18/16) odločilo, da je bila 8. alinea prvega odstavka 59.a člena EZ v neskladju z Ustavo RS, ker je s tem, ko zakonodajalec ni predvidel plačila ustrezne denarne odmene za čas od dejanske uporabe nepremičnine zaradi gradnje energetske infrastrukture do izdaje odločbe o razlastitvi ali ustanovitvi služnosti v javno korist oziroma pridobitve pravice do posesti v razlastitvenem postopku, pomenila prekomeren poseg v lastninsko pravico iz 33. člena Ustave RS.

13Ustavno sodišče izpodbijane določbe sicer ni razveljavilo, ampak je v skladu z drugim odstavkom 47. člena Zakona o ustavnem sodišču (ZUstS) samo ugotovilo njeno neskladje z Ustavo RS, saj je navedena določba EZ med postopkom pred Ustavnim sodiščem RS prenehala veljati, posledice njene neustavnosti pa v odprtih postopkih, v katerih jo mora sodišče še uporabiti, niso bile odpravljene.

14V skladu s stališčem Vrhovnega sodišča RS v sodbi X Ips 217/2014 z dne 19. 3. 2015 ima v primeru, ko je ustavno sodišče tehniko ugotovitve protiustavnosti uporabilo zgolj za to, ker izpodbijana odločba ne velja več, sicer pa bi jo razveljavilo, taka ugotovitev neustavnosti za odprte postopke enake učinke in posledice, kot bi jih imela razveljavitev.

15V obravnavni zadevi je tožena stranka ustreznost izkazovanja pravice graditi na nepremičnini tožeče stranke utemeljevala z dokazili navedenimi v 8. alinei prvega odstavka 59.a člena EZ, čemur je tožeča stranka ugovarjala ves čas postopka, temu pa nasprotuje tudi v tožbi. Ustreznost izkazovanja te pravice je torej predmet odprtega postopka, v katerem še ni bilo pravnomočno odločeno (prvi odstavek 225. člena ZUP). Tožena stranka je o tem vprašanju odločila na podlagi 8. alinee prvega odstavka 59.a člena EZ, za katero je Ustavno sodišče RS z navedeno odločbo ugotovilo, da je neustavna. V skladu s povedanim pa se te določbe ne sme uporabiti, saj gre za razmerje, ki je sicer nastalo pred ugotovitvijo neustavnosti, vendar do tedaj o njem še ni bilo pravnomočno odločeno (44. člen ZUstS).

16Ker torej izpodbijana odločba temelji na neustavni določbi 8. alinee prvega odstavka 59.a člena EZ, v skladu s katero je investitor v obravnavani zadevi izkazoval pravico graditi, je sodišče zaradi zmotne uporabe materialnega prava na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) tožbi ugodilo tako, da je izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek, v katerem pa ne bo smelo uporabiti neustavne določbe 8. alinee prvega odstavka 59.a člena EZ.

K II. točki izreka:

17Po vložitvi tožbe je tožeča stranka dne 19. 4. 2016 vložila tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe po drugem odstavku 32. člena ZUS-1 oziroma podredno po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1, s katero je predlagala odložitev izvršitve izpodbijanega dovoljenja oziroma podredno začasno do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu prepoved gradnje objekta po spornem gradbenem dovoljenju.

18Po določbi prvega odstavka 32. člena ZUS-1 tožba ne ovira izvršitve upravnega akta, zoper katerega je vložena, kolikor zakon ne določa drugače, po drugem odstavku tega člena pa lahko sodišče na zahtevo tožeče stranke odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe v skladu s tretjim odstavkom 32. člena ZUS-1 pa lahko tožeča stranka iz razlogov iz drugega odstavka 32. člena zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno. Procesna predpostavka za vložitev zahteve za izdajo začasne odredbe je, upoštevaje citirane določbe ZUS-1, dovoljena tožba v upravnem sporu, o kateri še ni bilo pravnomočno odločeno. Ker je sodišče o tožbi tožeče stranke v obravnavanem primeru pravnomočno odločilo (I. točka izreka sodbe in sklepa), procesna predpostavka za odločanje o začasni odredbi ni izpolnjena, zato je zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrglo.

K III. in IV. točki izreka:

19Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 v višini določeni v 3. členu Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu upoštevaje okoliščino, da je sodišče odločilo o zadevi na seji in da je tožečo stranko zastopal odvetnik. Sodna taksa za postopek v višini 148,00 EUR bo vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1./c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah).

20Glede na navedeno stranka z interesom, ki je v tem upravnem sporu zastopala nasprotni interes od interesa tožeče stranke in s tem nastopala na strani tožene stranke ter zagovarjala stališča iz izpodbijane odločbe, ni upravičena do povračila stroškov upravnega spora (prvi odstavek 22. člena ZUS-1 ob primerni uporabi določbe 154. člena ZPP).